Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1260 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


28.06.2016

PODKAST: Kam pa kam, Velika Britanija?

Britanci so se odločili, da ne bodo ostali. Toda kam dejansko gre Velika Britanija? In kako ji lahko potovanje na svoje olajša ali oteži EU? Kaj če ima prav profesor James D. Morow z Univerze Michigan? “Ne pravim, da je to najboljša stvar, ki se je zgodila EU, ampak da bi lahko bila najboljša stvar. Odvisno od tega, kako se bodo odzvali evropski voditelji.”


21.06.2016

Materinščina na univerzah

To poletje, še bolj pa jesen bo zaznamovala strokovna in politična razprava o še širšem odpiranju vrat tujemu jeziku kot učnemu jeziku na naših univerzah. V državnem zboru je novela zakona o visokem šolstvu s predlogom rektorske konference, da bi visokošolski zavod lahko posamezen študijski program v celoti izvedel v tujem jeziku. Predvidena je varovalka, da je to možno, če fakulteta primerljiv študijski program izvaja tudi v slovenščini. Poučevanje v tujem jeziku na naših univerzah je predvideno tudi v primerih skupnih študijskih programov s tujimi univerzami ali pa na študijskih primerih, ki bi jih slovenski visokošolski zavodi izvajali v tujini. Slavistično društvo je pripravilo peticijo z naslovom Za vsestranski razvoj slovenskega jezika, ki jo je na spletu podpisalo približno 8 tisoč posameznikov. V njej protestirajo proti zapostavljanju materinščine v visokem šolstvu. Zagovorniki odpiranja vrat poučevanju v tujem jeziku na naših univerzah pa odgovarjajo, da bo predlog omogočil univerzam bolj življenjsko kombiniranje pouka, predvsem pa utrjevanje slovenskega jezika in kulture skozi soočanje z drugimi jeziki in kulturami znotraj univerzitetnega prostora. Svoje poglede na temo sta predstavila rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik in profesorica dr. Milena Mileva Blažić.


14.06.2016

Težave na potovanju

Ker Slovenci radi in veliko potujemo, bomo pred začetkom turistične sezone preverili, kateri je prvi korak, če v tujini zaidemo v težave. Čeprav se je še doma priporočljivo poučiti o navadah in razmerah v izbrani državi, pa vedno lahko naletimo na probleme in problematične ljudi. Kaj storiti, če ostanete brez osebnih dokumentov, mimogrede to se našim popotnikom največkrat zgodi v Barceloni, in kaj, če nas v tujini priprejo? Nekaj popotniških nasvetov in konzularnih priporočil delimo v torkovem Vročem mikrofonu.


07.06.2016

Prihodnost Roga

Čeprav so v mestni občini Ljubljana še prejšnji teden napovedali, da bodo bagre na območje nekdanje tovarne Rog poslali 14. junija, se je to zgodilo že v noči na ta ponedeljek. Pri tem so varnostniki uporabili tudi silo. Kakšna je torej prihodnost Roga? V oddajo smo povabili tako predstavnika mestne občine kot socialnega centra Rog. Slišali boste tudi pretepenega kamnoseka, ki ima v Rogu atelje in je zaradi davljenja varnostnika moral poiskati pomoč na urgenci in prosilce za azil, ki so v socialnem centru Rog obiskovali tečaj slovenščine.


31.05.2016

Prostovoljni pokojninski prispevki

Več kot 20 tisoč ljudi je več let prostovoljno vplačevalo v obvezno pokojninsko zavarovanje. Verjeli so, da se bodo lahko prej upokojili. Šlo je za socialno najšibkejše, ki so jim vplačevanje svetovali celo na Zavodu za zaposlovanje. A sprejet je bil nov pokojninski zakon in zdaj je presodilo še ustavno sodišče – z vplačili ne bo nič. Sindikati, ki so glasni v imenu oškodovancev, se ne morejo sprijazniti z razsodbo ustavnega sodišča. Opozarjajo na socialne posledice te odločitve in sporočilo, ki ga daje ljudem. Kdo ima prav in kaj zdaj?


24.05.2016

Politikom vstop prepovedan!

Politika v šolski prostor vstopa na različne načine, največkrat prek svetov šol in z imenovanjem ravnateljev, zelo neposredno pa takrat, ko politiki v soju žarometov obiskujejo šole ob najrazličnejših priložnostih. Vroči mikrofon o politiki in politikih, ki vstopajo v šole, o razlogih, merilih in selekciji, o avtonomiji šol, o učiteljih, ravnateljih, predvsem pa o učencih in dijakih, ki jih je treba varovati pred politizacijo.


17.05.2016

Ujeti med Evropsko unijo in Turčijo

Po skoraj dveh mesecih od sklenitve dogovora med Evropsko unijo in Turčijo o ustavitvi nelegalnih prihodov beguncev na grške otoke, se še vedno v medijih pojavljajo provokativne izjave tako turške kot evropske strani, kot da dogovor ne bi bil sprejet. V Vročem mikrofonu tudi o tem, kakšno je trenutno stanje dogovora. Pogovarjali smo se z generalnim direktorjem Direktorata za zadeve EU pri Ministrstvu za zunanje zadeve mag. Davidom Brozino.


10.05.2016

Okoljski zakon po nareku kapitala?

Veljati bo začel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja. Okoljevarstvene organizacije mu očitajo, da je nastal po nareku kapitala. Okoljska dovoljenja bodo postala trajna, industrija pa bo, če bo to zanjo predstavljalo znatne stroške, lahko dosegala tudi nižje okoljske standarde, kot jih omogoča najboljša razpoložljiva tehnologija. Smo ta člen res morali sprejeti zaradi evropske direktive? Kakšne so varovalke? Ali zakon res zmanjšuje vpliv prizadete javnosti?


03.05.2016

Prostitucija prispeva tisočinko BDP-ja

Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?


26.04.2016

Jedrska varnost

Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.


19.04.2016

Bela knjiga upokojenske prihodnosti

Že veste, koliko boste stari, ko se boste upokojili in koliko delovne dobe bo za vami? Kaj pa višina pokojnine? Boste lahko živeli ali samo preživeli svojo jesen? Kaj torej prinaša prihodnja pokojninska reforma? Vladne predloge lahko poiščete v Beli knjigi. Kakšni so? Odgovori v Vročem mikrofonu.


12.04.2016

“Zato, ker so davki za revne”

“Zato, ker so davki za revne” – tudi tak je lahko odgovor na vprašanje, zakaj ustanoviti podjetje v davčni oazi? O optimizaciji prihodkov, skrivanju in odkrivanju lastnikov, pranju denarja in idealnih okoliščinah, ko bi v javne blagajne pošteno prispevali vsi – v Vročem mikrofonu.


05.04.2016

Poplavna (ne)varnost

Poplave so vzorčni primer reševanja težav v Sloveniji. Voda pride in voda gre. Škoda je ogromna, ljudje trpijo, politiki obljubljajo sredstva in rešitve. Čas mineva, zgodi se nič. In voda spet pride in spet gre. Od potrebnih in obljubljenih minimalnih 25 milijonov evrov za samo najbolj nujna vzdrževalna dela na vodotokih, ki ob običajni količini padavin zagotavljajo minimalno poplavno varnost, jih je država zagotovila 8, dala pa dejansko 1 milijon evrov in pol. Kar je le 6 % od minimalnega zneska, ki omogoča redno letno vzdrževanje vodotokov. Koncesionarji se držijo za glavo in po nekaj mesecih proračunskega leta ne vedo, kako naj izpolnijo pogodbene obveznosti, župani so besni in iz občinskega proračuna plačujejo tisto, kar bi morala narediti država, ljudi na ogroženih območjih pa je strah spomladanskih padavin.


29.03.2016

PODCAST: Brazgotine jedrske prihodnosti

30 let po Černobilu in 5 let po Fukušimi so posledice jedrskih nesreč še vedno močno prisotne. Okoljevarstvene organizacije opozarjajo na kontaminiranost prizadetih območij in neodgovorno politiko držav. Teroristična nevarnost je zagotovo nov vidik pri zagotavljanju jedrske varnosti. Je morda to poleg katastrofalnih posledic sicer redkih nesreč dovolj velik razlog za ukinitev jedrske energije in prehod na bolj varne, obnovljive vire? Imamo v Sloveniji sploh realne alternative, lahko elektrarno v Krškem res nadomestimo z vetrno, sončno, vodno … energijo? O jedrski energiji med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom tako globalno kot v Sloveniji, razpravljamo z mag. Nino Štros (Greenpeace Slovenija) in dr. Leonom Cizljem (Odsek za reaktorsko tehniko IJS). Gosta sta tudi novinar Radia Slovenija Peter Močnik, ki se je pred kratkim vrnil iz Černobila, in dr. Maja Veselič, ki je pred časom na Japonskem raziskovala tamkajšnjo družbo po nesreči v Fukušimi.


22.03.2016

Državni svet

O delu Državnega sveta slišimo največ takrat, ko se svetniki odločijo za odložilni veto. Čeprav je v večini teh primerov sporen del zakona ali samo en člen, lahko zavrnejo le zakon v celoti. Državni zbor potem o zakonu ponovno glasuje.


15.03.2016

Evropa slabih zgledov

Matjaž Gruden, od januarja lani na položaju direktorja za strateško načrtovanje. Z njim smo se pogovarjali o stanju človekovih pravic in svoboščin po Evropi in o razvoju begunske krize ter predsodkih in nestrpnosti do tujcev, ki jo spremljajo.


08.03.2016

Zavrnjeni migranti: Nismo živali!

Balkanska migrantska pot se zapira. "Zaprtje balkanske poti za Slovenijo pomeni tudi razbremenitev, lažje se bomo posvetili relokaciji," je v pogovoru za Val 202 povedal Boštjan Šefic, državni sekretar na notranjem ministrstvu. Kako evropsko zapiranje vrat doživljajo ljudje, ki bežijo pred bombami in mučenjem? Ob 8. marcu so spregovorile tudi prevečkrat preslišane zavrnjene migrantke.


01.03.2016

Slovenska košarka - evropska ali vaška?

Pogovarjali smo se o prihodnosti slovenske klubske košarke: ali bo ta v evropski ali vaški konkurenci? Ob prenavljanju evropskih tekmovanj je vse manj prostora za naša moštva. Slovenski klubi se tudi v regionalnem tekmovanju uvrščajo pri dnu. V domačih ligah pa moštva z bogato zgodovino izgubljajo svoj primat v boju z manjšimi klubi. Gostje so bili predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec, direktor Uniona Olimpija Matevž Zupančič ter dolgoletni član vodstva evrolige Radovan Lorbek.


23.02.2016

Bo Evropska unija preživela obdobje nenehnih kriz?

Begunski krizi še ni videti konca. Avstrija zapira svoje meje, posledično so ji sledile tudi druge države na balkanski begunski poti, kjer je že zdaj ujetih več tisoč ljudi. Ali še lahko pričakujemo skupen evropski odgovor na begunsko problematiko? Kako bodo breme beguncev zdržale zahodno-balkanske države? Ali bo Turčija spoštovala dogovor z Unijo in zadržala prebežnike na svojih tleh?


16.02.2016

Besed se tujih boj ko hudga vraga

Politiki, ki jih ne srečujemo prav pogosto na koncertih izjemnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, zadnje čase veliko govorijo o tem, da želijo z obveznim povečanjem deleža slovenske glasbe v dnevnem predvajanju radijskih programov ohranjati slovenski jezik. Zanima nas, ali se jezik res lahko ohranja in razvija s kvotami, zakoni, s pritiskom, prepovedmi?


Stran 27 od 63
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov