Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Christina Lindberg je švedska igralka, nekdanji švedski greh in muza filmskega režiserja Quentina Tarantina. V Ljutomeru se je oglasila, ker so tam predvajali projekcijo iz tekmovalnega programa, njen novi film Črni krog, ki ga je režiral Adrian Garcia Bogliano. Christina Lindberg se je na tako na filmskih platnih pojavila po več kot tridesetih letih, od svoje velike uspešnice Thriller: A Cruel Picture.
Kaj je narobe z Youtubom, da obstaja Youtube Kids, aplikacija ki omogoča bolj varno in preprostejše raziskovanje videoposnetkov, ki so namenjeni otrokom? Kaj vse otroci lahko najdejo na spletu, zakaj se moramo o tem pogovarjati in zakaj podjetja s tem spopadati? Na vprašanja podkasta Odbita do bita je odgovarjal tehnološki novinar Lenart J. Kučić.
Jerneja Ferlež vam v branje priporoča kriminalko Mirta Komela Medsočje, Peter Rezman pa s kresnikom nagrajeni roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset in knjigo Venedikta Vasiljeviča Jerofejeva Moskva–Petuški.
Kam vas na izlet pošilja pisatelj, dramatik in igralec Andrej Rozman - Roza?
Tjaša Ristič je doma iz Kranja in je ena najboljših slovenskih karateistk, ki si morda lahko obeta nastop tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah.
Ko se zazremo v preteklost, pogosto rečemo, da je prihod določenih novih tehnologij spremenil svet. Tudi danes, predvsem ob pompoznih napovedih novih tehnologij, pogosto govorimo, da bo svet odslej drugačen. Pa se svet res spreminja zaradi samih tehnologij? Kaj pa ljudje, ki te tehnologije uporabljajo vsak na svoj način, kakšna je njihova vloga v procesu spreminjanja sveta? Odnos med tehnologijami in ljudmi prevprašujejo antropologi, gospodarstveniki in študenti, ki delujejo na področju digitalnih prihodnosti in so pred kratkim obiskali Ljubljano. O tem, da bodo svet spreminjali ljudje, ne tehnologije, so razmišljali udeleženci simpozija projekta PEOPLE.
Antropolog Dan Podjed z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in strokovni sodelavec naše Frekvence X se veliko ukvarja tudi s preučevanjem obnašanja na družabnih omrežjih. Za kakovostnejše življenje tako priporoča tudi čiščenje naših pametnih naprav nepotrebnih aplikacij in branje knjige Digitalni minimalizem avtorja Cala Newporta. Ameriški znanstvenik pametne telefone in družabna omrežja primerja s cigaretami, kdor jih je kadil na začetku, je bil moderen in šik, ko so kadili vsi, pa se je kajenje izkazalo za nezdravo početje.
Glasbenica Senidah je včeraj nastopila na odru Fusion festivala Exit in povzročila evforijo pod odrom. V črnem kombinezonu vidno prevelike konfekcije in z masko na ustih je brez cenzure ogrela in pregrela ozračje. Feni so poznali vse njene komade, prepevali so uspešnice, kot sta Sladjana in Mišići … in zdi se, da je po osvojitvi slovenske scene zdaj dokončno osvojila tudi Srbijo in celoten Balkan. Kar niti ne preseneča. Senidah v vsak nastop vloži ogromno energije, tudi slava na Balkanu ni prišla čez noč.
Nik Škrlec je poskušal preseči Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo. Za podiranje rekorda se je odločil, ker si je od nekdaj želel imeti neki Guinnessov rekord in ga je pritegnil presek spretnosti, ki jih potrebuje pri tej disciplini. Ta namreč zahteva popolno pripravljenost v potapljaškem smislu, hkrati pa tudi nasprotno: zelo hitre in bistre misli.
Osnovnošolci, ki so vključeni v programe Zveze prijateljev mladine Moste-Polje ta teden svoje počitnice preživljajo tako, da ustvarjajo digitalno poezijo, oblikujejo računalniške igre in pišejo programske kode.
Viljem Gogala se je zavestno odločil za življenje na ulici. Petnajst let je po svetu potoval brez denarja in živel od miloščine.
Aseksualnih oseb je v populaciji slab odstotek, mednje spada Erika Schauer, ki pa se tudi redno zaljublja.
Maruša in Mitja se bosta v Poletju v dvoje spraševala: brez česa vse ljudje živijo? Pametnega telefona? Spleta? Denarja? Manca Behrič in Primož Cigler živita brez plastike! Razlog za spremembo življenjskega sloga in odprtje trgovine brez plastične embalaže je predvsem skrb za okolje in zdravje.
Ersilija Jagičić je zelo družabna, čeprav živi brez družabnih omrežij. Številnim prijateljem po svetu pošilja pisma ali jih pokliče s stacionarnim telefonom
Neveljaven email naslov