Za projekte, povezane z drugim blokom Jedrske elektrarne Krško, je državna Gen Energija vložila že več kot 10 milijonov evrov, čeprav država o tem še ni sprejela uradne odločitve. Kakšna bo cena morebitnega drugega bloka? Kakšna je garancija, da se ne bo ponovila podobna – le nekajkrat dražja – zgodba kot pri TEŠ-6? Gre pri projektu Krško 2 za realno potrebo po jedrski energiji, ali za poslovno priložnost?

Drugi blok JEK bi elektriko 20 let proizvajal za izvoz

Leta 2022 se bo končala življenjska doba jedrske elektrarno Krško. Postopek za podaljšanje delovanja za 20 let že teče, ob tem pa državni holding GEN-Energija že več let namenja milijone tudi za drugi blok. So strahovi, da se lahko ponovi zgodba TEŠ 6, le da bo cena nekajkrat višja, realni? Bomo spet postavljeni pred dejstvo, da smo za projekt porabili že preveč denarja, da bi ga bilo še smiselno ustaviti? Junija letos naj bi bil pripravljen šele osnutek energetskega koncepta Slovenije – na kakšni podlagi torej državni holding že namenja sredstva za drugi blok?

V drugi blok že vložili več kot 10 milijonov evrov

V GEN-Energiji na vprašanje, koliko sredstev je državni holding že namenil za drugi blok jedrske elektrarne Krško, odgovarjajo, da od 10 do 11 milijonov evrov. Vodja tehničnega sektorja, razvoja in investicij v GEN-Energiji Jože Špiler dodaja, da je bil del teh sredstev namenjen tudi za analizo in oceno vseh tehnologij za proizvodnjo električne energije. Pri projektu Krško 2 v holdingu trenutno dela skupina šestih ljudi.

Na ministrstvu za infrastrukturo pa šele pripravljajo strateški dokument, ki bo določil dolgoročne usmeritve energetske politike.

Projekt do petkrat dražji od TEŠ 6?

V GEN-Energiji vrednost projekta ocenjujejo na od 3,5 do 5 milijard evrov, strošek proizvedene kilovatne ure skupaj s potrebnim donosom za odplačevanje vseh vloženih sredstev pa naj bi bil približno 50 evrov na MWh. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bi bil lahko projekt JEK 2 tudi do petkrat dražji od projekta TEŠ 6, cena elektrike pa ob upoštevanju naložbe in obratovalnih stroškov tudi do dvakrat višja od evropske kontinentalne tržne cene. Špiler odgovarja, da delež proizvedene električne energije na trgu pomeni zelo majhen del cene, ki jo moramo plačati za kilovatno uro.

Dejan Savič iz Greenpeacea Slovenije: “Stroške nuklearke nam znajo na začetku prikazovati, kot da so nizki, torej da bi stala od 3 do 4 milijarde. Že zdaj pa vemo, da bo v resnici od 6 do 7 milijard evrov. Tudi TEŠ 6 so najprej prikazovali kot poceni, potem pa se je umetno podražil. Če se to zgodi v primeru Krško 2, ne bo govor o podražitvah v vrednosti nekaj 100 milijonov, ampak milijardi ali dveh. To je nezaslišano, slovenska energetika tega ne bi mogla prenesti!”

Tudi direktor Agencije za prestrukturiranje energetike Franko Nemac vlaganje v drugi blok primerja s TEŠ 6: “To so projekti, ki jih pripravljajo strokovne ekipe v holdingih, ki na žalost ne vidijo, da se razmere v svetu spreminjajo, in delujejo na ustaljen način. Če so prej proizvajali v termoelektrarni, razmišljajo o novem bloku, ki bo spet na premog. Enako velja za jedrsko elektrarno. V Krškem je razmeroma dobra ekipa ljudi, ki mislijo na to, da je na delovanje elektrarne vezano veliko delovnih mest – mislim, da približno 500 – k temu pa dodajo še dejavnosti, ki so vezane na obratovanje. Njihovo naravno razmišljanje je, da se bosta tehnologija in znanje, ki sta tam nakopičena, nadaljevala z drugo jedrsko elektrarno. Ne razmišljajo o tem, da se svet spreminja, da so se v Nemčiji, na Švedskem, v Italiji in drugih državah odločili za zapiranje jedrskih elektrarn. V teh državah vlagajo v tehnologije, ki bodo dolgoročno imele boljše rezultate.”

Savič opozarja na naraščanje cen nukleark, ki se gradijo drugod. “Te cene kažejo, da podoben reaktor, kot bi se gradil v Sloveniji, stane od 6 do 7, lahko tudi 8 milijonov evrov.” Nemac dodaja: “Graditev elektrarne na Finskem traja že 10 let. Cena se je povečala vsaj za dvakrat.”

Jože Špiler: “Po kakšnem dvajsetletju bi vso elektriko iz drugega bloka porabili že doma.” #vm #zdajsevrti

— Val 202 (@Val202) May 14, 2015

Špiler odgovarja, da bo z večanjem števila novogradenj cena padala, ter se sklicuje na projekte v Rusiji, ki se gradijo v skladu s predvidenimi stroški v predvidenem časovnem obdobju 5 ali 6 let. Če bi drugi blok zgradili, bi nekaj električne energije v prvih letih obratovanja izvažali, po kakšnem dvajsetletju pa bi vso elektriko iz drugega bloka porabili že doma, še dodajajo v GEN-Energiji. V Greenpeaceu Slovenije poudarjajo, da glede na cilje EU do leta 2050 potrebujemo vsaj polovico obnovljivih virov. “Če bomo imeli zelo veliko vetra in sončnih elektrarn, hkrati pa tudi jedrske energije, si bo to v nasprotju. Takrat lahko začnemo zapirati vetrne parke in prekrivati sončne elektrarne, da bi jedrska proizvajala še naprej. To je popolnoma nerazumno, če pomislimo, da so obnovljivi viri čist, jedrska energija pa umazan vir,” opozarja Dejan Savič.

Samo formalna transparentnost?

Sociolog dr. Drago Kos se z vprašanjem postavljanja jedrskih objektov v okolje ukvarja že skoraj tri desetletja: “Na žalost se v teh treh desetletjih ni veliko spremenilo. Transparentnost je ena ključnih lastnosti, ki naj bi pripomogle tudi k večji legitimnosti postavljanja jedrskih objektov. Ta transparentnost pa je le formalna. Seveda se vsi strinjajo s tem, da mora biti vse transparentno, v ozadju pa se očitno dogajajo stvari, ki niso tako zelo jasne. Že kar nekaj let se govori o drugem bloku jedrske elektrarne Krško, čeprav formalno oziroma uradno ni še nihče nikjer nič sklenil o tem. Propaganda, marketing, PR-tehnologija in postopki pa že tečejo. Široke družbene razprave o tem ni, čeprav bi bilo to edino smiselno. V nasprotnem primeru bo javnost dobila vtis, da se v ozadju prikrito, pod mizo, dogajajo ključne stvari. Vsi bodo pomislili, da se je spet zgodilo nekaj takega kot pri graditvi TEŠ 6.”

Sociolog Drago Kos: “Če gre za vojaške ali državne skrivnosti, so možne izjeme, ampak jedrska elektrarna je civilni energetski objekt.” #vm — Val 202 (@Val202) May 14, 2015

 

Jože Špiler pravi, da se projekt JEK 2 od TEŠ 6 bistveno razlikuje po tem, da v GEN-Energiji želijo temeljito analizirati in oceniti vse plati – ne samo jedrske energije. Odločanje o projektu naj bi potekalo na treh ravneh: “Najprej je na vrsti strateško-politično odločanje in v ta namen so pripravljene tudi analize in ocene, da bi se izognili napakam. Naslednja faza so upravne odločitve. V tej fazi bodo upravni organi izdajali dovoljenja, tako za lokacijo kot za graditev. Pri tem bo še bolj vključena tudi javnost.”

“Če gre za vojaške ali državne skrivnosti, so izjeme možne, ampak jedrska elektrarna je civilni energetski objekt,” pravi okoljski sociolog dr. Drago Kos s FDV o transparentnosti pri načrtovanju drugega bloka, ki je po njegovem prepričanju samo formalna.

Javno mnenje je razcepljeno

Kar zadeva javno mnenje, se v državnem holdingu opirajo predvsem na ugodnejše rezultate raziskave iz leta 2010, medtem ko rezultati njihove raziskave iz leta 2014 kažejo, da jedrsko energijo na nacionalni ravni podpira 47 odstotkov prebivalcev, prav tako jih manj kot polovica podpira tudi graditev drugega bloka (namreč 49 odstotkov). Jože Špiler je v oddaji zatrdil, da je podpora tudi po zadnji raziskavi, ki so jo plačali, več kot polovična.

Nam nemški vlak tokrat ne diši?

Kot poroča iz Berlina Polona Filavž, se je Nemčija po nesreči v Fukušimi dokončno odločila, da bo do leta 2022 opravila z jedrsko energijo. V Nemčiji danes obratuje 9 jedrskih elektrarn, ki proizvedejo približno 20 odstotkov energije. Merklova se je čez noč začela zavzemati za milijardne naložbe v razvoj vetrnih elektrarn in sončne energije ter v učinkovitejšo porabo. Ob zaprtju jedrskih elektrarn se je vlada namenila zmanjšati izpuste plinov do leta 2020 za 40 odstotkov in do leta 2050 za 80 odstotkov, predvsem pa, da se bo energetska poraba do leta 2020 zmanjšala za 20 odstotkov in do leta 2050 za 50. Načrt je družinski proračun Nemcev povečal za 47 odstotkov, torej za približno 185 evrov na leto.

In če je nemške načrte še pred leti marsikdo v tujini spremljal z dvomom, se je izkazalo, da neupravičeno. Obnovljivi viri energije so medtem postali zanesljivi, predvsem pa cenejši. Preskok na visoko učinkovite obnovljive vire energije naj bi zahteval investicije v višini 200 milijard evrov, vendar naj bi koristi, ki jih ima gospodarstvo od energetskih sprememb, že presegle stroške.

Kakšna je podpora drugemu bloku v parlamentu?

V SMS se zavzemajo za referendum, prav tako v DeSUS-u, v katerem bi ob morebitni podpori želeli zagotoviti sredstva ob pomoči strateškega partnerja, a uradnega stališča glede drugega bloka še niso oblikovali. Tega tudi v Novi Sloveniji še niso zavzeli, vendar dopuščajo uporabo jedrske energije, kadar iz virov, prijaznejših do okolja, ni mogoče zagotoviti zadostnih količin energije.

Za drugi blok so že opredeljeni v treh poslanskih skupinah. V SDS vztrajajo, da ta ostane v strateških načrtih Republike Slovenije, vendar bi pred dokončno odločitvijo preverili še okoljsko sprejemljivost in rentabilnost projekta. Tudi Socialni demokrati so za; drugi blok vidijo v širši viziji nadaljnjega razvoja energetike v Sloveniji. Projekt ima po njihovem mnenju ob primerni finančni konstrukciji in izdelanem energetskem konceptu dober potencial za prihodnji energetski razvoj Slovenije.

V Zavezništvu Alenke Bratušek pravijo, da se novi blok kaže kot ena najbolj realnih in finančno vzdržnih možnosti, ob tem pa poudarjajo, da tudi podaljšanje obratovalne dobe prvega bloka na 60 let oziroma do leta 2043 sploh ni vprašljivo.

Jasno proti so samo v Združeni levici, v kateri menijo, da bi morali odločitev o novi nuklearki vezati na odločitev o zaprtju elektrarn na fosilna goriva. Dodajajo, da je ob izrednem vodnem in sončnem potencialu ter ukrepih energetske učinkovitosti graditev drugega bloka nepotrebna, zato predlagajo zaustavitev vseh nadaljnjih vlaganj v drugi blok. Namesto tega bi denar namenili za energetsko učinkovito in samozadostno družbo.