Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.

Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."

Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.

Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.

“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”

Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.

“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”

Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.

Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”

Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.

“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”

V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”

“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.

Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”

Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.