Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1260 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


11.02.2020

Novi kitajski koronavirus kljub hitrim odzivom trši oreh kot zloglasni Sars pred leti

Število ljudi, okuženih z novim kitajskim koronavirusom, se je do zdaj po svetu povzpelo na več kot 40.000, potem ko jih je bilo še pred mesecem le nekaj več kot 200. Krivulja okuženih se torej ne umirja, nasprotno, strokovnjaki v prihodnjih dneh pričakujejo opaznejšo rast števila preminulih. Zakaj širjenja novega koronavirusa še vedno niso umirili kljub hitrim in korenitim ukrepom? Kako je Kitajski uspelo pod karanteno spraviti celotna mesta in kaj se bo zgodilo sedaj, ko se tam končuje obdobje podaljšanega prisilnega kolektivnega dopusta? V Vročem mikrofonu sta se Maji Ratej pridružila zunanjepolitični novinar Televizije Slovenija Aleš Malerič in virologinja prof. Tatjana Avšič.


04.02.2020

Kaj prinaša peta generacija mobilnega omrežja?

Že kar nekaj časa vroča tema na tehnološko znanstvenem področju je nova generacija mobilnega omrežja, tako imenovani 5G. Tema se je kmalu pojavila v javnem prostoru in predvsem za nekatere postala precej pereča. Kaj prinaša nova generacija mobilnega omrežja, kateri strahovi so odveč in kdaj ga lahko pričakujemo v Sloveniji?


28.01.2020

Smernice stanovanjske politike

Obetal se nam je nov korak pri urejanju stanovanjske problematike. Osnutek novega stanovanjskega zakona je bil pripravljen, prinašal je nove ukrepe, ki naj bi med drugimi zagotovili tudi več javnih najemnih stanovanj in možnost nakupa pod ugodnejšimi pogoji. Z včerajšnjim odstopom premiera so se ustavile tudi vse aktivnosti z zakonom, zato so na ministrstvu za okolje in prostor odpovedali tudi današnjo udeležbo v Vročem mikrofonu. O smernicah stanovanjske politike z gostjo Mašo Hawlina, članico Zadrugatorja in Inštituta za študije stanovanj in prostora, ki je del Mreže Stanovanja za vse, Boris Žgajnar.


21.01.2020

Slovenska konkurenčnost

Urad za makroekonomske analize in razvoj Sloveniji za letos napoveduje 2,8-odstotno gospodarsko rast. Kljub ohlajanju v uradu ugotavljajo, da se je zasebna poraba v začetku zadnjega četrtletja leta 2019 sicer še naprej krepila, povečal se je tudi promet s stanovanji. Kakšni izzivi pa našo državo čakajo v letu brexita in ameriških predsedniških volitev? Kako velik vpliv bo na konkurenčnost gospodarstva imelo zvišanje minimalne plače? Imamo odgovore na vse bolj žgočo problematiko staranja prebivalstva? Na ta in druga vprašanja bo pred vročim mikrofonom Vala 202 odgovarjala direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. FOTO: MMC RTV SLO


14.01.2020

Kako najbolje razvijati mesta

Do decembra 2021 so vse lokalne skupnosti v Sloveniji dolžne vizijo svojega prostorskega razvoja opredeliti z občinskim prostorskim načrtom (OPN). V Mestni občini Koper se je nabralo že več kot sedem tisoč pobud občanov. Ena od iniciativ za razvoj prostora je Automatik delovišče, skupina 20 akterjev z različnih področij, ki si prizadevajo za med seboj povezan razvoj mesta in ustanovitev neodvisnega urbanističnega sveta. Deloval bi kot mediator v povezavi z županom, mestnim urbanistom in javnostjo. Foto: Miran Kambič


07.01.2020

Bo tudi naše zdravje “v akciji”?

Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo


10.12.2019

Za neuspeh in težave si kriv sam!

Družba, v kateri živimo, zapoveduje uspeh in nenehno zadovoljstvo, ustvarja individualiste in deloholike, neguje strah in razvija tesnobne posameznike. Ali družba s svojimi zahtevami vpliva tudi na porast duševnih motenj? Opozarjamo tudi na podcenjevanje stresa, iščemo razloge, ki peljejo v izgorelost, anksioznost in depresijo ter predstavljamo orodja, ki lajšajo pot iz primeža teh težav. Danila Hradil Kuplen gosti psihologinjo Evo Boštjančič, ustanoviteljico društva DAM Emanuelo Malačič Kladnik, učiteljico joge Tino Košir ter psihiatre in psihoterapevte Mojco Zvezdano Dernovšek, Boruta Škodlarja in Mirana Možino.


03.12.2019

100 let ljubljanske univerze

Na današnji dan pred sto leti ni bil torek, ampak sreda. 9.00 dopoldne, v zbornični dvorani Deželnega dvorca so se gnetli študentje in ko je za kateder stopil predavatelj, tedaj 29-leten Fran Ramovš, je zavladala tišina. Ta trenutek oziroma ta dan uradno štejemo za začetek Univerze v Ljubljani. Po sto letih obstoja pa se je univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi. Po eni strani se lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. O začetkih ljubljanske univerze, njeni stoletni poti in pogledu v prihodnost pa v današnjem Vročem mikrofonu, ki sta ga pripravila Gašper Andrinek in Maja Ratej.


26.11.2019

Pogovor z ministrom za okolje in prostor Simonom Zajcem

Kanalizacijski vod čez vodovarstveno območje, kopičenje in sežiganje odpadkov, podnebna kriza in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, poplave, fracking, pomanjkanje stanovanj … Vprašanj za ministra za okolje in prostor ni zmanjkalo. Simon Zajc je bil sogovornik pred vročim mikrofonom.


19.11.2019

Da bi bilo več tort kot tožb

November, kolikor ga je še ostalo, bo v Sloveniji zelo medijsko obarvan. V četrtek se začenja festival kakovostnih medijskih vsebin Naprej/Forward, ki ga pripravlja Društvo novinarjev, namenjen je novinarjem, medijskim ustvarjalcem, strokovnjakom in širši javnosti, konec naslednjega tedna bo v Ljubljani mednarodna konferenca o kakovostnem novinarstvu, ki jo v sodelovanju s Svetom Evrope organizira Ministrstvo za kulturo. V okviru medija Pod črto pa poteka preiskovalni projekt o medijskem lastništvu. Kaj so ugotovili pri analizi občinskih in strankarskih medijev ter političnih tednikov odgovarja Taja Topolovec, direktorica in soustanoviteljica medija Pod črto.


12.11.2019

Prazni nosilci podatkov – milijoni v nič?

Pri nakupu mobilnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, USB-ključkov in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. To nadomestilo zadnjih deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Za zbiranje in razdeljevanje tako zbranih nadomestil bo odslej skrbela kolektivna organizacija Kopriva, ki je julija letos pridobila dovoljenje za upravljanje te pravice. Kako se bo z zbranimi nadomestili upravljalo v prihodnosti in kam so izpuhtela sredstva za ustvarjalce, ki naj bi v zadnjih desetih letih presegla 10 milijonov evrov?


05.11.2019

Berlinski zid: kaj smo se naučili in kaj pozabili

Anja Hlača Ferjančič in Tadej Košmrlj sta v slabih 30 minut ujela nekaj več kot 30 let berlinske zgodovine. Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989 Kaj odmeva 30 let po njegovem padcu, kako združeno mesto gradi svojo identiteto?


29.10.2019

Hitra moda = velika okoljska škoda

Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil


22.10.2019

Varstvo pred upravniki?

Eden od ciljev predloga novega stanovanjskega zakona, ki je prejšnji teden prišel v javno obravnavo, se glasi: varstvo etažnih lastnikov pred upravniki. Po predlogu bi upravnikom večstanovanjskih stavb prenehale pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi jih nadomestili petletni mandati. Upravniki bi bili vpisani v javni register. Bi se jih po novem dalo lažje ali težje zamenjati? Če bi zakon stopil v veljavo, koliko upravnikov bi izpolnjevalo njegove kriterije? Zakaj zakon ne predvideva zavarovanja poklicne odgovornosti upravnika? Ali se bodo zaradi zakona podražile upravniške storitve? V Vročem mikrofonu bomo soočili tri strani: etažne lastnike, upravnike in državo. Maji Derčar so se v studiu pridružili državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor Aleš Prijon, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS Boštjan Udovič in predstavnik Združenja etažnih lastnikov Slovenije Iko Mayr. foto: Pixabay.com


15.10.2019

Najprej skoči, potem reci hop

Zdravko Počivalšek o Gorenju, Magni, Adrii Airways, možnostih za novo letalsko podjetje, turističnem holdingu in SMC


08.10.2019

O posplošeni, dejanski in pravi vrednosti nepremičnin

Kaj se premika na slovenskem nepremičninskem trgu? Na portalu množičnega vrednotenja nepremičnin so objavljeni predlog modelov vrednotenja in poskusno izračunane vrednosti nepremičnin. Res veste, koliko je vredna vaša hiša in zakaj je sorodnikovo stanovanje v mestu veliko dražje? Kaj v zvezi z množičnim vrednotenjem nepremičnin vas zanima, skrbi? Na vprašanja je odgovarjal Dušan Mitrović, direktor Urada za množično vrednotenje na GURS.


01.10.2019

Najprej pogledati skozi okno in šele nato reči, kakšno je vreme

Novinarji so družbi sposobni nastavljati ogledalo, če se tudi sami kdaj postavijo predenj. Kaj kaže ogledalo slovenskim medijem v tokratnem Vročem mikrofonu odgovarja Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije. Novodobno novinarstvo zaznamujejo prekarnost, velike težave redno zaposlenih, pritiski, neodgovorni lastniki, koncentracija medijev, združevanje morda nezdružljivega, komercializacija, izgubljanje vsebine, tabloidizacija, krčenje novinarskih kolektivov, povečevanje pritiska na novinarje in rasti obsega dela, ki vpliva na slabšo kakovost novinarskih izdelkov. Vse to tudi večkrat izpostavlja Petra Lesjak Tušek, ki je pretekli teden že drugič prejela zaupanje članic in članov Društva novinarjev Slovenije in vnovič zasedla predsedniško funkcijo. Ob prvi izvolitvi je dejala, da jo skrbijo prestrašeni, apatični in celo nesolidarni novinarji.


24.09.2019

Je prihodnost politične Evrope zelena?

Enega največjih uspehov je na letošnjih evropskih volitvah dosegla poslanska skupina Zelenih. Svoj položaj je izboljšala za 24 poslanskih mandatov glede na prejšnje volitve. Kaj je bilo ključno pri tem, da so se Zeleni povzpeli na četrto mesto v Evropskem parlamentu, zakaj jim v vzhodni Evropi še vedno ne uspeva in kaj bo z njimi po brexitu? Sogovorniki: Ska Keller, Magid, Molly Scott Cato, Terry Reintke, Mikulaš Peksa in Luka Robida.


17.09.2019

Dolga zgodba o kratkih sporočilih

Ali želite, da vam pošiljamo sms sporočila? Na to vprašanje je naš poslušalec ob vpisovanju v knjižnico odgovoril pritrdilno. Čez nekaj časa je dobil račun svojega operaterja, na katerem je opazil, da je podjetje 7S izvedlo storitev za 15 centov. Ker je bil naveden tudi datum storitve, je pobrskal po telefonu in opazil, da je takrat dobil sporočilo s številke 3939, v katerem ga knjižnica obvešča, da mu kmalu poteče rok izposoje za knjige. Hkrati je opazil, da je z iste številke pred dvema mesecema dobil tudi obvestilo o pregledu pri specialistu, a za to obvestilo ni plačal. Za kakšno pošiljanje sporočil gre, je zanimalo poslušalca, ki se ni spomnil, da bi ga v knjižnici ob vpisu kdo opozoril, da je storitev obveščanja s sms-ji plačljiva … Razmišljal je še, kako so zaščiteni njegovi osebni podatki, do katerih imata očitno dostop tudi posrednik, operater … in morda še kdo …


10.09.2019

V ozadju dodatka za delovno aktivnost je ideja o zaslužnih in nezaslužnih revnih

Uvedba dodatka za delovno aktivnost leta 2012 naj bi motivirala iskalce zaposlitve. Koliko ljudi bo načrtovana ukinitev dodatka za delovno aktivnost potisnila še globlje v revščino in socialno izključenost? Koliko bo med njimi enostarševskih družin? So za prejemnike denarne socialne pomoči, ki so več let izključeni s trga dela, na mizi sploh kakšne alternative? To je nekaj vprašanj, ki jih bomo pred razpravo o noveli zakona o socialno-varstvenih prejemkih v parlamentarnem odboru zastavili Valentini Vehovar s pristojnega ministrstva.


Stran 19 od 63
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov