Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
V Globalnem poročilu o razmerah v delovnem okolju Gallup smo bili Evropejci v letu 2022 najbolj nezadovoljni na svojih delovnih mestih na svetu. Takih, ki so so svoje delo opravljali zavzeto, je bilo 13 odstotkov, to je bilo precej nižje od svetovnega povprečja, ki je bilo pri 23 odstotkih. Zakaj se v službi ne počutimo dobro, kdo je odgovoren za naše dobro počutje pri delu in kakšne so prakse za izboljšanje delovne klime v nekaterih slovenskih podjetjih? Odgovore smo iskali na mednarodnem kadrovskem forumu IEDC – Poslovne šole Bled, ki je letos potekal pod naslovom “Dobro počutje pri delu”.
Medtem ko imajo nekateri državljani lahko koristi od energije, pridobljene iz obnovljivih virov, si več kot 50 milijonov ljudi v EU ne more privoščiti ustrezne ravni porabe energije in živi v energetski revščini. Prejšnji teden so torej v Hrastniku odprli prvo zadružno skupnostno samooskrbno sončno elektrarno v državi, ki ob demokratičnem potencialu naslavlja tudi vprašanje, kako v energetske skupnosti vključevati tiste, ki si ne morejo privoščiti energetskega prehoda. Sogovornika: Boštjan Remic, društvo za sonaraven razvoj Focus; dr. Tomislav Tkalec, vodja sektorja za obnovljive vire energije na direktoratu za energijo ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
Medijski zakon, ki je bil sprejet leta 2001, je zastarel. Sredi decembra 2023 se je začela javna razprava o predlogu novega zakona o medijih, za katerega na ministrstvu za kulturo, kjer so ga napisali, pravijo, da je sodoben in ambiciozen.
Slovenija bo v začetku februarja izdala tako imenovane ljudske obveznice. Med 1. in 16. februarjem bo državna zakladnica fizičnim osebam v nakup ponudila za 250 milijonov evrov dolžniških vrednostnih papirjev. To bo prva izdaja obveznic, namenjena izključno neprofesionalnim vlagateljem.
Čeprav strokovnjaki na nujnost prehoda iz institucionalne oskrbe v skupnostno opozarjajo že desetletja, v Sloveniji na tem področju še vedno zaostajamo. V procesu sprejemanja je desetletna strategija za dezinstitucionalizacijo, ki bo določila konkretne ukrepe in zaveze glede preobrazbe zavodov tako, da bo za 3.500 uporabnikov socialnovarstvenih zavodov, centrov za usposabljanje, delo in varstvo, varstveno delovnih centrov in kombiniranih zavodov omogočeno življenje s podporo v skupnosti. Ta reforma bo omogočila tudi začetek črpanja evropskih kohezijskih sredstev že letos. Po naših informacijah gre za približno trideset milijonov evrov evropskih sredstev. Ne glede na ta sredstva, v ospredju bi morale biti osnovne človekove pravice.
Vlada je pred kratkim potrdila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki med drugimi prinaša tudi nekaj novosti pri nacionalnem preverjanju znanja, šolanju na domu in obveznih tujih jezikih. Večplastnega vprašanja o izzivih sodobnega izobraževalnega sistema in ciljih, ki jih kot družba želimo doseči se v Vročem mikrofonu lotevamo s premislekom o izobraževalni politiki in smiselnosti priprave celovitega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Gost Borisa Žgajnarja je dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za področje didaktike in kurikularnih teorij na ljubljanski Filozofski fakulteti.
S profesorico sociologije in nekdanjo hrvaško zunanjo ministrico dr. Vesno Pusić o aktualnih izzivih Evropske unije. Zakaj je širitev na Balkan zastala, kje so resnične meje Unije, kakšna je njena vloga v vojni, kaj dobrega in morda tudi slabega prinaša članstvo. Kaj bi še lahko storili za boljše odnose med Slovenijo in Hrvaško. *Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
Bosansko-ameriški pisatelj, pesnik, kolumnist in predavatelj kreativnega pisanja na ugledni ameriški univerzi Princeton Aleksandar Hemon velja za enega največjih mojstrov pisane besede s tega prostora, ki mu je uspelo na zelo zahtevnem in konkurenčnem ameriškem trgu. Že več kot 30 let živi v Združenih državah Amerike, kjer se je znašel tik pred krvavim razpadom Jugoslavije in pozneje čez lužo tudi ostal.
Več kot pol ure sodne obravnave, 6 strani zapisnika, moralni nauk in 40 evrov globe, to je epilog neplačane vozovnice za Ljubljanski potniški promet, ki si ga je privoščila mladoletnica. Gre za 1,30 evra. V letu 2022 je mestni inšpektorat podal več kot 720 obdolžilnih predlogov na okrajno sodišče v Ljubljani zaradi neplačila vozovnice za Ljubljanski potniški promet. "Mi ne vemo, v kakšen dohodkovni razred neplačnik spada, niti nas to ne zanima," pravijo na LPP, kjer opažajo rast neplačnikov. Na sodišče grejo samo mladoletni, odrasli neplačniki pa, če se ne pritožijo, samo plačajo globo.
V oceanskih sedimentih je približno 14 milijonov ton mikroplastike in nimamo prav nobene metode, da bi jo očistili. Podobno, le manj oprijemljivo je v našem vsakdanjem življenju. Da jo vsebuje že skoraj vsaka rečna ali morska riba, je splošno znano, a čisto vsakič se nam med obrokom v taki ali drugačni obliki prikrade na krožnik, najdemo jo v kozmetiki, prav zdaj kroži v zraku okoli vas. Mikroplastika je simptom našega časa, na katerega za zdaj nimamo rešitve.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje konec letošnjega leta odhaja na smetišče zgodovine. Nadomestil ga bo obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov. Ta znesek naj se ne bi spremenil vsaj do marca 2025, ko je predvidena prva uskladitev. Kaj morajo pred uvedbo obveznega zdravstvenega prispevka vedeti zavarovanci? Kako bodo prispevek poravnavali upokojenci, kdo bo plačevanja oproščen in kdaj bodo zavarovanci od komercialnih zavarovalnic dobili vrnjena presežna plačila za dopolnilno zavarovanje?
Podnebna konferenca Združenih narodov COP28, ki letos poteka v Dubaju, je v zadnji in najbolj napeti fazi.
RTV Slovenija se utaplja v izgubah, ki jih je za seboj pustilo nekdanje vodstvo, dvig stroškov dela in storitev na ravni države, z inflacijo neusklajena naročnina in tudi nestrateško poslovanje skozi leta. Kot je danes zjutraj na nujni seji parlamentarnega odbora za kulturo povedal predsednik uprave Zvezdan Martič, ocenjujejo, da primanjkljaj za pripravo proračuna za leto 2024 znaša 23 milijonov evrov.
Pred skoraj natanko štirimi meseci se je Slovenija zbudila v povsem novo poglavje sodobne zgodovine naravnih nesreč in človeške solidarnosti. Vsak kraj, občina in regija so glede na razmere in možnosti ubrale nekoliko drugačno pot krpanja materialnih in čustvenih ran in iskanja pomoči za sanacijo. Mi smo obiskali le eno od mnogih, kamniško občino, kjer so izjemno razdejanje poleg poplavnih voda povzročile hudourniške naplavine in številni plazovi. Kako se s posledicami soočajo predvsem tisti, ki se še ne morejo vrniti domov ali pa bodo potrebovali nadomestno rešitev
Narod brez elite je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. S temi besedami je Jože Anderlič, ki je v Ljubljani zgradil kompleks s pregrešno dragimi stanovanji, sprožil plaz komentarjev in razprav o slovenski eliti. Hkrati se zaradi številnih drugih primerov pogospodenja Ljubljane sprašujemo, ali se središče našega glavnega mesta lišpa le še za bogataše in turiste, vse ostale pa odriva na obrobje.
V Savinjski dolini poteka pospešena sanacija po poplavah, predvsem na najbolj izpostavljenih točkah se trudijo prehiteti zimo. Na cestah in vodotokih je ostalo še veliko dela, ki se bo še krepko zavleklo. V poplavljenih industrijskih conah na Ljubnem in v Nazarjah se postopoma vzpostavlja proizvodnja, v obeh največjih podjetjih razmišljajo tudi o nadomestnih lokacijah. Za najbolj ogrožena stanovanjska naselja in hiše pa je že bila sprejeta odločitev o selitvah. Kako poteka poplavna obnova v Savinjski dolini, kje so največje težave, kako bo v praksi s selitvami, kakšne so razmere na terenu in kako uskladiti različne interese? To je le nekaj vprašanj, na katere je v živo iz našega studia odgovarjal državni sekretar za obnovo po poplavah Boštjan Šefic.
Napad Hamasa na jug Izraela 7. oktobra se ni zgodil v vakuumu, je pred časom poudaril generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Tudi grozljiva humanitarna katastrofa, ki jo spremljamo v Gazi, pa tudi nasilje na Zahodnem bregu, imata svoj zgodovinski in politični kontekst. Več kot 70-letna rana nerešenega palestinsko-izraelskega konflikta na Bližnjem vzhodu vpliva tako na odnos med Zahodom in muslimanskim svetom kot tudi na geopolitično stabilnost celotnega sveta.
V občini Gorenja vas - Poljane so četrti dan po poplavah našteli 210 plazov, zdaj so jih sanirali nekje deset odstotkov. V prvih dneh so bila od sveta odrezana cela naselja, zdaj, v sicer zelo veliki občini po površini, ki ima veliko stranskih dolin in 380 kilometrov cest, ni dostopa le do štirih hiš. Nekaj časa so bili odrezani tudi domačini v dolini Hrastnice na Škofjeloškem. A tam ni samo poplavljala Hrastnica, v kraju Sveta Barbara se je za hišo sprožil 150 metrov dolg plaz, ki zdaj miruje, sanacija pa bo dolgotrajna.
Podpora premierju dr. Robertu Golobu, največji koalicijski stranki Svoboda, posledično pa tudi celotni koaliciji strmo pada.
V zadnjih tednih so prebivalci Mežiške doline ob dežju s strahom pogledovali v dvigovanje gladine reke Meže. K sreči ni povzročila še dodatnega razdejanja, kakor se ga še vsi spomnijo iz avgustovskih poplav. Neurejeni vodotoki, uničena infrastruktura, tako cestna kot delno tudi stanovanjska, ter številni grozeči plazovi so vsakodnevna tema koroških ljudi. Ob vsem tem pa je v Mežiški dolini življenje že skoraj od nekdaj prilagojeno tudi prisotnosti težkih kovin – svinca, cinka in kadmija – v onesnaženih tleh. Avgustovska ujma je onesnaženje ponesla po dolini navzdol, do Drave in morda še dlje. Kaj bo s programom ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Mežiški dolini? Kam bodo odpeljali človeku nevaren mulj? Bodo otroci v vrtcih Mežiške doline še kdaj prejeli dodatno varovalno prehrano?
Neveljaven email naslov