Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
V mestni občini Celje si želijo izboljšati povezanost urbanih območij z njihovim zaledjem in s tem zmanjšati prometne zastoje ter izboljšati kakovost življenjskega prostora v urbanih območjih. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pripravili projekt ureditve mreže kolesarskih povezav. 30 kilometrov novih kolesarskih povezav v Celju z ustrezno servisno opremo bo povečalo število kolesarjev in kot pravi Miran Gaberšek, vodja področja urejanja prometa na Mestni občini, tudi povezalo urbana območja z njihovim zaledjem. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Balladero je umetniško ime Dominika Bagole, ki po nekaj letih predstavlja drugi duet z Jadranko Juras.
Zgodba o tem, kako je Reginald Dwight postal Elton John. In bil v nekem trenutku večji od legendarnih Beatlov.
Dr. Maša Jazbec je pred kratkim doktorirala pri prof. Hirošiju Išiguru, vodilnem svetovnem strokovnjaku za humanoide. V intervjuju za Frekvenco razlaga o zadnjih trendih v svetovni robotiki, robovih odnosa človek-umetna inteligenca, človekovih in robotskih pravicah ... Tudi o tem, ali bodo njene rodne Trbovlje morda nekoč prvo mesto z robotskimi občani. Pogovor je del serije Vala 202 Quo vadis, človek?! Več na: www.val202.si/frekvencax Pogovarjal se je Luka Hvalc
Tomi Meglič ob 20 obletnici Siddhartinega prvenca ID o spominih, mladosti, naivnosti in vzornikih
Goričko v Prekmurju se že lep čas na različne načine upira izumrtju. Zaraščanju krajine in staranju v občini Šalovci že dobro desetletje uspešno kljubuje eko-socialna kmetija Korenika, na kateri dela skoraj 70 ljudi.
V studio smo povabili skupino mladih snovalcev s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki je pred dnevi prejela glavno rektorjevo nagrado Univerze v Ljubljani za inovativen proces priprave katalizatorjev. Kot pravijo člani skupine, gre za prebojne raziskave, na podlagi katerih se lahko Slovenija vključi v svetovno tekmo na področju alternativnih virov energije in to tekmo tudi vodimo. Zasnovali so nov katalizator za gorivne celice, ki je učinkovitejši in ugodnejši od obstoječih, ob tem pa so odkrili tudi nov postopek za njegovo izdelavo.
Primož Roglič je na drugem kronometru prepričljivo zmagal in se vodilnemu Italijanu Contiju približal na manj kot dve minuti zaostanka v boju za roza majico.
Evrovizija 2019 - bleščice, spektakel, matrica ... Evrovizija 1993 - orkester, evforija, mavrica. Tako se tistega leta spominja takrat dolgolasi in v mavrični suknjič oblečen Cole Moretti, ki je kot frontman 1X benda prvič zastopal samostojno Slovenijo na Evroviziji v Millstreetu na Irskem. Tih deževen dan se je takrat sicer uvrstil na predzadnje, 22. mesto, a je skladba ostala v zavesti Slovencev. Zdi se, da se z njo poistoveti in si jo vrti vsaka generacije, Cole s skladbo ni nikoli obogatel … je zanj največja nagrada, da je skladba všečna, da jo vsi poznajo in da prikliče spomine na tisto lepo, optimistično obdobje.
Darja Švajger je Slovenijo na Evrosongu zastopala dvakrat. Prvič leta 1995 s skladbo Prisluhni mi zasedla sedmo mesto na Evroviziji v Dublinu, drugič leta 1999 v Jeruzalemu s skladbo For A Thousand Years zasedla 11. mesto. Kakšni so spomini in kakšno je bilo življenje po Evroviziji? Več v pogovoru z Andrejem Karolijem.
Dogodek, ob katerem oboževalcem bleščic, pirotehnike in dima zastane dih, je prišel do finalnega večera. 23 kamer, 11 km kablov je potrebnih, da se dogodek prikrade v vsako evropsko vas. Prizorišče letošnje Evrovizije v Tel Avivu so pripravljali 21 dni, vse skupaj pa bodo podrli v treh dneh. Kar dobra prispodoba za medijski pomp, ki se zgradi okrog festivala, a po njem hitro usahne. Ampak danes so pričakovanja velika, finalni večer naj bi spremljalo več kot 200 milijonov ljudi po svetu, neposredno iz Tel Aviva pa se je pred finalnim večerom oglasil tudi Rok Kužel.
Mitja Peček kliče v Cannes, kjer poteka 72. filmski festival. Z Nino Zagoričnik med drugim o najbolj pričakovanih premierah in stanju filma danes.
Moto »sweat, baby, sweat« že več desetletje predstavlja filozofijo benda Repetitor. S prepletom umazanega seksapila, nebrzdane odrske prezence in neizprosnih zvočnih zidov, ki poslušalcem nabijajo kri po žilah, so si Repetitor prislužili status najbolj glasne rokenrol zasedbe Balkana, za katero glave obrača staro in mlado. Dober glas pa pregovorno seže vzdolž in počez po evropski celini, v Rusijo, na Kitajsko in celo do ušes kanadskih Arcade Fire. Repetitor odlikuje njihova nagonska prvinskost, pankerska surovost, nastopaška neposrednost in izrazna avtentičnost. Klara Zupančič se je pogovarjala s pevcem in kitaristom Borisom Vlastelico, ki v triu z Ano-Marijo Cupin in Mileno Milutinović ustvarja že skoraj 15 let.
Približno 40 odstotkov 15-letnikov je kadarkoli v življenju poskusilo več kot eno psihoaktivno snov. Večina jih je najprej poskusila alkohol, nato tobak in pozneje konopljo. Uporaba več psihoaktivnih snovi v mladostništvu je povezana z višjim tveganjem za zasvojenost in številne druge neugodne izide, ugotavljajo v publikaciji Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Približno 40 odstotkov 15-letnikov je kadarkoli v življenju poskusilo več kot eno psihoaktivno snov. Večina jih je najprej poskusila alkohol, nato tobak in pozneje konopljo. Uporaba več psihoaktivnih snovi v mladostništvu je povezana z višjim tveganjem za zasvojenost in številne druge neugodne izide, ugotavljajo v publikaciji Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Približno 40 odstotkov 15-letnikov je kadarkoli v življenju poskusilo več kot eno psihoaktivno snov. Večina jih je najprej poskusila alkohol, nato tobak in pozneje konopljo. Uporaba več psihoaktivnih snovi v mladostništvu je povezana z višjim tveganjem za zasvojenost in številne druge neugodne izide, ugotavljajo v publikaciji Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Neveljaven email naslov