Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za projekte, povezane z drugim blokom Jedrske elektrarne Krško, je državna Gen Energija vložila že več kot 10 milijonov evrov, čeprav država o tem še ni sprejela uradne odločitve.
Kakšna bo cena morebitnega drugega bloka? Kakšna je garancija, da se ne bo ponovila podobna – le nekajkrat dražja – zgodba kot pri TEŠ-6? Gre pri projektu Krško 2 za realno potrebo po jedrski energiji, ali za poslovno priložnost?
Leta 2022 se bo končala življenjska doba jedrske elektrarno Krško. Postopek za podaljšanje delovanja za 20 let že teče, ob tem pa državni holding GEN-Energija že več let namenja milijone tudi za drugi blok. So strahovi, da se lahko ponovi zgodba TEŠ 6, le da bo cena nekajkrat višja, realni? Bomo spet postavljeni pred dejstvo, da smo za projekt porabili že preveč denarja, da bi ga bilo še smiselno ustaviti? Junija letos naj bi bil pripravljen šele osnutek energetskega koncepta Slovenije – na kakšni podlagi torej državni holding že namenja sredstva za drugi blok?
V GEN-Energiji na vprašanje, koliko sredstev je državni holding že namenil za drugi blok jedrske elektrarne Krško, odgovarjajo, da od 10 do 11 milijonov evrov. Vodja tehničnega sektorja, razvoja in investicij v GEN-Energiji Jože Špiler dodaja, da je bil del teh sredstev namenjen tudi za analizo in oceno vseh tehnologij za proizvodnjo električne energije. Pri projektu Krško 2 v holdingu trenutno dela skupina šestih ljudi.
Na ministrstvu za infrastrukturo pa šele pripravljajo strateški dokument, ki bo določil dolgoročne usmeritve energetske politike.
V GEN-Energiji vrednost projekta ocenjujejo na od 3,5 do 5 milijard evrov, strošek proizvedene kilovatne ure skupaj s potrebnim donosom za odplačevanje vseh vloženih sredstev pa naj bi bil približno 50 evrov na MWh. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bi bil lahko projekt JEK 2 tudi do petkrat dražji od projekta TEŠ 6, cena elektrike pa ob upoštevanju naložbe in obratovalnih stroškov tudi do dvakrat višja od evropske kontinentalne tržne cene. Špiler odgovarja, da delež proizvedene električne energije na trgu pomeni zelo majhen del cene, ki jo moramo plačati za kilovatno uro.
Dejan Savič iz Greenpeacea Slovenije: “Stroške nuklearke nam znajo na začetku prikazovati, kot da so nizki, torej da bi stala od 3 do 4 milijarde. Že zdaj pa vemo, da bo v resnici od 6 do 7 milijard evrov. Tudi TEŠ 6 so najprej prikazovali kot poceni, potem pa se je umetno podražil. Če se to zgodi v primeru Krško 2, ne bo govor o podražitvah v vrednosti nekaj 100 milijonov, ampak milijardi ali dveh. To je nezaslišano, slovenska energetika tega ne bi mogla prenesti!”
Tudi direktor Agencije za prestrukturiranje energetike Franko Nemac vlaganje v drugi blok primerja s TEŠ 6: “To so projekti, ki jih pripravljajo strokovne ekipe v holdingih, ki na žalost ne vidijo, da se razmere v svetu spreminjajo, in delujejo na ustaljen način. Če so prej proizvajali v termoelektrarni, razmišljajo o novem bloku, ki bo spet na premog. Enako velja za jedrsko elektrarno. V Krškem je razmeroma dobra ekipa ljudi, ki mislijo na to, da je na delovanje elektrarne vezano veliko delovnih mest – mislim, da približno 500 – k temu pa dodajo še dejavnosti, ki so vezane na obratovanje. Njihovo naravno razmišljanje je, da se bosta tehnologija in znanje, ki sta tam nakopičena, nadaljevala z drugo jedrsko elektrarno. Ne razmišljajo o tem, da se svet spreminja, da so se v Nemčiji, na Švedskem, v Italiji in drugih državah odločili za zapiranje jedrskih elektrarn. V teh državah vlagajo v tehnologije, ki bodo dolgoročno imele boljše rezultate.”
Savič opozarja na naraščanje cen nukleark, ki se gradijo drugod. “Te cene kažejo, da podoben reaktor, kot bi se gradil v Sloveniji, stane od 6 do 7, lahko tudi 8 milijonov evrov.” Nemac dodaja: “Graditev elektrarne na Finskem traja že 10 let. Cena se je povečala vsaj za dvakrat.”
Jože Špiler: “Po kakšnem dvajsetletju bi vso elektriko iz drugega bloka porabili že doma.” #vm #zdajsevrti
— Val 202 (@Val202) May 14, 2015
Špiler odgovarja, da bo z večanjem števila novogradenj cena padala, ter se sklicuje na projekte v Rusiji, ki se gradijo v skladu s predvidenimi stroški v predvidenem časovnem obdobju 5 ali 6 let. Če bi drugi blok zgradili, bi nekaj električne energije v prvih letih obratovanja izvažali, po kakšnem dvajsetletju pa bi vso elektriko iz drugega bloka porabili že doma, še dodajajo v GEN-Energiji. V Greenpeaceu Slovenije poudarjajo, da glede na cilje EU do leta 2050 potrebujemo vsaj polovico obnovljivih virov. “Če bomo imeli zelo veliko vetra in sončnih elektrarn, hkrati pa tudi jedrske energije, si bo to v nasprotju. Takrat lahko začnemo zapirati vetrne parke in prekrivati sončne elektrarne, da bi jedrska proizvajala še naprej. To je popolnoma nerazumno, če pomislimo, da so obnovljivi viri čist, jedrska energija pa umazan vir,” opozarja Dejan Savič.
Sociolog dr. Drago Kos se z vprašanjem postavljanja jedrskih objektov v okolje ukvarja že skoraj tri desetletja: “Na žalost se v teh treh desetletjih ni veliko spremenilo. Transparentnost je ena ključnih lastnosti, ki naj bi pripomogle tudi k večji legitimnosti postavljanja jedrskih objektov. Ta transparentnost pa je le formalna. Seveda se vsi strinjajo s tem, da mora biti vse transparentno, v ozadju pa se očitno dogajajo stvari, ki niso tako zelo jasne. Že kar nekaj let se govori o drugem bloku jedrske elektrarne Krško, čeprav formalno oziroma uradno ni še nihče nikjer nič sklenil o tem. Propaganda, marketing, PR-tehnologija in postopki pa že tečejo. Široke družbene razprave o tem ni, čeprav bi bilo to edino smiselno. V nasprotnem primeru bo javnost dobila vtis, da se v ozadju prikrito, pod mizo, dogajajo ključne stvari. Vsi bodo pomislili, da se je spet zgodilo nekaj takega kot pri graditvi TEŠ 6.”
Sociolog Drago Kos: “Če gre za vojaške ali državne skrivnosti, so možne izjeme, ampak jedrska elektrarna je civilni energetski objekt.” #vm — Val 202 (@Val202) May 14, 2015
Jože Špiler pravi, da se projekt JEK 2 od TEŠ 6 bistveno razlikuje po tem, da v GEN-Energiji želijo temeljito analizirati in oceniti vse plati – ne samo jedrske energije. Odločanje o projektu naj bi potekalo na treh ravneh: “Najprej je na vrsti strateško-politično odločanje in v ta namen so pripravljene tudi analize in ocene, da bi se izognili napakam. Naslednja faza so upravne odločitve. V tej fazi bodo upravni organi izdajali dovoljenja, tako za lokacijo kot za graditev. Pri tem bo še bolj vključena tudi javnost.”
“Če gre za vojaške ali državne skrivnosti, so izjeme možne, ampak jedrska elektrarna je civilni energetski objekt,” pravi okoljski sociolog dr. Drago Kos s FDV o transparentnosti pri načrtovanju drugega bloka, ki je po njegovem prepričanju samo formalna.
Kar zadeva javno mnenje, se v državnem holdingu opirajo predvsem na ugodnejše rezultate raziskave iz leta 2010, medtem ko rezultati njihove raziskave iz leta 2014 kažejo, da jedrsko energijo na nacionalni ravni podpira 47 odstotkov prebivalcev, prav tako jih manj kot polovica podpira tudi graditev drugega bloka (namreč 49 odstotkov). Jože Špiler je v oddaji zatrdil, da je podpora tudi po zadnji raziskavi, ki so jo plačali, več kot polovična.
Kot poroča iz Berlina Polona Filavž, se je Nemčija po nesreči v Fukušimi dokončno odločila, da bo do leta 2022 opravila z jedrsko energijo. V Nemčiji danes obratuje 9 jedrskih elektrarn, ki proizvedejo približno 20 odstotkov energije. Merklova se je čez noč začela zavzemati za milijardne naložbe v razvoj vetrnih elektrarn in sončne energije ter v učinkovitejšo porabo. Ob zaprtju jedrskih elektrarn se je vlada namenila zmanjšati izpuste plinov do leta 2020 za 40 odstotkov in do leta 2050 za 80 odstotkov, predvsem pa, da se bo energetska poraba do leta 2020 zmanjšala za 20 odstotkov in do leta 2050 za 50. Načrt je družinski proračun Nemcev povečal za 47 odstotkov, torej za približno 185 evrov na leto.
In če je nemške načrte še pred leti marsikdo v tujini spremljal z dvomom, se je izkazalo, da neupravičeno. Obnovljivi viri energije so medtem postali zanesljivi, predvsem pa cenejši. Preskok na visoko učinkovite obnovljive vire energije naj bi zahteval investicije v višini 200 milijard evrov, vendar naj bi koristi, ki jih ima gospodarstvo od energetskih sprememb, že presegle stroške.
V SMS se zavzemajo za referendum, prav tako v DeSUS-u, v katerem bi ob morebitni podpori želeli zagotoviti sredstva ob pomoči strateškega partnerja, a uradnega stališča glede drugega bloka še niso oblikovali. Tega tudi v Novi Sloveniji še niso zavzeli, vendar dopuščajo uporabo jedrske energije, kadar iz virov, prijaznejših do okolja, ni mogoče zagotoviti zadostnih količin energije.
Za drugi blok so že opredeljeni v treh poslanskih skupinah. V SDS vztrajajo, da ta ostane v strateških načrtih Republike Slovenije, vendar bi pred dokončno odločitvijo preverili še okoljsko sprejemljivost in rentabilnost projekta. Tudi Socialni demokrati so za; drugi blok vidijo v širši viziji nadaljnjega razvoja energetike v Sloveniji. Projekt ima po njihovem mnenju ob primerni finančni konstrukciji in izdelanem energetskem konceptu dober potencial za prihodnji energetski razvoj Slovenije.
V Zavezništvu Alenke Bratušek pravijo, da se novi blok kaže kot ena najbolj realnih in finančno vzdržnih možnosti, ob tem pa poudarjajo, da tudi podaljšanje obratovalne dobe prvega bloka na 60 let oziroma do leta 2043 sploh ni vprašljivo.
Jasno proti so samo v Združeni levici, v kateri menijo, da bi morali odločitev o novi nuklearki vezati na odločitev o zaprtju elektrarn na fosilna goriva. Dodajajo, da je ob izrednem vodnem in sončnem potencialu ter ukrepih energetske učinkovitosti graditev drugega bloka nepotrebna, zato predlagajo zaustavitev vseh nadaljnjih vlaganj v drugi blok. Namesto tega bi denar namenili za energetsko učinkovito in samozadostno družbo.
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Za projekte, povezane z drugim blokom Jedrske elektrarne Krško, je državna Gen Energija vložila že več kot 10 milijonov evrov, čeprav država o tem še ni sprejela uradne odločitve.
Kakšna bo cena morebitnega drugega bloka? Kakšna je garancija, da se ne bo ponovila podobna – le nekajkrat dražja – zgodba kot pri TEŠ-6? Gre pri projektu Krško 2 za realno potrebo po jedrski energiji, ali za poslovno priložnost?
Leta 2022 se bo končala življenjska doba jedrske elektrarno Krško. Postopek za podaljšanje delovanja za 20 let že teče, ob tem pa državni holding GEN-Energija že več let namenja milijone tudi za drugi blok. So strahovi, da se lahko ponovi zgodba TEŠ 6, le da bo cena nekajkrat višja, realni? Bomo spet postavljeni pred dejstvo, da smo za projekt porabili že preveč denarja, da bi ga bilo še smiselno ustaviti? Junija letos naj bi bil pripravljen šele osnutek energetskega koncepta Slovenije – na kakšni podlagi torej državni holding že namenja sredstva za drugi blok?
V GEN-Energiji na vprašanje, koliko sredstev je državni holding že namenil za drugi blok jedrske elektrarne Krško, odgovarjajo, da od 10 do 11 milijonov evrov. Vodja tehničnega sektorja, razvoja in investicij v GEN-Energiji Jože Špiler dodaja, da je bil del teh sredstev namenjen tudi za analizo in oceno vseh tehnologij za proizvodnjo električne energije. Pri projektu Krško 2 v holdingu trenutno dela skupina šestih ljudi.
Na ministrstvu za infrastrukturo pa šele pripravljajo strateški dokument, ki bo določil dolgoročne usmeritve energetske politike.
V GEN-Energiji vrednost projekta ocenjujejo na od 3,5 do 5 milijard evrov, strošek proizvedene kilovatne ure skupaj s potrebnim donosom za odplačevanje vseh vloženih sredstev pa naj bi bil približno 50 evrov na MWh. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bi bil lahko projekt JEK 2 tudi do petkrat dražji od projekta TEŠ 6, cena elektrike pa ob upoštevanju naložbe in obratovalnih stroškov tudi do dvakrat višja od evropske kontinentalne tržne cene. Špiler odgovarja, da delež proizvedene električne energije na trgu pomeni zelo majhen del cene, ki jo moramo plačati za kilovatno uro.
Dejan Savič iz Greenpeacea Slovenije: “Stroške nuklearke nam znajo na začetku prikazovati, kot da so nizki, torej da bi stala od 3 do 4 milijarde. Že zdaj pa vemo, da bo v resnici od 6 do 7 milijard evrov. Tudi TEŠ 6 so najprej prikazovali kot poceni, potem pa se je umetno podražil. Če se to zgodi v primeru Krško 2, ne bo govor o podražitvah v vrednosti nekaj 100 milijonov, ampak milijardi ali dveh. To je nezaslišano, slovenska energetika tega ne bi mogla prenesti!”
Tudi direktor Agencije za prestrukturiranje energetike Franko Nemac vlaganje v drugi blok primerja s TEŠ 6: “To so projekti, ki jih pripravljajo strokovne ekipe v holdingih, ki na žalost ne vidijo, da se razmere v svetu spreminjajo, in delujejo na ustaljen način. Če so prej proizvajali v termoelektrarni, razmišljajo o novem bloku, ki bo spet na premog. Enako velja za jedrsko elektrarno. V Krškem je razmeroma dobra ekipa ljudi, ki mislijo na to, da je na delovanje elektrarne vezano veliko delovnih mest – mislim, da približno 500 – k temu pa dodajo še dejavnosti, ki so vezane na obratovanje. Njihovo naravno razmišljanje je, da se bosta tehnologija in znanje, ki sta tam nakopičena, nadaljevala z drugo jedrsko elektrarno. Ne razmišljajo o tem, da se svet spreminja, da so se v Nemčiji, na Švedskem, v Italiji in drugih državah odločili za zapiranje jedrskih elektrarn. V teh državah vlagajo v tehnologije, ki bodo dolgoročno imele boljše rezultate.”
Savič opozarja na naraščanje cen nukleark, ki se gradijo drugod. “Te cene kažejo, da podoben reaktor, kot bi se gradil v Sloveniji, stane od 6 do 7, lahko tudi 8 milijonov evrov.” Nemac dodaja: “Graditev elektrarne na Finskem traja že 10 let. Cena se je povečala vsaj za dvakrat.”
Jože Špiler: “Po kakšnem dvajsetletju bi vso elektriko iz drugega bloka porabili že doma.” #vm #zdajsevrti
— Val 202 (@Val202) May 14, 2015
Špiler odgovarja, da bo z večanjem števila novogradenj cena padala, ter se sklicuje na projekte v Rusiji, ki se gradijo v skladu s predvidenimi stroški v predvidenem časovnem obdobju 5 ali 6 let. Če bi drugi blok zgradili, bi nekaj električne energije v prvih letih obratovanja izvažali, po kakšnem dvajsetletju pa bi vso elektriko iz drugega bloka porabili že doma, še dodajajo v GEN-Energiji. V Greenpeaceu Slovenije poudarjajo, da glede na cilje EU do leta 2050 potrebujemo vsaj polovico obnovljivih virov. “Če bomo imeli zelo veliko vetra in sončnih elektrarn, hkrati pa tudi jedrske energije, si bo to v nasprotju. Takrat lahko začnemo zapirati vetrne parke in prekrivati sončne elektrarne, da bi jedrska proizvajala še naprej. To je popolnoma nerazumno, če pomislimo, da so obnovljivi viri čist, jedrska energija pa umazan vir,” opozarja Dejan Savič.
Sociolog dr. Drago Kos se z vprašanjem postavljanja jedrskih objektov v okolje ukvarja že skoraj tri desetletja: “Na žalost se v teh treh desetletjih ni veliko spremenilo. Transparentnost je ena ključnih lastnosti, ki naj bi pripomogle tudi k večji legitimnosti postavljanja jedrskih objektov. Ta transparentnost pa je le formalna. Seveda se vsi strinjajo s tem, da mora biti vse transparentno, v ozadju pa se očitno dogajajo stvari, ki niso tako zelo jasne. Že kar nekaj let se govori o drugem bloku jedrske elektrarne Krško, čeprav formalno oziroma uradno ni še nihče nikjer nič sklenil o tem. Propaganda, marketing, PR-tehnologija in postopki pa že tečejo. Široke družbene razprave o tem ni, čeprav bi bilo to edino smiselno. V nasprotnem primeru bo javnost dobila vtis, da se v ozadju prikrito, pod mizo, dogajajo ključne stvari. Vsi bodo pomislili, da se je spet zgodilo nekaj takega kot pri graditvi TEŠ 6.”
Sociolog Drago Kos: “Če gre za vojaške ali državne skrivnosti, so možne izjeme, ampak jedrska elektrarna je civilni energetski objekt.” #vm — Val 202 (@Val202) May 14, 2015
Jože Špiler pravi, da se projekt JEK 2 od TEŠ 6 bistveno razlikuje po tem, da v GEN-Energiji želijo temeljito analizirati in oceniti vse plati – ne samo jedrske energije. Odločanje o projektu naj bi potekalo na treh ravneh: “Najprej je na vrsti strateško-politično odločanje in v ta namen so pripravljene tudi analize in ocene, da bi se izognili napakam. Naslednja faza so upravne odločitve. V tej fazi bodo upravni organi izdajali dovoljenja, tako za lokacijo kot za graditev. Pri tem bo še bolj vključena tudi javnost.”
“Če gre za vojaške ali državne skrivnosti, so izjeme možne, ampak jedrska elektrarna je civilni energetski objekt,” pravi okoljski sociolog dr. Drago Kos s FDV o transparentnosti pri načrtovanju drugega bloka, ki je po njegovem prepričanju samo formalna.
Kar zadeva javno mnenje, se v državnem holdingu opirajo predvsem na ugodnejše rezultate raziskave iz leta 2010, medtem ko rezultati njihove raziskave iz leta 2014 kažejo, da jedrsko energijo na nacionalni ravni podpira 47 odstotkov prebivalcev, prav tako jih manj kot polovica podpira tudi graditev drugega bloka (namreč 49 odstotkov). Jože Špiler je v oddaji zatrdil, da je podpora tudi po zadnji raziskavi, ki so jo plačali, več kot polovična.
Kot poroča iz Berlina Polona Filavž, se je Nemčija po nesreči v Fukušimi dokončno odločila, da bo do leta 2022 opravila z jedrsko energijo. V Nemčiji danes obratuje 9 jedrskih elektrarn, ki proizvedejo približno 20 odstotkov energije. Merklova se je čez noč začela zavzemati za milijardne naložbe v razvoj vetrnih elektrarn in sončne energije ter v učinkovitejšo porabo. Ob zaprtju jedrskih elektrarn se je vlada namenila zmanjšati izpuste plinov do leta 2020 za 40 odstotkov in do leta 2050 za 80 odstotkov, predvsem pa, da se bo energetska poraba do leta 2020 zmanjšala za 20 odstotkov in do leta 2050 za 50. Načrt je družinski proračun Nemcev povečal za 47 odstotkov, torej za približno 185 evrov na leto.
In če je nemške načrte še pred leti marsikdo v tujini spremljal z dvomom, se je izkazalo, da neupravičeno. Obnovljivi viri energije so medtem postali zanesljivi, predvsem pa cenejši. Preskok na visoko učinkovite obnovljive vire energije naj bi zahteval investicije v višini 200 milijard evrov, vendar naj bi koristi, ki jih ima gospodarstvo od energetskih sprememb, že presegle stroške.
V SMS se zavzemajo za referendum, prav tako v DeSUS-u, v katerem bi ob morebitni podpori želeli zagotoviti sredstva ob pomoči strateškega partnerja, a uradnega stališča glede drugega bloka še niso oblikovali. Tega tudi v Novi Sloveniji še niso zavzeli, vendar dopuščajo uporabo jedrske energije, kadar iz virov, prijaznejših do okolja, ni mogoče zagotoviti zadostnih količin energije.
Za drugi blok so že opredeljeni v treh poslanskih skupinah. V SDS vztrajajo, da ta ostane v strateških načrtih Republike Slovenije, vendar bi pred dokončno odločitvijo preverili še okoljsko sprejemljivost in rentabilnost projekta. Tudi Socialni demokrati so za; drugi blok vidijo v širši viziji nadaljnjega razvoja energetike v Sloveniji. Projekt ima po njihovem mnenju ob primerni finančni konstrukciji in izdelanem energetskem konceptu dober potencial za prihodnji energetski razvoj Slovenije.
V Zavezništvu Alenke Bratušek pravijo, da se novi blok kaže kot ena najbolj realnih in finančno vzdržnih možnosti, ob tem pa poudarjajo, da tudi podaljšanje obratovalne dobe prvega bloka na 60 let oziroma do leta 2043 sploh ni vprašljivo.
Jasno proti so samo v Združeni levici, v kateri menijo, da bi morali odločitev o novi nuklearki vezati na odločitev o zaprtju elektrarn na fosilna goriva. Dodajajo, da je ob izrednem vodnem in sončnem potencialu ter ukrepih energetske učinkovitosti graditev drugega bloka nepotrebna, zato predlagajo zaustavitev vseh nadaljnjih vlaganj v drugi blok. Namesto tega bi denar namenili za energetsko učinkovito in samozadostno družbo.
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Še dober teden je do lokalnih volitev. Na županskih stolčkih bo kot kažejo javnomnenjske ankete ostala večina tudi tistih županov, ki so jih povezovali s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi ali celo korupcijskimi dejanji.
“Ko sem šla v pokoj, sem povsem popustila. Težko je bilo priti s Tromostovja do pošte.” Gospa Polona se je pred tedni odločila, da se bo po letih neaktivnosti spet začela gibati in ukvarjati s športom. Je izjema ali pravilo? So vodene športne dejavnosti za starejše predrage, neprilagojene, preglasne, preveč intenzivne? In so sploh zdrave?
Pred lokalnimi volitvami se sprašujemo, koliko bi morali županski kandidati vedeti o zapletenem svetu črpanja evropskih sredstev, brez katerih bodo težko uresničili svoje obljube?
Škotska se v četrtek na referendumu odloča o tem, ali bo postala samostojna ali še naprej ostaja v Združenem Kraljestvu. Zadnje dni, ko je postala verjetna tudi zmaga zagovornikov samostojnosti, so se zato začela postavljati tudi vprašanja, ki prej niso bila toliko aktualna. Kaj bi se zgodilo s Škotskim članstvom v EU, katero valuto bi Škoti uporabljali. Kakšen je utrip na Škotskem dva dni pred referendumom, česa se bojijo in česa veselijo? Ter predvsem – ali lahko škotski referendum vpliva na procese osamosvajanja v drugih podobnih primerih, predvsem v Kataloniji?
Včeraj se je uradno iztekel rok za vložitev kandidatur za letošnje lokalne volitve. Uradno bodo kandidati za župane ter mestne in občinske svete znani najkasneje prihodnji petek, so pa že zdaj znani izzivi, ki lokalno samoupravo čakajo tudi pod novimi ali starimi župani. Jasno je, da je učinkovitost številnih občin nižja tudi zaradi kadrovskega primanjkljaja, predvsem pa bi po mnenju Boštjana Brezovnika iz mariborske pravne fakultete občine svoje naloge lahko v popolnosti opravile šele z vpeljavo druge ravni lokalne samouprave, kot so denimo pokrajine. S čim se bodo spopadli novo imenovani župani?
Evropske države so za zmanjševanje svojih finančnih primanjkljajev zadnja leta začele iskati bolj inovativne in hkrati sporne načine. Možnost prodaje potnega lista za denar ali neposredne naložbe so doslej prek najrazličnejših »investicijskih programov« ponujale predvsem karibske državice, v zadnjih letih pa so model kopirale tudi nekatere članice EU; najbolj razvpit je primer Malte, o tovrstnem privabljanju tujih investicij ravno zdaj intenzivno razmišljajo tudi Hrvaškem. Ali o tem razmišljamo tudi v pri nas? Koliko stane slovensko državljanstvo? In predvsem, kje so prednosti in kje pasti takega podeljevanja državljanstva.
Neveljaven email naslov