Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1260 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


17.06.2014

Evropska renesansa 2.0

Kdo ali kaj lahko Evropo popelje iz krize? In kaj če odgovor na vse ni rast, dodana vrednost in evro? Kot ugotavlja filozof dr. Luka Omladič je bila odlika Evrope vedno to, da je bila v krizi idej: “Takšne krize so porajale nove ideje. Vprašanje pa je, če so ideje dandanes sploh še pomembne.” Renesansa 2.0. Kam nas peljejo misleci in kateri miselni tokovi lahko Evropo peljejo naprej?


12.06.2014

Afera vozniška dovoljenja

Lani je policija začela preiskovati sume kaznivih dejanj pri opravljanju izpitov za vozniška dovoljenja in pri izdajanju potrdil o opravljenem tečaju varne vožnje. Po dosedanji preiskavi naj bi bila sporna vsaj četrtina izdanih tovrstnih potrdil.


10.06.2014

Kako preprečiti krajo idej?

Vam je že kdo kdaj ukradel idejo ali si prilastil vaš izdelek? V tokratni oddaji bomo preko primerov ogoljufanih oziroma okradenih posameznikov preverjamo, kakšne pravice imamo po avtorskem pravu.


05.06.2014

Davčne izvršbe tudi pod 100 evri

Davčna uprava je odmerila večino davčnih obveznosti za preteklo leto,mnogi svojih obveznosti še niso poravnali in trenutno so v pripravi, med drugimi, davčne izvršbe za 50.000 dolžnikov z dolgom od 10 do 100 € (od tega jih je 8.500 tik pred samo izvršbo). Stroški davčne izvršbe, ki jih je dolžan plačati davčni zavezanec, ko prejme sklep o davčni izvršbi, znašajo 25 € za administrativne sklepe oziroma 75 € za sklep o davčni izvršbi na premičnine, stroške izpeljave postopka pa si zaračunajo še banke.


03.06.2014

Balkan po poplavah

Pomoč poplavljenim na Balkanu se še naprej zbira po vsej Sloveniji, počasi se bo začela tudi obnova prizadetih območij. Zbiranje pomoči pa ima, zanimivo, tudi pozitiven vpliv na naše gospodarstvo. Kakšne so aktualne razmere na poplavljenih območjih, kako je s pomočjo in učinkovitostjo njenega razdeljevanja, kaj v Srbiji in Bosni in Hercegovini trenutno najbolj potrebujejo, kako bo z obnovo in kakšna bo pri tem vloga Slovenije …


27.05.2014

Biogeneriki – potencial za trg in paciente?

Poraba bioloških, tarčnih in drugih dragih zdravil na recept se opazno povečuje, ugotavljajo v slovenski zdravstveni blagajni. Če jih opredelimo po strošku zdravljenja, ki presega 2 tisoč evrov letno na osebo, je bil njihov delež lani skoraj 23-odstoten, samo v ljubljanskem kliničnem centru pa so biološka zdravila predstavljala polovico vseh stroškov za zdravila. Ob navadnih bioloških zdravilih pa so novi igralci na trgu tudi biogeneriki oziroma podobna biološka zdravila, pri razvoju katerih igramo prav Slovenci pomembno vlogo. Kako tovrstna zdravila zaznamujejo farmacevtski trg in kaj obetajo pacientom?


22.05.2014

Kdo je bolj neresen na evropskih volitvah, volivci ali kandidati?

Na obojih dosedanjih evropskih volitvah je bila volilna udeležba v Sloveniji 28%. Strokovnjaki ugotavljajo, da je to premalo in se hkrati sprašujejo, zakaj ljudi evropske teme ne zanimajo bolj.


20.05.2014

Vroči mikrofon: Razvojno sodelovanje "v outu"?

Evropska unija se je prejšnji teden odločila, da bo leto 2015 evropsko leto razvoja. Kakšna pa je realnost?


15.05.2014

Medicinska doktrina, pacienti in tujina

Probleme rešujemo takoj. V dobro zavarovancev. Tako piše v poročilu Zavoda za zdravstveno zavarovanje za lansko leto. Na spletni strani Zdravniške zbornice pa najdemo misel, da le zdravnik in pacient, ki si zaupata, lahko dosežeta najboljše učinke zdravljenja. Resničnost teh trditev smo preverili pri predstavnikih medicinske stroke in Zavoda za zdravstveno zavarovanje.


13.05.2014

Bomo jeseni že brez helikopterskega reševanja?

Odlično usposobljeni reševalci in piloti očitno niso dovolj, da bi slovenski sistem helikopterskega reševanja veljal za vzornega. Bo treba zaradi evropskih smernic res kaj spremeniti? “V letu 2013 smo opravili okoli 400 ur humanitarnih nalog. Približno 180 ur nujne medicinske pomoči, 100 ur gorsko reševalnih akcij, 60 ur prevozov v inkubatorju in 70 ur medbolnišničnih prevozov,” pojasnjuje vodja oddelka pilotov pri letalski policijski enoti Damjan Bregar. Bodo policijski in vojaški helikopterji jeseni še smeli sodelovati pri nujni medicinski pomoči? Zakaj Slovenija sama vzorno ne uredi področja in straši s predpisi iz Bruslja?


08.05.2014

Lahko slovensko politiko opere drugačen volilni sistem?

Ob vsaki politični krizi Slovenci spoznavamo, da so lahko tudi različni volilni sistemi stvar mode, časa in prostora. In predvsem stopnje demokratične zavesti nekega naroda. Gost tokratne oddaje je bil dr. Ciril Ribičič.


06.05.2014

V službo v Kočevje, Črnomelj ali Trbovlje?

Visoka brezposelnost v nekoč industrijskih mestih.


01.05.2014

10 let članstva v Evropski uniji

Pred desetimi leti je Slovenija postala članica Evropske unije in s tem - kot je veljalo tedaj - izpolnila svoj največji cilj. Se tega danes še zaveda? Dejansko čuti prednosti? Razume pomen? Ali pa - nasprotno - včlanitev v Unijo vsakič znova začuti zgolj takrat, ko iz Bruslja pridejo nova žuganja o nujnosti varčevanja, o hitri privatizaciji, o zamujenih reformah. Vidijo ljudje prednosti ali zgolj neoliberalne zahteve?


24.04.2014

Nasilje med slovenskimi dijaki

V primerjavi s prvo raziskavo iz leta 2008 je letošnja pokazala, da je nasilje med srednješolci vse pogostejši pojav. Zaradi tega bosta Dijaška organizacija in Sindikat vzgoje in izobraževanja z rezultati seznanila vse udeležence šolskega procesa, pa tudi pristojne institucije – za hitro ukrepanje proti tovrstnemu nasilju v različnih pojavnih oblikah.


22.04.2014

Zaposlimo mlado žensko?

Mlade ženske so na trgu dela posebej ranljiva ciljna skupina. Statistične raziskave odkrivajo, da mlada dekleta zelo težko pridejo do ustrezne prve zaposlitve, razlika med stopnjo delovne aktivnosti in brezposelnostjo žensk in moških pa se je v zadnjih letih povečala.


17.04.2014

Hišne preiskave v spregi medijev in policije

Ljudje smo po desetletjih nekaznovanega kriminala belih ovratnikov lačni pravice, zato so mediji v spregi z organi pregona začeli objavljati posnetke izvrševanja predkazenskih postopkov. Tovrstni inscenirani “resničnostni šovi” nimajo kaj dosti opraviti ne s pravom, ne z učinkovitim preganjanjem kriminalcev. Gost je bil dr. Ljubo Bavcon.


15.04.2014

Evropske volitve: Schulz in Verhofstadt

Točno 40 dni pred evropskimi volitvami na Valu 202 nadaljujemo serijo prestavitev kandidatov evropskih političnih skupin za predsednika evropske komisije. Tudi zanje bomo na volitvah 25. maja posredno oddali glas. Izpostavljanje teh kandidatov je novost v evro volilni kampanji in naj bi pomagala povečati volilno udeležbo. Šef komisije seveda še zdaleč nima toliko moči, kot jo imajo po državah premierji ali predsedniki, je pa izbor kandidatov vendarle dober pokazatelj, kako razmišljajo evropske politične sile in v katero smer želijo usmeriti evropsko ladjo.


10.04.2014

Težave zasebnih varnostnikov

Pri nas je 6681 licenciranih varnostnikov pri zasebnikih, ki se že leta otepajo slabih delovnih pogojev in sramotno nizkih plač, v nevarnosti so tudi njihove osnovne delavske pravice. Večina izmed 6 tisoč zasebnih varnostnikov upa na ureditev razmer s sprejetjem panožne kolektivne pogodbe, na katero pa čakajo že skoraj desetletje.


08.04.2014

Jean-Claude Juncker in Aleksis Cipras

Prestavitev kandidatov evropskih političnih skupin za predsednika evropske komisije. Izpostavljanje teh kandidatov je novost v evro volilni kampanji in naj bi pomagala povečati volilno udeležbo. Šef komisije seveda še zdaleč nima toliko moči, kot jo imajo po državah premierji ali predsedniki, je pa izbor kandidatov vendarle dober pokazatelj, kako razmišljajo evropske politične sile. Predstavljamo kandidata Evropske ljudske stranke Jeana Clauda Junkerja in kandidata nove združene evropske levice Aleksisa Ciprasa.


03.04.2014

Prihodnost RTV Slovenija

Kakšna naj bosta sodobna radio in televizija, kako ju preplesti z multimedijskimi vsebinami, kje so potrebne spremembe, kako je z uvajanjem tehnoloških novosti, svežimi novinarskimi pristopi, razmerjem s komercialnimi ponudniki, neodvisnostjo javnega servisa …Sogovorniki: Cila Benkö, generalna direktorica švedskega javnega radia; Lenart Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela; Boštjan Jerko, aktivni odjemalec vsebin RTV Slovenija, tolmač znakovnega jezika; doc. dr. Peter Lah, komunikolog, jezuit in profesor na rimski univerzi Gregoriana; doc. dr. Igor Vobič, katedra za novinarstvo FDV.


Stran 35 od 63
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov