Internet je bil nekoč medij, na katerem se je človek počutil varnega. A od tega, kar počneš in objavljaš na spletu, do tega, da to vidijo milijoni, je le en klik. In ta lahko prinese tudi negativne izkušnje. Ali je to dovolj, da se zavemo, da ta drugi svet le ni tako krasen, pa je drugo vprašanje.

Zelo zgovoren podatek: na neki šoli iz okolice Ljubljane se le 16 otrok od 351. ne počuti varnih na družabnih omrežjih, ki jih uporabljajo. Devetošolka Urška Kocutar z Osnovne šole Trnovo pravi, da se sama na spletu počuti varno, saj tam ne išče pozornosti:

“Največji problem je, ker moraš na zelo veliko straneh vpisati ime in priimek, tukaj pa si jaz kdaj kar izmislim in napišem kaj drugega.”

Đulijana Juričič je na trnovski šoli, na kateri so že zelo zgodaj začeli uvajati tehnologije, vodja informacijskih dejavnosti in učiteljica fizike. Imeli so tudi primere, ko so se dekleta gola slikala in potem te fotografije pošiljala okrog. O tem, kako ukrepati, odgovarja: naša vloga je bolj pogovorna.

“Kjer je družinsko okolje urejeno, kjer obstajajo neke vrednote, tam ni problema. Otrok to pokusi, jih dobi po glavi ali po prstih in ugotovi, da je ravnal narobe in bo pazljiv tudi v bodoče v virtualnem življenju. Tam, kjer ni urejenega družinskega okolja, so nevarnosti večje, ker te objave niso povezane samo z objavami samimi, ampak tudi z ostalimi težavami, ki jih otrok ima.”

Seksting je pošiljanje razgaljenih ali golih fotografij samega sebe po mobilnih telefonih ali internetu svojim vrstnikom. Malo manj kot tretjina slovenskih otrok in mladih med 11. do 19. letom se je že slikala brez obleke in sliko posredovala, je pokazala raziskava Mladi na netu 2010.

Osebne, intimne stvari, ki so zanimive za druge, pač hitro zakrožijo. Zato je potreben predvsem varnostni sistem, ki ga vsak najprej postavi sam pri sebi, saj stoodstotne zaščite proti človeški neumnosti računalniki nimajo.

“Zelo veliko boste naredili za svojo zaščito že, če boste namestili požarni zid, protivirusni program, redno posodabljali programe in skrbeli za gesla.”

Tako sodelavec Arnesa in SafeSI Domen Božeglav. Dolgoletna sodelavka SafeSI oziroma projekta Center za varnejši internet Đulijana Juričič opozarja, da je največja težava prav neprimerna objava podatkov. Če se spet vrnemo k mladim, sta tu tudi zasvojenost in drugačen način razmišljanja. Opažajo, da gre pri njih za spremenjeno delovanje možganov, saj niso več sposobni dolgotrajne zbranosti.

Vedno več pa je na internetu tudi nasilja, lahko celo govorimo o tem, da se je s hodnikov in dvorišč preselilo na splet, na družabna omrežja. To se dogaja tudi na Osnovni šoli Trnovo.

“Mislim da je tega več, ker so se razširila tudi socialna omrežja,” pravi devetošolka Urška Kocutar: “Bolje bi morda bilo, če bi bilo tega več na šoli, kjer bi imeli zraven tudi odrasle, ki bi takoj rešili. Na internetu nimaš nikogar in te lahko zmerjajo, kolikor hočejo.”

Domen Božeglav zato družinam (predvsem pa staršem) svetuje: Računalnik imejte v skupnem prostoru, v dnevni sobi. Vseeno pa se je treba zavedati, da je tisto, kar je prepovedano in torej tudi slabo, hkrati tudi najzanimivejše. Pa ne le za mlade.

“Bojim se, da smo odrasli celo slabši kakor naši otroci. Kolegi objavljajo vse, tudi to, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Kako sedijo na kahlici, recimo. Nisem prepričan, da bodo otroci, ko bodo stari 14 let, veseli, ko jim bodo sošolci kazali njegovo sliki in dejali, glej tukaj si pa ti kakal, glej kako si imel napete oči. Bodimo odrasli otrokom zgled!”

Ko na spletu enkrat nekaj objavimo, je to zelo težko zbrisati.

“To je kot zobna pasta. Ko jo boste enkrat stisnili iz tube, veste, da jo bo zelo težko stlačiti nazaj. Če ne celo nemogoče.”