Poslanci bodo v kratkem odločali o tem, ali naj ljudem iz socialnega dna z zakonsko zaščito omogočijo, da jim kljub dolgovom na računih ostane vsaj minimalni znesek za preživetje. Še naprej pa bodo lahko tudi zaradi že za nekaj sto evrov dolga izgubili stanovanje, kajti med spremembami Zakona o izvršbi in zavarovanju ni takih, ki bi preprečile izvršbe na nepremičnine. Zakaj zakonodaja dovoli, da lastniki izgubijo dom za minimalne zneske in postanejo socialni problem, ki to isto državo nato vsak mesec stane veliko več?

Rejnina za en mesec bi državo stala veliko več, kot je dolga, zaradi katerega bo družina izgubila dom

Vse, kar ima starejši par s skupno več kot 66 leti delovne dobe, sta 47 kvadratnih metrov veliko podedovano stanovanje v starejšem bloku v enem od slovenskih mest in pokojnina, ki jo prejema samo gospa: »367 evrov dobim, mož pa ni upravičen do ničesar, čeprav ima več kot 33 let delovne dobe. Zbolel je, je težak srčni bolnik in ima tako hudo sladkorno bolezen, da si petkrat na dan daje inzulin. Jaz se že sedem let bojujem z rakom na dojki, izvidi spet niso dobri … Ko sem zbolela, nisem imela denarja za dodatno zavarovanje, zato sem z onkologije šla najprej na Karitas, da so mi dali kakšne protibolečinske tablete. Mož bi moral zdaj jesti zdravo, a jeva večinoma hrano dobrodelnih organizacij: riž, testenine brez vsega. Solata bi bila že luksuz. Na dan lahko za vse porabiva le tri evre. Ko grem v trgovino, sem vselej v precepu, ali naj kupim pol štruce kruha ali vendarle le četrt. Nimava za nič. Počutim se ponižano in na jok mi gre, ko gledam ljudi, ki si lahko  izbirajo izdelke …«

Čeprav živita na minimumu vsega, ob tako neustrezni prehrani, da tudi zaradi nje sladkorni bolnik vse pogosteje pada v inzulinske kome, je od pokojnine nemogoče plačevati sprotne stroške.

“Nimava ničesar, ne avtomobila in nič drugega, kar bi povzročalo stroške. Čeprav imava majhno stanovanje, imava le v najhujši zimi odprt en radiator in naju pogosto zebe. Stroški ogrevanja pozimi presežejo 100 evrov, tu so še elektrika in skupni obratovalni stroški bloka. Nemogoče je vse to plačati iz ene same pokojnine … Tudi rubili so nama že, odnesli so stvari, ki sva jih kupovala skozi življenje, tudi mizo in stole. Z rubežem ne odnesejo le stvari, ki jih imaš rad, odnesejo tudi dostojanstvo …”

Zaradi stroškov fasade ob edini dom

Nato pa je prišla še odločitev sveta stanovalcev bloka, da na stavbi naredijo novo fasado. Ker nista  vedela, da lahko kot socialno ogrožena dobita posebno subvencijo, morata plačati celoten znesek. In tako so se zvrstile  izvršbe na še edino stvar, ki jo imata, na stanovanje: »Vse sva poskusila, na vsaka vrata potrkala, da bi nama kdo lahko pomagal, vendar pomoči ni bilo. Vse, kar sva dosegla, je to, da so nama za leto dni prestavili začetek dražbe, a v tem času nisva mogla poplačati dolga, ki je z začetnih 2.700 evrov zaradi sodnih stroškov šel v višave. Čez mesec dni se moratorij izteče, avgusta sva lahko že na cesti. Nič ne moreva, nimava s čim plačati, nimava kam iti, posebno ker so cene pri nas tako nizke, da bo le malo ostalo od kupnine. A ni žalostno, da lahko človek izgubi stanovanje zato, ker res ni mogel plačati niti sprotnih stroškov? Zakaj je to dovoljeno, kje mi živimo, v Sloveniji?« se sprašuje obupana sogovornica.

Postopek enak za vse dolžnike in ne oziraje se na višino dolga 

Živimo v državi, v kateri je zakonodaja enaka za vse. Za tiste, ki so se zadolžili iz objestnosti, nepremišljenosti, zaletavosti ali z namenom goljufanja, in za tiste, ki so v dolgovih zaradi povsem drugačnih razlogov, motivov in stisk. Toda na to se v sodnem postopku izvršb na nepremičnine ne smejo ozirati, prav tako ne, če gre za znesek dolga, ki je v popolnem nesorazmerju z vrednostjo nepremičnine, ki gre na dražbo, pojasnjuje vodja Izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani Erika Ponikvar Dečman: »Zakon pravi, da postopek poteka enako ne glede na to, ali je dolg visok milijon evrov, sto tisoč evrov ali trideset evrov.«

In čeprav tudi sodniki vedo, kakšne bodo socialne posledice, zakonodaja pa ne predvideva, da bi se v tovrstni izvršilni postopek vključile socialne službe, drugih možnosti kot izpeljati postopek  sploh nimajo. »Sodnikom je pogosto težko videti posledice, ki jih bodo odločitve povzročile, vendar se morajo držati zakona, sicer bi to pomenilo konec pravne države. Za odpravljanje socialnih stisk so in bi morale biti pristojne druge institucije.« 

Zakon omogoča izvršbo na nepremičnino zaradi nekaj deset evrov

Ko se torej upnik odloči, vloži na sodišču zahtevo za izvršbo, sodišče o tem izda sklep in odredi cenitev nepremičnine pri sodnem cenilcu, nato gre nepremičnina na dražbo. Pri tem je izključno upnik tisti, ki se odloča, na kaj bo na sodišču zahteval izvršbo: čeprav ima dolžnik dohodke, premičnine ali druge nepremičnine, je odločitev, na kaj bo zahteval izvršbo, v celoti upnikova.

“Če se odloči, da bo izpeljal izvršbo na nepremičnino zaradi 30 evrov, mu zakon to omogoča.”

Dolžnik sicer lahko predlaga izvršbo na kakšen drug vir, vendar zakon določa, da to drugo sredstvo mora zadoščati za poplačilo terjatve, torej da dolžnik izkaže, da bo z drugim sredstvom upnik res poplačan. Na to možnost s posebnim zapisom v odločbi sodišča dolžnike še posebej opozarjajo.

Prav tako ima dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski hiši ali stanovanju, pravico stanovati v njej kot najemnik še tri leta od dneva prodaje naprej. Vendar pa mora predlog, da obdrži pravico do najema, dolžnik vložiti v roku 60 dni od prejema sklepa o izvršbi. A praksa sodišča kaže, da to možnost dolžniki le redko izkoristijo oz. jo skušajo izkoristiti, ko je rok že potekel, opozarja sodnica.

Zakon o izvršbi in zavarovanju tudi  pravi, da so stroški postopka enaki ne glede na to, ali gre za milijonsko ali nekaj deset evrov visoko terjatev. To v praksi pomeni, da so lahko stroški postopka za dolžnika tudi več kot 900 odstotkov večji od višine dolga: »Upnik na začetku postopka vplača takso, ki jo pozneje poplača dolžnik, prav tako se na strošek dolžnika prevali tudi breme cenitve, ki je vsaj 500, 600, tudi 700 evrov …«

V vse to pa ni všteta cena delovanja pravosodnega sistema. »Lahko pride do absurdne situacije, ko sodišče prodaja nepremičnino za res nizke vrednosti, tudi po 10 evrov,« opozarja na nesmisel vodja izvršilnega oddelka in tudi na ljubljanskem okrajnem sodišču so dejansko že imeli dražbo za nepremičnino, katere izklicna cena je bilo pod 10 evri. Vsaj v ljubljanski regiji takih primerov ni veliko: »Imam občutek, da v teh primerih dolžniki v zadnjem hipu le najdejo rešitev.«

Neuspešnih več kot 97 % dražb za vrednosti dolgov pod 5000 evrov

Kaže, da res, kajti podatki o uspešnosti dražb so porazni: podatki vrhovnega sodišča namreč kažejo, da je bilo v zadnjih petih letih vloženih več kot 3900 izvršb na nepremičnino zaradi zneska, ki ni dosegal 100 evrov, več kot 30.600 jih je bilo v zadnjih v zadnjih petih letih vloženih za manj kot 1000 evrov dolga in nekaj več kot 27.171 za dolg, ki ni presegel 5000 evrov. Zares prodanih nepremičnin v omenjenih postopkih je med 1,38 in 2,85 %, uspešnejši so tisti, ki se približujejo 5 tisočakom dolga.

Postopki so se vlekli različno dolgo. Ne le zaradi dolgotrajnih postopkov samih po sebi, ampak tudi zato, ker upniki lahko v postopku od izvršbe začasno odstopijo in tako  tudi sami podaljšujejo ta proces. Kakor koli, od prejema predloga za izvršbo do dražbe je povprečen čas 962 dni, od prejema predloga za izvršbo do prodaje nepremičnine pa 1299 dni. Med njimi so rekorderji, ki so v postopkih že več kot 16 let oz. 6000 dni.

Če dražba ni uspešna, se lahko postopek začne znova, vključno z novo cenitvijo

In tiste, ki so prodane? Podatkov o tem, kolikšen delež upnikov ob strmoglavljenju cen nepremičnin sploh lahko poplača dolg, ni, prav tako ne, koliko dolžnikov je zaradi uspešne dražbe ostalo brez edinega doma. Še manj je jasno, koliko ljudem je kljub izgubi doma del dolga še zmeraj ostal, saj je dejstvo, da nepremičnine na dražbi  po pravilu ne dosežejo  cen kot v običajni prodaji. Če  namreč prva javna dražba ni uspešna, se na drugi izklicna cena spusti na polovico. Vodja Izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani Erika Ponikvar Dečman: »Nepremičnina na drugi dražbi ne sme biti prodana za manj kot polovico ocenjene vrednosti. Če tudi druga dražba ni uspešna, se postopek ustavi, vendar pa ostane zaznamba na nepremičnini in s tem seveda tudi ves dolg.«

S propadom še druge dražbe – tretje od lanske spremembe zakona ni več – pa celotne zgodbe ni konec, ne za upnika ne za dolžnika: »Upnik lahko znova vloži predlog za izvršbo na to isto nepremičnino in znova se sproži celoten postopek prodaje, vključno s cenitvijo …«

Ena od rešitev, ki jih zakon dopušča, je,  da dolžnik kadar koli med izvršilnim postopkom sam proda nepremičnino, a je pri  lastnikih, paraliziranih od strahu, negotovih, premalo informiranih in slabo veščih sodnih in prodajnih postopkov, to pogosto težko izvedljivo, prav tako je prodaja z izvršbami in hipotekami obremenjenih nepremičnin  na že tako  zatišnem trgu manj uspešna.

Med 20 največjimi upniki veliko podjetij v večinski javni lasti, tudi banka

Zagotovo se strinjamo, da je svoje dolgove res treba poravnati, in vsakdo od nas si želi, da bi ga kot upnika zaščitila tudi država. Toda v čem je smisel, da upnik  dolžnika pahne v brezdomstvo za nekaj sto evrov dolga ali, še absurdneje, da ga čez rob pahne neki drug delček taiste države, ki je potem za svojega državljana dolžna poskrbeti? Med 20 največjimi upniki v vseh izvršilnih postopkih je namreč veliko podjetij v večinski javni lasti, tudi banka, ki je sama prejela  dokapitalizacijo iz proračuna, pa tudi AJPES. Med upniki je tudi  Finančna uprava, ki tako terja davčni dolg.

S štirimi otroki na cesto zaradi dolga komunali?

Če  na dražbi dom izgubi  družina z otroki in jim starši nadomestnega ne morejo zagotoviti, je za mladoletne otroke  dolžna poskrbeti država in jih v najbolj skrajni možnosti  namestiti v  rejniško družino. Prav to se zdaj dogaja družini naše  naslednje sogovornice. Njihov dom je tik pred  javno dražbo, ki jo je z izvršbo sprožilo občinsko komunalno podjetje.

»Smo šestčlanska družina, otroci še niso polnoletni, žal sva oba hudo zbolela in nikakor ne dobiva službe.  Podedovali smo staro hišo, zidano še iz kamna, brez centralnega ogrevanja, vlažno. Živimo več kot 20 km od prvega večjega kraja. Ko smo jo podedovali, še ni  bilo jasno, da je pravzaprav nanjo pisan dolg. Ko smo za to zvedeli, je bilo prepozno, da bi karkoli naredili. Zdaj ta dolg nekako plačujemo, a na račun tega, da živimo res skromno, komajda nam uspe kupiti kaj hrane, nenehno zamujamo s položnicami, nemogoče je iz socialnih transferjev omogočiti otrokom šolanje in plačati vse stroške.«

Mame  z več diagnozami, ki se je po mesecu kome stežka znova učila govora in hoje, ki  vseskozi  uživa protibolečinske tablete in  antidepresive, in očeta, za katerim so že številne operacije, živeča  na  območju, kjer brezposelnost že  tako močno presega državno povprečje, že nekaj let  nihče ne želi zaposliti. Izvršbe so  seveda logična posledica. Tudi izvršbe na nepremičnino:

»Prvo izvršbo je zahtevala zavarovalnica. Dolga je bilo za 700 evrov, s stroški skupaj 1200, komaj smo jih poplačali, pomagali so nam CSD, humanitarne organizacije. Še sposodila sem si, tako da zdaj poleg vsega vračam še ta dolg. Zdaj pa imamo novo izvršbo, tokrat jo je vložilo komunalno podjetje, znova za podoben znesek, znova moramo plačati cenitve in vse druge stroške. Nimamo iz česa, nimam si več kje izposoditi, tokrat bo hiša res šla na dražbo. Ne vem, kaj naj storimo, z možem oba jeva tablete za živce, ne spiva, ne jeva, samo jočem še. Hiša je v res slabem stanju, na trgu je zelo malo vredna, a je edini dom, ki ga imajo otroci …« joče obupana mama

Dolg ostane kljub izgubi nepremičnine

To pa pomeni, da je ocenjena vrednost nepremičnine že zdaj manjša, kot znaša trenutni dolg, in da bi  tudi v primeru, če bi nepremičnino prodali že na prvi dražbi po izklicni  ceni, velik del  dolgov družini še zmeraj ostal. In ker je pri zaznambah na nepremičnini pomemben tudi vrstni red vloženih  izvršb, je kot v posmeh še  dejstvo, da komunalno podjetje kot upnik v vrsti svojega dolga sploh ne bi moglo poplačati, družina s štirimi otroki pa bi ostala na cesti skupaj z velikim delom nepoplačanega dolga. Toda s tem se nihče ne ukvarja. »Njihov edini cilj je poplačati si dolg. Prosila sem jih, naj ne gredo v izvršbo, naj počakajo, naj nam razdelijo  dolg na  zelo majhne obroke, vendar ni bilo posluha. Ko sem jih vprašala, kam naj gremo z otroki, če nam prodajo hiše, nam je gospa zabrusila, da to njih res ne zanima … Zdaj se najbolj bojim, da bi mi otroke vzeli, če izgubimo dom.«

Rejnina za en mesec bi državo stala veliko več, kot znaša dolg, zaradi katerega bo družina izgubila dom. Center za socialno delo, ki družino dobro pozna, nima vzvodov in sredstev za pomoč,  toda če bo družina izgubila dom in starši ne bodo sposobni zagotoviti novega, bo taisti CSD otroke dolžan namestiti v rejniške družine. To pa po veljavni tarifi pristojnega ministrstva pomeni, da bi država za vsakega otroka za materialne stroške in plačilo dela rejnika plačala 529,09 evra na mesec. Samo za en mesec rejnin  bi morala izplačati 2100 evrov. To je veliko več, kot znaša dolg do občinskega javnega podjetja, zaradi katerega bodo izgubili dom.

Zakaj ni predloga za spremembo?

Ministrstvo za pravosodje  je pred dnevi poslalo v parlament  novo, že 11.  spremembo Zakona o izvršbi in zavarovanju,  torej tega, ki dovoljuje vse prej naštete  nerazumne postopke. Če bo predlog sprejet, bodo veliko bolje zaščiteni vsi, ki  so jim do zdaj banke lahko posegale  v že tako neznosno nizka sredstva za preživetje, ker so si s tem poplačevale tudi svoje stroške postopkov. Toda zakaj med spremembami ni predlogov, da bi bili ti isti državljani, ki bodo zdaj imeli bolje zaščitena denarna sredstva, bolje zaščiteni tudi v primeru, ko bi jim upniki za res minimalne zneske lahko ogrozili bivanje v edini nepremičnini?  Ali drugače, zakaj  en del državnega aparata pomaga omogočati  še večjo revščino najranljivejših?

Upnik je popoln gospodar izvršilnega postopka

Predstavnica predlagateljev sprememb zakona, državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje Tina Brecelj, argumentira: »Izvršilni postopek je krona sodnega postopka. Upnik mora imeti pravico, da tisto, kar mu je bilo dosojeno, učinkovito izterja. Edini korektiv, ki ga dopuščata naša Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah, je, da se izvršba toliko omeji, da je zagotovljeno dostojanstvo dolžnika. Za to smo pri prilivih na tekoče račune že poskrbeli oz. bomo z novelo, ki je zdaj še v parlamentarni proceduri. Toda pri nepremičninah ne gre tako. Zakonodajalec ne more upniku predpisati vrstnega reda izvršilnih sredstev. Upnik ima tukaj proste roke. Lahko gre tudi takoj za bagatelni znesek v izvršbo na nepremičnino. To pa zato, ker je upnik gospodar izvršilnega postopka, in sprememba bi bila ustavno nedovoljena, pa tudi evropska zakonodaja takih korektivov ne prenese.«

Mogoč je le odpust dolga, ne pa omejevanje upnikovih pravic!

Država torej nima možnosti, da bi  z zakonskim  posegom v sodni postopek  dolžnike razlikovala na tiste bolj ali manj  prizadete z morebitno izgubo nepremičnine, čeprav se upnik sploh ne poplača, četudi so stroški postopkov za  dolžnika in  državo nesorazmerno visoki in četudi  posledice take zakonodaje pozneje tudi finančno nosi sama: »Država to možnost sicer ima, vendar ne z Zakonom o izvršbi in zavarovanju! Lahko pa z institutom odpusta dolga, ki so ga nekatere države že uvedle, določeno višino dolga odpusti. Vendar takega določila ne moremo zapisati v ta zakon. Kolikor vem, so v Italiji skušali omejiti  deložacije socialno ogroženih v tovrstnih izvršilnih postopkih, vendar je taka odločitev na Evropskem sodišču za človekove pravice padla. Prav zaradi zaščite upnika, ki mora imeti možnosti za izterjavo, in hkrati tudi zaradi nedopustnosti neenake obravnavane dolžnikov v izvršilnem postopku.«

Tudi dolžnikova pasivnost prispeva svoje

Tako bo, kot kaže,  kljub že 11. popravku zakona o izvršbi in zavarovanju, kljub temu da se brez uspešne dražbe konča več kot 97 % izvršilnih postopkov, tudi odslej mogoče izvršbe na nepremičnine sprožati že za nekaj evrov in nepremičnine prodajati na dražbi za dolg, ki je manjši od samih sodnih stroškov. Da bi vsaj nekoliko  omilili posledice očitno nespremenljive zakonodaje, bi morali biti tudi dolžniki veliko aktivnejši, kot  praksa kaže, da so. Sodnica Erika Ponikvar Dečman: »Dolžniki pogosto ne odreagirajo na sporočila sodišča. Vendar je vsako pisanje sodišča treba vzeti z vso skrbnostjo  in se nanj odzivati pravočasno, saj si bodo dolžniki s tem prihranili zelo veliko težav, ki si jih sicer s takim ignoriranjem nakopljejo.«

Odgovornost je seveda  na dolžniku, ki v nesreči velikokrat ostaja sam, čeprav bodo posledice njegovih odločitev ali neodločitev velike za  celoten družbeni sistem.  Zato bi zagotovo veljalo premisliti, ali sistem, ki ščiti pravice upnikov, da dobijo, kar jim pripada,  hkrati res dovolj razume tudi, da ljudje na dnu niso sposobni ne izbrskati, ne razumeti, še manj izkoristiti vseh  z zakonom danih možnosti, da paralizirani od strahu in brez denarja potrebujejo drugačno pomoč, kot so na papir izpisani členi zakona, pravni poduki ali težko dosegljiva brezplačna pravna pomoč. Da  s tem, ko jih puščamo, naj se znajdejo, kot se znajo, češ da je vsak pač dolžan poskrbeti zase,  izgubljamo  vsi in da socialni sistem, ki ne zna priskočiti na pomoč, ko je še čas nesrečo vsaj omiliti, revščino le pomaga poglabljati.