Slovenski simboli v oglasih – tekma, kdo je bolj slovenski in kdo bolj ščiti slovenske proizvajalce. Aktualni oglaševalski realnosti nekateri pripisujejo globlji pomen in sicer, da se v krizi ljudje zatečemo k domovini. Spet drugi pa vse skupaj razumejo le kot vojno za tržni delež, kjer sredstva in načini niso pomembni.

Dejstvo pa je, da kljub kakovosti, varnosti, tradiciji in okusu (glede na raziskave Mediane) Slovenci hrano najraje kupujemo v modrih diskontih. Tako se zdi, da svoj potni list z državljanstvom odvržemo takoj, ko se znajdemo pred vrati najcenejšega in ne najboljšega soseda.

Andrej Drapal, svetovalec v družbi Consensus, je do brezpogojne ljubezni do domačih izdelkov skeptičen. ”Nihče na tem svetu ni kar tako v prazno za nekaj pripravljen plačati več, kot pa predpostavlja, da je tisto vredno. Ponavljanje, da je to slovensko, na to ne bo nikoli vplivalo.”

Na Mediani od leta 2000 izvajajo regijsko mednarodno licenčno raziskavo, v kateri ugotavljajo nakup in uporabo prek 5.000 različnih izdelkov. Pri prehrambenih soslovenski izdelki kar visoko, neprehrambenih slovenskih izdelkov pa na trgu skoraj ni več.

Mnjam…slovensko! “Smejali smo se Hrvatom, ker so imeli povsod kockice. Pri nas je zdaj podobno.”Janez Damjan #VrociMikrofon

— Val 202 (@Val202) April 17, 2012

“Skoraj polovica vprašanih raje kupuje slovensko. Nadaljnja tretjina potrošnikov odgovarja, da, v kolikor bi bila kakovost slovenskega in tujega blaga izenačeni, bi se raje odločili za slovensko. Drugi fenomen, ki ga opažamo v zadnjih letih, pa je ta, da se delež kupcev v domačih in tujih trgovinah izrazito spreminja. Mercator je v zadnji letih s 40-ih odstotkov rednih kupcev padel na 18 odstotkov. Delež je rahlo padel tudi Tušu, ohranja ga Spar. Rast beležimo le pri tujih blagovnih znamkah, to so Hofer, Lidl in Eurospin. Cena je v zadnje pol leta pri povprečnem slovenskem potrošniku ključnega pomena,” je dejala direktorica inštituta za raziskovanje trga in medijev Media Janja Marolt Božič.

“Na domoljubnost so začeli igrati nepravi akterji”
Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete v Ljubljani meni, da so na senzibilnost in domoljubnost začeli igrati ”ne najbolj pravi akterji. To so tisti, ki gospodarstvu neposredno ne bodo prinesli največ(kaj dosti), to so podjetja, ki blago uvažajo. Pred dvema ali tremi leti je začel na nacionalna čustva začel pihati eden izmed globalnih tujih lastnikov diskontov. V kampanji so izpostavili, da ponujajo mleko, pridelano iz slovenskega surovega mleka in predelano v avstrijski mlekarni. Poleg so postavili slovenskega rejca in slovensko zastavo. Tu si je treba naliti čistega vina.”

Ob tem je Marolt Božičeva dejala, da danes ne govorimo več samo o kupcih, ampak tudi o potrošnikih. ”To pa so ljudje, ki vsaj del ali večji del svojih nakupov opravijo nepremišljeno oziroma se ne zavedajo, da so zavedeni z oglaševanjem. Zagotovo je dejstvo, da so trgovci, ki so pri nagovoru potrošnika uporabili domoljubno noto, zagotovo uporabili tudi kak podatek iz raziskave, oziroma so se strateško odločili, da bodo uporabili še zadnje upanje v tem obdobju, da bi dobili svoje potrošnike. Upam si trditi, da so vsi trgovci, ki so spretno nagovarjali k slovenskosti in spodbujali domoljubna čustva, ravnali načrtno, z željo po večjem uspehu in pridobivanju večjega tržnega deleža ali vsaj zagotavljanju obstoječega.”