Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila in tudi ljudje se počutimo razmeroma varne. Pa vendar nas tako na evropski kot na nacionalni ravni kmalu čakajo novi protiteroristični ukrepi. Se počutimo preveč varne? Protiterorizem se je po 11. septembru izkazal tudi za priročen alibi za kršenje človekovih pravic in vdore v zasebnost. Bomo spet morali sprejeti nove posege v svoboščine?

Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila. Toda teroristični napadi v Parizu so po Evropi sprožili val različnih ukrepov za boj proti terorizmu, ki so z vidika človekovih pravic lahko sporni in bi jih pred tem javnost dojemala za nesprejemljive. Tudi nas čakajo določene zakonske spremembe, ki so nekatere že v fazi medresorskega usklajevanja. Policija si med drugim želi večja pooblastila pri prikritem evidentiranju in namenski kontroli, želi pa si tudi urediti vprašanje uporabe trojanskih konjev.

Želja po popolnem nadzoru

Nataša Pirc Musar iz Info hiše – inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij meni, da je nemogoče najti vse tiste, ki družbi delajo škodo. “Praktično vse vlade sveta imajo zdaj tendenco nadzirati 100 odstotno populacijo, da bi našli tiste, ki so pod mejo zakona. Če nadziramo 100 odstotno vse, in če po Gaussovi krivulji 5 odstotkov ljudi družbi dela škodo, 95 odstotkom ljudem neupravičeno posegamo v temeljne človekove pravice.”

“Že po 11. septembru so mnogi evropski parlamentarci in politiki razmišljali, da je v Evropi treba sprejeti podobne ukrepe, kot jih je sprejela Amerika – torej neka stroga zakonodaja in masovno zbiranje podatkov. Ampak do Charlie Hebdoja je bila struja v evropskem parlamentu, ki je opozarjala na kršitve temeljnih človekovih pravic dovolj močna, da do takšnih sprejetih ukrepih ni bilo.”

Po dogodkih v Parizu pa je na mizi tudi sporazum o izmenjavi osebnih podatkov o vseh potnikih, ki letijo v članice držav EU.

Pirc Musar je sama v veliko primerih opazila, da se je masovno zbiranje podatkov izrodilo v nekaj čisto nasprotnega. “Iz teh podatkov se da razbrati marsikaj. Tam imaš podatek, kakšno hrano nekdo jemlje, ali ima košer, ali ima muslimanski obrok, ali je vegetarijanec, imaš narodnost. In iz tega se dela selekcija potencialnih teroristov. In mnogo ljudi lahko pade na ta seznam samo zato, ker so vzeli muslimanski obrok in imajo arabski priimek.”

Po Snowdnu se ni spremenilo nič

Po razkritjih Snowdna je Nataša Pirc Musar kot predstavnica EU v Washingtonu med drugim zastavila vprašanje, zakaj je bilo prisluškovanje in prestrezanje svetovnih komunikacij osredotočeno na Frankfurt. “Je Frankfurt teroristično gnezdo Evrope ali gospodarsko središče Evrope? Naslednje moje poredno vprašanje je bilo, zakaj je padel direktor CIE. Ker so ugotovili, da ima ljubico in so našli, da je v svojem gmail računu komuniciral s svojo ljubico. In zaradi tega je izgubil svoj položaj. Moje vprašanje je bilo, ali je direktor CIE terorist št. 1 na svetu. Vprašanje je, ko imaš enkrat vse te informacije na razpolago, kaj s temi informacijami počneš. In v veliki večini se izkaže, da se jih zlorablja za čisto nekaj drugega kot je ta vseobsegajoča bitka proti terorizmu.”

Napačen pristop do preprečevanja terorizma

Dr. Denis Čeleta iz inštituta za korporativne varnostne študije ICS poudari preventivno delovanje: “Treba je pogledati, kje so vzroki za pojav terorizma in se tem vzrokom zoperstaviti. Samo represivni aparat ni garant za to, da se bo terorizem preprečil.” Čaleta opozarja, da take ogromne količine podatkov v realnem času niti ni mogoče obdelati. “To se jasno kaže pri vseh terorističnih napadih, ki smo jih kasneje analizirali. Tudi v Parizu je bil storilec na spisku potencialnih storilcev, pa vendar se je izmuznil varnostnim organov. Pot povečanja nadzora in zbiranja podatkov ni prava pot za uspešno bojevanje proti teroristični grožnji.”

Leta 2012 je bilo po svetu 3.400 terorističnih napadov, NSI pa jih je z vsemi podatki, ki jih ima, preprečil 21. “Če je podatkov preveč, iščeš iglo v senu,” opozarja na neučinkovitost podatkovnega onesnaženja Pirc Musar. “V Londonu je na vsakih 100 metrov ena kamera. Z njimi so našli samo enega zmikavta. Zlorab pa je bilo bistveno več pri policistih, ki so sledili svojim ženam in ljubicam ter jih opazovali, kaj počnejo.”

 “Sodstvo ostaja v analogni dobi”

Pirc Musar opisuje: “Velikokrat, ko pride do sodnika ali sodnice neka zadeva, ki je zelo tehnična, je sodnik popolnoma izgubljen. Treba je izobraževati sodnike, da bodo dohajali uporabo modernih tehnologij v kazenskih postopkih. Danes žal ni tako.”

Policisti nezakonito uporabljali lažno bazno postajo

“Policisti in ‘James Bondi’ želijo vedno nove igračke,” pravi Pirc Musar, ki opiše, kako so policisti leta in leta trdili, da ne uporabljajo IMSI lovilca. »Potem čez kakšno leto izvemo, da so ‘mašinco’ res uporabili dvakrat na leto. Šest mesecev po tem izvemo, da so jo uporabili 20 krat na mesec. Brez pravne podlage v zakonu!« Do legalizacije IMSI lovilca je prišlo po tem, ko ga je policija že uporabljala. Glede uporabe ‘dronov’ in ‘trojanskih konjev’ pa NPM pravi: “Naša policija še ni zrela, nima analiz, na kakšen način bi jih uporabljala. Jaz sem bila šokirana, ko sem videla, da hoče ministrstvo za obrambo kupiti drona za 700.000 evrov. Dron v vojaških pomeni ubijanje na daljavo. Zakaj Slovenska vojska potrebuje drona? In potem smo spet pri izmišljevanju zgodbic o tem, kako bodo te naprave uporabljene v humanitarne in reševalne namene. Tukaj je v ozadju denar in vpliv proizvajalcev ki poskušajo prepričati države, da neko tako igračko nujno potrebujejo.”

Tako Denis Čaleta kot Nataša Pirc Musar na tem področju pogrešata odziv civilne družbe.

Radikalizacija se začne tudi pri politikih

Po do zdaj znanih podatkih se domneva, da je iz Slovenije pet oseb odšlo na bojišča v Sirijo in Irak, od tega pa naj bi eden izgubil življenje. Čaleta opozarja, da je glede na število prebivalcev ta delež podoben kot v Nemčiji, vendar je v Nemčiji problem radikalizacije izredno izpostavljen. “Menim, da bi morali tudi v Sloveniji posvetiti več pozornosti temu. Ta radikalizacija doživi največji obseg v zaprtih družbenih skupinah, kot so zapori, različne verske skupine in druga okolja, kamor nacionalno varnostni organi relativno težko prodirajo. Problem radikalizacije je problem celotne družbe. O tem se moramo začeti pogovarjati že v šolah.” Čaleta, ki izpostavlja tudi problem desnega radikalizma, nadaljuje, da smo, ko pridemo na področje represije, že marsikaj izgubili. Nataša Pirc Musar dodaja: “Smo potem že lahko blizu policijske države, kar pa mora vsako demokratično družbo skrbeti. Predvsem politika mora paziti na svoj jezik, na kulturo dialoga, od tam se radikalizacija širi v vse pore. Začne se pri agresivnem jeziku.”