Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1260 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


30.10.2018

Po ulicah spet korakajo fašisti

Čeprav se iz uro v uro vrstijo pozivi za prepoved za soboto napovedanega shoda neofašističnega gibanja CasaPound v Trstu, neofašisti napovedujejo celo večjo udeležbo kot maja 2015 v Gorici. Prejšnji teden je evropski parlament z veliko večino sprejel resolucijo, s katero poziva k prepovedi neofašističnih in neonacističnih skupin v EU. Za resolucijo je v Strasbourgu odločno glasovala tudi švedska evroposlanka Soraya Post, ki so ji kot pripadnici romske manjšine in odkriti protifašistki že večkrat grozili celo s smrtjo. Zakaj moramo neofašizem nujno ustaviti?


23.10.2018

Evropa 2040: gost letalski promet z zamudami. Kaj pa Adria Airways leta 2018?

Letalski prevoz je zadnja leta poceni in tako dostopnejši. Projekcije kažejo, da bo zračni promet vse gostejši, tudi v prihodnje bodo zamude, morda jih bo še več. Ne glede na rast in razvoj, infrastruktura številu letal in potnikov ne sledi. Zamude, tudi odpovedi letov se dogajajo vsem letalskim prevoznikom, a vendarle zadnje mesece imajo potniki Adrie Airways, na katerega smo Slovenci še posebej vezani, velike težave, ki nekoliko izstopajo. O razmerah v letalskem prometu, tudi o njegovi prihodnosti, predvsem pa o Adrii Airways je v Vročem mikrofonu odgovore iskala Tatjana Pirc.


16.10.2018

Kmalu le še dva dispečerska centra za nujno pomoč za vso državo

Po desetletjih zelo raznoliko urejenega dispečerskega sistema za nujno pomoč v Sloveniji zlagoma prehajamo na sodoben, poenoten sistem, ki bo za vso državo voden iz le dveh centrov: ljubljanskega in mariborskega. Slednji je pred dnevi že začel delovati v Mariboru. Kakšne so prve izkušnje, kaj se bo z novim sistemom spremenilo za tiste, ki pomoč potrebujejo in kaj za reševalce, bo v Vročem mikrofonu pojasnil vodja Dispečerske službe zdravstva UKC LJ Ljubljana Andrej Fink, ki bo odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.


09.10.2018

Preprečiti moramo, da bi naši otroci živeli v ekstremno vročem svetu

Medvladni podnebni forum je objavil najpomembnejše podnebno poročilo do zdaj. Do leta 2030 bomo morali globalne emisije CO2 prepoloviti, porabo premoga bomo morali zmanjšati vsaj za dve tretjini, porabo nafte za 37 odstotkov. Če se želimo izogniti najhujšemu scenariju, bodo nujne hitre in premišljene spremembe. Bodo vodilni svetovni znanstveniki uspeli strezniti politike, tudi slovenske? Bomo prekinili škodljive prakse preteklih let? Vroči mikrofon je pripravil Gorazd Rečnik.


02.10.2018

Oglasi v slabi družbi

Kaj preostane odgovornemu in etičnemu oglaševalcu, ko ugotovi, da so njegovi oglasi na spletnih straneh umeščeni v slabo družbo, ob nedostojne, nesprejemljive, nestrpne, žaljive ali sovražne vsebine? O tem so s Tatjano Pirc govorili strokovnjaki za medije, oglaševanje in tržno komuniciranje: dr. Milena Fornazarič, dr. Tanja Kamin in dr. Marko Milosavljevič.


25.09.2018

Šerifa lahko premaga le drug šerif

18. novembra bodo lokalne volitve. Kandidatke in kandidati so že v nizkem startu, nas pa je zanimalo, v kakšni kondiciji so slovenske občine.


18.09.2018

Ali (cenejši) hrvaški domovi zares prinašajo slabše pogoje varovancem?

Hrvaški domovi za upokojence že nekaj časa veljaj za resno alternativo namestitvi slovenskih starostnikov v domačih domovih za upokojence. Najdemo jih vzdolž celotne meje z južno sosedo, zakaj so zanimivi za slovenske stanovalce pa je hitro jasno. Kaj nižja cena pomeni za kakovost storitve? Katere pravice stanovalcem ne pripadajo in kakšna so morebitna doplačila? Vroči mikrofon o razmerah v hrvaških domovih za starejše, ki so vedno pogostejši izbor slovenskih starostnikov.


11.09.2018

Odločnejše nad sovražni govor

Sovražnega govora je vsak dan več, a zakaj se v Sloveniji najhujših primerov kazensko skoraj ne preganja? Na to vprašanje odgovarjajo generalni državni tožilec Drago Šketa, dr. Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta, in Andrej Motl, koordinator prijavne točke Spletno oko. Oddajo je pripravila Tatjana Pirc.


04.09.2018

Avtobus ali osebni avtomobil?

Se prevozniki prilagajajo potrebam potnikov, sledijo ponudniki komercialnih prevozov povečanim turističnim tokovom? O izzivih javnega avtobusnega prometa, skrbi za čistejše okolje, novih koncesijah in o tem, kakšne strateške odločitve bi morali sprejeti, da bi bil javni prevoz prva izbira. Odgovori: mag. Sandi Brataševec, glavni izvršni direktor Nomago, in Robert Sever, direktor Združenja za promet, GZS.


28.08.2018

Kaj se lahko naučimo od Češke

Češka še vedno velja za perspektivno državo, predvsem gospodarski kazalci so zelo pozitivni, imajo celo najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Po žametni revoluciji leta 1989 in razcepitvi s Slovaško, se je Češka hitro razvijala. Kakšno so trenutne razmere na področju gospodarstva, politike, kulture, kakšna je njena vloga v EU, kako je z vezmi s Slovenijo, kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak.


26.06.2018

Vlada za slovo (nezakonito?) bistveno zmanjšala varovanje pred hrupom

Več kot leto dni smo v oddajah na Valu 202 opozarjali na problematičnost spreminjanja zakonodaje, ki naj bi prebivalce kar se da varovala pred hrupom. Na zdravstvene posledice izpostavljenosti hrupu vse glasneje opozarja Svetovna zdravstvena organizacija WHO in tudi evropska zakonodaja stremi k vse večjim omejitvam hrupa ter spodbuja zniževanje obremenjenosti z njim in to s številnimi ukrepi. A slovenska zakonodaja gre v drugo smer. Čeprav smo v preteklosti obvladovanje hrupa – vsaj na zakonski ravni – imeli urejeno precej strožje kot številne evropske države in čeprav evropska zakonodaja v ničemer ne zahteva, da sprejete standarde znižujemo na račun zdravja državljanov, je vlada v odhodu minuli teden storila prav to.


19.06.2018

Priprava na prostost

Zapornice in zaporniki se pripravljajo na prostost in na vračanje v družbo od prvega dne, ko pridejo v zapor. Delo, obravnave, izobraževanje, aktivnosti, ki jih imajo obsojenci med prestajanjem kazni, so del priprave na življenje po odpustu.


12.06.2018

Volitve, Droop, d’Hondt in Dušan Vučko

Za izvedbo volitev v državni zbor so zelo pomembni trije gospodje: Henry Richmond Droop, Victor d’Hondt in Dušan Vučko, direktor Državne volilne komisije. O prazniku demokracije, ki se ga udeleži le polovica povabljenih, o Droopu in d’Hondtu, o končnih izidih, o poklicanih, izvoljenih in nezadovoljnih smo se z Dušanom Vučkom pogovarjali pred torkovim Vročim mikrofonom.


05.06.2018

Stereotip, da so vsi motoristi divjaki, ne velja

Že takoj ob začetku motoristične sezone smo bili priča tragičnim dogodkom. Najpogostejši vzroki za nesreče med motoristi so neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil o prednosti in nepravilno prehitevanje. V statistiki vseh prometnih nesreč pa najpogostejši dejavnik ostaja alkohol, ki je krivec za vsako tretjo nezgodo s smrtnim izidom. V tem tednu se je pričela nacionalna preventivna akcija – "Alkohol, droge in druge psiho–aktivne snovi v prometu", ki želi jasno sporočiti, da opojne substance nikakor ne sodijo v promet.


29.05.2018

Zakaj je predvolilni boj poln praznega?

Trajnostni razvoj, vzdržno gospodarstvo, človekove pravice, demokracija, zdravje, socialna varnost, kultura, to so le nekatera ključna področja, o katerih bi se morali pogovarjati pred volitvami. In po volitvah! A za vsebino ni časa, vrtimo se predvsem okrog tega, kdo ne sme zmagati in proti komu je treba glasovati. Raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko in aktivni državljan Andrej Gnezda iz Umanotere o tem, zakaj je predvolilni boj poln praznega.


22.05.2018

Naj dajo na prvo mesto interese bolnika!

Ocene razmer v zdravstvu, povezane z naročanjem, s čakalnimi dobami in vrstami, so precej različne, od mnenj, da so čakalne vrste umetno ustvarjene do alarmantnih komentarjev, da gre že skoraj za nacionalno katastrofo, ki jo povzročajo številni dejavniki, tudi in predvsem interesi lobijev v zdravstvu.


15.05.2018

(Nelegalna) pot do ene najboljših destinacij za gorske kolesarje na svetu

“Slovenija ima potencial, da postane ena najboljših gorsko-kolesarskih destinacij na svetu.” Gorsko kolesarjenje v Sloveniji še vedno tiči v sivem območju nekje med legalnostjo in nelegalnostjo. Izzivov za razvoj rekreativnega gorskega kolesarstva v Sloveniji je za aktiviste, podjetnike in turistične delavce še precej. V Vročem mikrofonu bomo s številnimi gosti razpravljali o tem, kako zakonodajni in birokratski postopki ovirajo razvoj gorsko-kolesarskih turističnih destinacij v Sloveniji, kako je z vožnjo po poteh v naravovarstvenih območjih, sploh v Triglavskem narodnem parku, in kakšnega sobivanja na poteh se bodo morali naučiti kolesarji in pohodniki. Predstavimo tudi nekaj dobrih praks in izkušenj iz Švice, Avstrije in Finske.


08.05.2018

Francoski študentje znova na okopih

Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive? V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.


24.04.2018

Glasbeniki že sedem let niso dobili izplačanih nadomestil iz pravic praznih medijev

Kako se danes preživljajo slovenski glasbeniki, ko je prodaja fizičnih nosilcev zvoka v digitalni dobi tako rekoč zanemarljiva? Od koncertov živijo le redki, zato je še toliko bolj pomembno, da je trg urejen, saj zelo pomemben vir prihodkov prihaja od nadomestil predvajanja za avtorske in izvajalske pravice. Tu so zadeve nekoliko manj razdelane, sploh na področju izplačevanja nadomestil iz praznih medijev – USB-ključev, zgoščenk, notranjih pomnilniških enot računalnika in navsezadnje tudi mobilnih telefonov, pri čemer glasbeniki že sedem let niso dobili niti centa. In če bo to področje kdaj urejeno, glasbeniki denarja za nazaj ne bodo dobili izplačanega. Več o tem, kje se je zataknilo in zakaj se zadeve ne uredijo, s sogovorniki: Vojkom Tomanom, direktorjem Urada za intelektualno lastnino, Jero Rakovec Nahtigal z združenja SAZAS, Miho Guštinom – Guštijem, Markom Godnjavcem z Nika Records in Mojco Menart z ZKP RTV Slovenija.


17.04.2018

Manifest za razvoj Slovenije

Med programom in obljubam stranke in tistim, kar se dejansko zgodi v politiki, obstaja velik razkorak


Stran 22 od 63
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov