Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
To poletje, še bolj pa jesen bo zaznamovala strokovna in politična razprava o še širšem odpiranju vrat tujemu jeziku kot učnemu jeziku na naših univerzah. V državnem zboru je novela zakona o visokem šolstvu s predlogom rektorske konference, da bi visokošolski zavod lahko posamezen študijski program v celoti izvedel v tujem jeziku. Predvidena je varovalka, da je to možno, če fakulteta primerljiv študijski program izvaja tudi v slovenščini. Poučevanje v tujem jeziku na naših univerzah je predvideno tudi v primerih skupnih študijskih programov s tujimi univerzami ali pa na študijskih primerih, ki bi jih slovenski visokošolski zavodi izvajali v tujini. Slavistično društvo je pripravilo peticijo z naslovom Za vsestranski razvoj slovenskega jezika, ki jo je na spletu podpisalo približno 8 tisoč posameznikov. V njej protestirajo proti zapostavljanju materinščine v visokem šolstvu. Zagovorniki odpiranja vrat poučevanju v tujem jeziku na naših univerzah pa odgovarjajo, da bo predlog omogočil univerzam bolj življenjsko kombiniranje pouka, predvsem pa utrjevanje slovenskega jezika in kulture skozi soočanje z drugimi jeziki in kulturami znotraj univerzitetnega prostora. Svoje poglede na temo sta predstavila rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik in profesorica dr. Milena Mileva Blažić.
Ker Slovenci radi in veliko potujemo, bomo pred začetkom turistične sezone preverili, kateri je prvi korak, če v tujini zaidemo v težave. Čeprav se je še doma priporočljivo poučiti o navadah in razmerah v izbrani državi, pa vedno lahko naletimo na probleme in problematične ljudi. Kaj storiti, če ostanete brez osebnih dokumentov, mimogrede to se našim popotnikom največkrat zgodi v Barceloni, in kaj, če nas v tujini priprejo? Nekaj popotniških nasvetov in konzularnih priporočil delimo v torkovem Vročem mikrofonu.
Čeprav so v mestni občini Ljubljana še prejšnji teden napovedali, da bodo bagre na območje nekdanje tovarne Rog poslali 14. junija, se je to zgodilo že v noči na ta ponedeljek. Pri tem so varnostniki uporabili tudi silo. Kakšna je torej prihodnost Roga? V oddajo smo povabili tako predstavnika mestne občine kot socialnega centra Rog. Slišali boste tudi pretepenega kamnoseka, ki ima v Rogu atelje in je zaradi davljenja varnostnika moral poiskati pomoč na urgenci in prosilce za azil, ki so v socialnem centru Rog obiskovali tečaj slovenščine.
Več kot 20 tisoč ljudi je več let prostovoljno vplačevalo v obvezno pokojninsko zavarovanje. Verjeli so, da se bodo lahko prej upokojili. Šlo je za socialno najšibkejše, ki so jim vplačevanje svetovali celo na Zavodu za zaposlovanje. A sprejet je bil nov pokojninski zakon in zdaj je presodilo še ustavno sodišče – z vplačili ne bo nič. Sindikati, ki so glasni v imenu oškodovancev, se ne morejo sprijazniti z razsodbo ustavnega sodišča. Opozarjajo na socialne posledice te odločitve in sporočilo, ki ga daje ljudem. Kdo ima prav in kaj zdaj?
Politika v šolski prostor vstopa na različne načine, največkrat prek svetov šol in z imenovanjem ravnateljev, zelo neposredno pa takrat, ko politiki v soju žarometov obiskujejo šole ob najrazličnejših priložnostih. Vroči mikrofon o politiki in politikih, ki vstopajo v šole, o razlogih, merilih in selekciji, o avtonomiji šol, o učiteljih, ravnateljih, predvsem pa o učencih in dijakih, ki jih je treba varovati pred politizacijo.
Po skoraj dveh mesecih od sklenitve dogovora med Evropsko unijo in Turčijo o ustavitvi nelegalnih prihodov beguncev na grške otoke, se še vedno v medijih pojavljajo provokativne izjave tako turške kot evropske strani, kot da dogovor ne bi bil sprejet. V Vročem mikrofonu tudi o tem, kakšno je trenutno stanje dogovora. Pogovarjali smo se z generalnim direktorjem Direktorata za zadeve EU pri Ministrstvu za zunanje zadeve mag. Davidom Brozino.
Veljati bo začel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja. Okoljevarstvene organizacije mu očitajo, da je nastal po nareku kapitala. Okoljska dovoljenja bodo postala trajna, industrija pa bo, če bo to zanjo predstavljalo znatne stroške, lahko dosegala tudi nižje okoljske standarde, kot jih omogoča najboljša razpoložljiva tehnologija. Smo ta člen res morali sprejeti zaradi evropske direktive? Kakšne so varovalke? Ali zakon res zmanjšuje vpliv prizadete javnosti?
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Že veste, koliko boste stari, ko se boste upokojili in koliko delovne dobe bo za vami? Kaj pa višina pokojnine? Boste lahko živeli ali samo preživeli svojo jesen? Kaj torej prinaša prihodnja pokojninska reforma? Vladne predloge lahko poiščete v Beli knjigi. Kakšni so? Odgovori v Vročem mikrofonu.
“Zato, ker so davki za revne” – tudi tak je lahko odgovor na vprašanje, zakaj ustanoviti podjetje v davčni oazi? O optimizaciji prihodkov, skrivanju in odkrivanju lastnikov, pranju denarja in idealnih okoliščinah, ko bi v javne blagajne pošteno prispevali vsi – v Vročem mikrofonu.
Poplave so vzorčni primer reševanja težav v Sloveniji. Voda pride in voda gre. Škoda je ogromna, ljudje trpijo, politiki obljubljajo sredstva in rešitve. Čas mineva, zgodi se nič. In voda spet pride in spet gre. Od potrebnih in obljubljenih minimalnih 25 milijonov evrov za samo najbolj nujna vzdrževalna dela na vodotokih, ki ob običajni količini padavin zagotavljajo minimalno poplavno varnost, jih je država zagotovila 8, dala pa dejansko 1 milijon evrov in pol. Kar je le 6 % od minimalnega zneska, ki omogoča redno letno vzdrževanje vodotokov. Koncesionarji se držijo za glavo in po nekaj mesecih proračunskega leta ne vedo, kako naj izpolnijo pogodbene obveznosti, župani so besni in iz občinskega proračuna plačujejo tisto, kar bi morala narediti država, ljudi na ogroženih območjih pa je strah spomladanskih padavin.
30 let po Černobilu in 5 let po Fukušimi so posledice jedrskih nesreč še vedno močno prisotne. Okoljevarstvene organizacije opozarjajo na kontaminiranost prizadetih območij in neodgovorno politiko držav. Teroristična nevarnost je zagotovo nov vidik pri zagotavljanju jedrske varnosti. Je morda to poleg katastrofalnih posledic sicer redkih nesreč dovolj velik razlog za ukinitev jedrske energije in prehod na bolj varne, obnovljive vire? Imamo v Sloveniji sploh realne alternative, lahko elektrarno v Krškem res nadomestimo z vetrno, sončno, vodno … energijo? O jedrski energiji med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom tako globalno kot v Sloveniji, razpravljamo z mag. Nino Štros (Greenpeace Slovenija) in dr. Leonom Cizljem (Odsek za reaktorsko tehniko IJS). Gosta sta tudi novinar Radia Slovenija Peter Močnik, ki se je pred kratkim vrnil iz Černobila, in dr. Maja Veselič, ki je pred časom na Japonskem raziskovala tamkajšnjo družbo po nesreči v Fukušimi.
O delu Državnega sveta slišimo največ takrat, ko se svetniki odločijo za odložilni veto. Čeprav je v večini teh primerov sporen del zakona ali samo en člen, lahko zavrnejo le zakon v celoti. Državni zbor potem o zakonu ponovno glasuje.
Matjaž Gruden, od januarja lani na položaju direktorja za strateško načrtovanje. Z njim smo se pogovarjali o stanju človekovih pravic in svoboščin po Evropi in o razvoju begunske krize ter predsodkih in nestrpnosti do tujcev, ki jo spremljajo.
Balkanska migrantska pot se zapira. "Zaprtje balkanske poti za Slovenijo pomeni tudi razbremenitev, lažje se bomo posvetili relokaciji," je v pogovoru za Val 202 povedal Boštjan Šefic, državni sekretar na notranjem ministrstvu. Kako evropsko zapiranje vrat doživljajo ljudje, ki bežijo pred bombami in mučenjem? Ob 8. marcu so spregovorile tudi prevečkrat preslišane zavrnjene migrantke.
Pogovarjali smo se o prihodnosti slovenske klubske košarke: ali bo ta v evropski ali vaški konkurenci? Ob prenavljanju evropskih tekmovanj je vse manj prostora za naša moštva. Slovenski klubi se tudi v regionalnem tekmovanju uvrščajo pri dnu. V domačih ligah pa moštva z bogato zgodovino izgubljajo svoj primat v boju z manjšimi klubi. Gostje so bili predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec, direktor Uniona Olimpija Matevž Zupančič ter dolgoletni član vodstva evrolige Radovan Lorbek.
Begunski krizi še ni videti konca. Avstrija zapira svoje meje, posledično so ji sledile tudi druge države na balkanski begunski poti, kjer je že zdaj ujetih več tisoč ljudi. Ali še lahko pričakujemo skupen evropski odgovor na begunsko problematiko? Kako bodo breme beguncev zdržale zahodno-balkanske države? Ali bo Turčija spoštovala dogovor z Unijo in zadržala prebežnike na svojih tleh?
Politiki, ki jih ne srečujemo prav pogosto na koncertih izjemnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, zadnje čase veliko govorijo o tem, da želijo z obveznim povečanjem deleža slovenske glasbe v dnevnem predvajanju radijskih programov ohranjati slovenski jezik. Zanima nas, ali se jezik res lahko ohranja in razvija s kvotami, zakoni, s pritiskom, prepovedmi?
Rdeči križ na Slovenskem deluje že 150 let. Njegovo osnovno poslanstvo je pravočasna in učinkovita pomoč ljudem, ki so se znašli v stiski. S kakšnimi stiskami in izzivi pa se spopada Rdeči križ? Na terenu so razmere težke, na vrhu pa napete. Predsednik in generalni sekretar bi morala delovati z roko v roki, a – kot kaže – odnos med Natašo Pirc Musar in Renato Brunskole ni najboljši. Rdeči križ Slovenije od Ljubljane do Šentilja, od Suhorja do Debelega rtiča.
Neveljaven email naslov