Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
Cene energentov so zaradi zelenega prehoda poskočile že pred sankcijami proti Rusiji. Dodatno je olje na ogenj cen energentov prilila tudi suša, kar je vplivalo na proizvodnjo hidroelektrarn, pa tudi nekaterih jedrskih elektrarn v Evropi, medtem ko so v TEŠ-u zaradi predvidljivih razlogov ostali celo brez premoga. Lahko Afrika nadomesti Rusijo pri dobavi plina? Kaj se bo ob tako visokih cenah energentov dogajalo z evropsko industrijo? To je nekaj vprašanj, o katerih se v naslednjih minutah pogovarjamo s profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Markom Pahorjem.
Končuje se leto, v katerem smo že do začetka decembra zabeležili rekordno število umorov in poskusov umorov žensk. Kljub temu je prijavljenih kvečjemu 30% nasilnih dejanj v družinskem okolju, v več kot polovici vseh postopkov na sodišču žrtve umaknejo prijavo. Zakaj žrtve ne zaupajo v učinkovitost sistema in kaj lahko naredimo za čim prejšnje izboljšanje stanja?
Minuli teden so poslanci Evropskega parlamenta podprli resolucijo, s katero so Rusijo označili za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. Resolucija, ki sicer ni pravno zavezujoča, je bila sprejeta z veliko večino, s skoraj 500 glasovi za. Pomisleki tistih, ki so bili proti, so povezni predvsem s samo formulacijo ‘državnega terorizma’, pa tudi s tem, da v evropski zakonodaji za zdaj ni kategorije ali seznama držav, ki podpirajo terorizem. Kaj ta resolucija prinaša in kakšne bodo njene posledice tudi v luči pogajanj z Rusijo za končanje vojne v Ukrajini, prihodnosti Rusije in regije ter podobno se bomo v Vročem mikrofonu pogovarjali z enim od predlagateljev resolucije, latvijskim poslancem v Evropskem parlamentu, ter nekdanjim premierjem Latvije Andriusom Kubiliusom ter zunanjepolitičnim analitikom in novinarjem Brankom Sobanom.
Vsak dan lahko gledamo razburljive nogometne tekme na svetovnem prvenstvu v Katarju, mundial pa je vse več kot samo šport. V Vročem mikrofonu danes slišite, kakšno je življenje v Katarju v času prvenstva in kako se je spremenilo v zadnjih letih. Podrobneje tudi o korupciji ob izboru Katarja za organizatorja tega tekmovanja in o tem, kaj bo z mogočnimi stadioni po koncu prvenstva v državi, ki ima tri milijone prebivalcev. Poroča ekipa radijskega športnega uredništva: Boštjan Janežič, Boštjan Reberšak in Klemen Verlič, besedo pa ima najprej Luka Petrič.
Odpravljamo se na teren. Tino Šoln smo z Vročim mikrofonom tokrat poslali čez cesto, kjer je obiskala sodelavce, ki ustvarjajo portala Dostopno in Enostavno.info. Kaj sta portala, komu sta namenjena, kaj vse nudita in zakaj je pomembno, da ju imamo? Govorili smo z urednico omenjenih portalov Veroniko Rot in njenim sodelavcem Andrejem Tomažinom.
Družba za avtoceste republike Slovenije DARS nam že dolgo vrsto let obljublja elektronsko cestninjenje in s tem pošteno plačevanje uporabnine avtocest po dejanskem številu prevoženih kilometrov. Čakanje na goloba na strehi se je že tako zavleklo, da smo se konec lanskega leta razveselili že vrabca v roki: ni nam treba več praskati po vetrobranskih steklih, odstranjevati starih in lepiti novih vinjetnih nalepk na vozilih. 1. decembra bodo elektronske vinjete praznovale 1. rojstni dan, in kot pri vsakem novorojenčku se tudi pri njih pojavljajo otroške bolezni. Damjan Zorc je na primeru našega poslušalca, recimo mu Poslušalec Nič, saj zaradi postopka želi ostati anonimen, raziskal nekaj najbolj motečih izkušenj v zvezi z odraščanjem e-vinjet.
Milijardo in pol evrov vredna investicija TEŠ 6 bo predvidoma mirovala do konca meseca. Razlog: pomanjkanje premoga. In če k temu prištejemo indonezijski premog, se dogaja točno to, na kar so nekateri opozarjali ob graditvi megalomanskega bloka.
Odrast je koncept, gibanje in način razmišljanja, ki opominja, da neskončna rast na končnem planetu ni niti trajnostna niti zaželena. Pravzaprav je lahko tudi pogubna, na kar nas narava vedno bolj opominja. Pa ne gre samo za naravo: anomalije so vidne na vsakem koraku, tudi v politiki in družbi.
Z deforestiranih območij Amazonije v Evropo prihajajo številni izdelki, od mesa do gensko spremenjene soje, s katero krmijo živino tukaj. Tudi številni drugi izdelki, ki prihajajo od tam, so povezani z nezakonitim izsekavanjem gozda, uporabo pri nas prepovedanih pesticidov in suženjskim delom. Suženjsko delo ni del sistema samo v Braziliji, ampak je prisotno povsod, tudi v Sloveniji. Gorazd Rečnik se je pogovarjal z brazilsko novinarko in raziskovalko Natálijo Suzuki, ki je pred kratkim obiskala Ljubljano, in Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Podnebna konferenca COP27 se je v egiptovskem Šarm el Šejku začela ob precej manjši pozornosti javnosti kot lanska konferenca. V središču razprav bo udejanjanje zavez, ki so jih voditelji sprejeli pred letom dni v Glasgowu. Glede na podatke, ki so jih objavili Združeni narodi, svet še vedno drvi proti več kot dve stopinji višji povprečni temperaturi, kar prinaša mukotrpne vročinske valove, suše, uničene ekosisteme in družbene nemire. Kaj se je torej spremenilo od lani, kako države izpolnjujejo zaveze in katerih pomembnih tematik za zdaj še niso obravnavali? V Vročem mikrofonu razmišljata dr. Birgit Bednar-Friedl, članica Mednarodnega panela za podnebne spremembe IPCC, in Taj Zavodnik, strokovni sodelavec društva za sonaravni razvoj Focus.
S kombinacijo evropskega zakona o medijski svobodi in digitalnih storitvah se lahko izboljša preprečevanje širjenja lažnih posnetkov, videoposnetkov in preostalega.
Anita Riđić je specialistka urgentne medicine z dodatnimi znanji iz paliativne medicine. Kot zdravnica dela že 12 let, trenutno kot urgentna zdravnica na nujni medicinski pomoči v Ljubljani in kot del mobilnega paliativnega tima Onkološkega inštituta Ljubljane.
V okviru 25. festivala slovenskega filma, ki se je včeraj začel z otvoritvenim filmom Vesna, bomo v nekaterim filmskim ustvarjalcem zastavili vprašanje: kaj je ta hip največja ovira za razcvet slovenskega filma in kaj ga je oviralo v zadnjih petindvajsetih letih? Gosta pogovora sta Igor Šterk in Matjaž Ivanišin.
Velikanska toča je imela leta 2019 premer 13 centimetrov, povprečno maso več kot kilogram, proti tlom pa je drvela s hitrostjo 180 km/h.
Zaradi nesuverenosti glede obvladovanja cenovnih razmer je Slovenija v izrazito neugodnem položaju. Kakšna je vloga začetka prehranske verige pri podražitvi hrane? Agrarni ekonomist Aleš Kuhar pravi, da je slovenski agroživilski sektor izrazito naiven in patološko skregan. Govorili smo tudi s predsednikom Zadružne zveze Slovenije Borutom Florjančičem, ki poudarja še socialno dimenzijo predvsem malih kmetov.
Zakaj je znanje o duševnem zdravju tako pomembno? Ker nam daje moč, s katero prej prepoznamo težave, motnje in poiščemo ustrezno pomoč. Dr. Lilijana Šprah, prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, Luka Agrež, dr. Suzana Oreški, Doris Letina in Natalija Spark pripovedujejo o izobraževanju in opismenjevanju o duševnem zdravju, posledicah epidemija Covida-19, ranljivih skupinah, stigmi, dobrih in slabih vplivih medijev, pa tudi o tem, kako bi lahko zaskrbljujoče razmere izboljšali.
Če se je hrana od leta 2019 podražila za polovico, se poraja vprašanje, če so te podražitve res samo posledica velikega dviga cen energentov. V dananšnjem Vročem mikrofonu preverjamo, kakšna je pri dvigu cen perspektiva velikih in malih trgovcev ter ministrstva za kmetijstvo. Ugotavljamo, če na inflacijo vpliva tudi prodaja domačih proizvajalcev hrane tujim lastnikom.
Dmytro Khorkin je član upravljavskega sveta javne radiotelevizije, generalni producent ukrajinskega radia, bil je osrednji voditelj živega televizijskega in radijskega programa v prvih dneh vojne, ko so združili vse javne in zasebne televizijske ter radijske postaje ter 24 ur na dan oddajali iz zaklonišča. Je tudi priljubljen radijski voditelj in znan glas uradnih dogodkov v Ukrajini. V intervjuju je govoril o vlogi medijev v vojni, oddajanju iz zaklonišča, propagandi, referendumih in nenazadnje spreminjanju imen ulic, ki so prej nosila imena ruskih velikanov. Prejšnji teden, torej še pred včerajšnjo obsežno rusko ofenzivo na ozemlju celotne Ukrajine, se je z njim pogovarjal Tadej Košmrlj .
Kurjenje v neučinkovitih kurilnih napravah je glavni vir onesnaževanja z delci v zimskem času.
V zadnjih letih se je političen prostor v Evropi nekako vrtel predvsem okoli reakcij na pandemijo kovida. Takrat je marsikatera država pokazala tudi svoj obraz, kako se loteva izrednih razmer. Nekatere so k temu pristopale bolj avtoritarno, druge manj. Zdaj je na sporedu vojna v Ukrajini in posledično odnosi z Rusijo ter energetska kriza. V tem času so se vzpostavile in tudi porušile določene sile in zavezništva v Evropi. Tudi slovenska nova vlada je obljubila, da bo vodila politiko proti jedrni Evropi. Medtem so v nekaterih evropskih državah potekale tudi volitve. Na Madžarskem še vedno vlada Orban, v Franciji se je na oblasti obdržal Makron. V Veliki Britaniji se je zamenjal vrh vlade. Nato pa so prišle tudi volitve v Italiji - ki se zdi, kot da so kar presenetile celotno Evropo. Pa so te volitve res tako zelo presenetile? Gosta Vročega mikrofona sta: prof. Bojan Bugarič, Univerza v Sheffieldu, in Martin Hergouth, revija Razpotja.
Neveljaven email naslov