Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Prejšnji teden je zaznamoval samomorilski napadalec, ki je bombo v britanskem Manchestru, ki je ubila kar dvaindvajsetih ljudi, sprožil po koncertu pevke Ariane Grande. 23-letna pevka, ki je dogodek na Twitterju šokirano komentirala z besedami: "Zlomljena. Iz dna srca, tako žal mi je. Nimam besed.", nato pa odpovedala naslednje nastope v okviru svoje turneje Dangerous Woman, je zdaj naznanila, da se vrača v Manchester. Pevka bo tako imela dobrodelni koncert, s katerim bodo izbirali sredstva za žrtve in njihove družine.
V Noticah tokrat poleg dveh tujih glasbenih novičk, še ena na pol domača. Dolgo smo jo čakali in dočakali.
Dr. Renata Salecl ob izidu nove knjige Tek na mestu boju proti populizmu in o tem, zakaj je povezovanje mobilnih aplikacij lahko potencialno nevarno. “Aplikacija za preverjanje lastne kreditne sposobnosti se je povezala z eno izmed aplikacij za zmenkarije. To je sprožilo grozljivo spremembo v odnosu, saj posameznika gledaš izključno skozi oči njegovih financ.”
Na svetovni dan brisače pogovor z Alojzom Kodretom, ki je (me drugim) v slovenščino prevedel Štoparski vodnik po Galaksiji .
Jernej Sobočan je na zaslišanje povabil domači ekstravagantni »boy-bend« Matter. Mineva namreč leto dni od izdaje njihovega prvenca Amphibios, za katerega lahko danes mirno rečemo, da je precej stresel sceno. Jo tudi polariziral, saj Matter ne dopuščajo ravnodušnosti. Kamniški hip-hop/trap trio je prvo svečko »upihnil« z izdajo novega singla Sinovi moje madre. S tem trojica dokazuje, da ne misli spati na lovorikah. In da ne gre za muho enodnevnico.
Lani sta igrala na Coachelli, letos pa smo ju na Tednu mladih lahko prvič slišali tudi v Sloveniji! Norveški elektronski dvojec Lemaitre, ki trenutno ustvarja v Los Angelesu, svojo glasbo opisuje kot veselo in nalezljivo plesno glasbo s težkimi beati, ki jo navdihujejo vplivi skupin Daft Punk, Justice in The Chemical Brothers.
V Noticah predstavljamo nov singel Kevina Koradina. Nekdanjega člana skupin Tide in Gora, ki se podaja v kantavtorske vode.
V evrovizijskem Kijevu najbolj izstopa neevrovizijski Portugalec, ki velja za favorita. Stavnice najvišja mesta pripisujejo še Italiji in Bolgariji. Evrovizijo v Kijevu spremlja Maruša Kerec.
V času nekdanje države je za središče tekstilne industrije veljal Maribor. Prve tekstilne tovarne so postavili leta 1922, med prvo in drugo svetovno vojno pa je ta industrija predstavljala skoraj polovico kapacitet v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni so iz manjših tovarn nastali tekstilni giganti, ki so dajali kruh več 1000 delavkam in delavcem. Predeli mesta Melje, Pobrežje in Tabor so desetletja živeli z delavskim utripom, ki je danes le še spomin. Tega so z razstavo Jugoslovanski Manchester obudili v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Ker pa je spominov in fotografij veliko, so ob tej v Fotografskem muzeju pripravili še spremljevalno razstavo, Delavci mariborskih tekstilnih tovarn ob strojih.
Beluši ali šparglji? Kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika gre za sopomenki, špargelj je knjižna pogovorna beseda, beluš pa slovenski knjižni izraz. Kitajci, Perzijci in Egipčani so jih jedli že nekaj sto let pred našim štetjem. Omenjal jih je Hipokrat, prav tako Valentin Vodnik v Kuharskih bukvah. Tudi v dobri kuharici z začetka 20. stoletja najdemo recepte za šparglje tako in drugače. Od nekdaj so veljali za afrodiziak, najbrž zaradi svojega videza, precej mlajši pa so zapisi o vonju urina.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se vrti povratniški album newyorškega benda Boss Hog, ki ga navigirata Jon Spencer in njegova soproga Cristina Martinez, ter nova plošča švicarskega tandema Blind Butcher. V tretjem delu opozarjamo na bližnji koncert tria Xiu Xiu in vrtimo njihov aktualni album Forget. Pri nas je že nastopila Margaret Chardiet, ki deluje pod imenom Pharmakon in je nedavno objavila svež album Contact. Proti koncu še demonična Diamanda Galas, po devetih letih premora je sedaj objavila dva albuma sočasno.
Neveljaven email naslov