Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
Nov model učbeniških skladov, s katerim želijo na ministrstvu zagotoviti njihov dolgoročni razvoj, je dvignil precej prahu predvsem pri založnikih. Ministrstvu očitajo, da so pravilnik sprejeli prepozno in da se do jeseni, ko bodo šole morale zagotoviti brezplačna učna gradiva za prvošolce, ne bodo uspeli pripraviti. Dolgoročno bodo ravnatelji morali sprejeti strategijo upravljanja z učbeniškimi skladi, starši pa se sprašujejo, ali bodo šole uspele uspešno krmariti med sredstvi, ki jih imajo na voljo ter količino in kakovostjo učbenikov, ki jih bodo zahtevali od osnovnošolcev.
“Želim, da se me spominjajo kot Schröderja, ne pa da vladam 10 let!” To je na poslovilni novinarski konferenci med drugim izjavil Aleksandar Vučić, srbski premier, ki bo na zadnji majski dan postal predsednik države. Vučić je s svojim načinom vladanja izzval množične proteste, ki so v zadnjem času povsem zamrli, a nezadovoljstvo predvsem mladih nad gospodarskim stanjem v državi, visoko brezposelnostjo in nizkimi demokratičnimi standardi ostaja. Vladajoča politika pa je samozavestna, poudarja izboljšanje gospodarskih kazalcev in stabilno politiko, tudi približevanje Evropski uniji. Kakšna bo prihodnost Srbije? Kaj predstavlja vse večja moč Aleksandra Vučića, kako bo z vstopom v EU in statusom Kosova, kakšni so gospodarski izzivi države? V Srbiji je preverjal Luka Hvalc.
Izsiljevalski hekerski programi, kot smo jim bili priča minuli teden, so le del možnih nevarnosti, ki pretijo varnosti naših podatkov. Zlonamerni programi lahko onemogočijo izplačevanje socialnih transferjev, izbrišejo vse ocene iz e-redovalnice, uničijo vso zdravstveno dokumentacijo in e-recepte, preprogramirajo vodne, transportne, električne ali energetske sisteme in tako povzročijo kaos in morda celo smrt. Zakaj javne ustanove težko ščitijo sisteme in posledično naše osebne podatke, bodo razmišljali gostje v Vročem mikrofonu na Valu 202: iz Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Boštjan Kežmah, tudi sodni izvedenec in preizkušeni revizor informacijskih sistemov, vodja vladnega urada za varovanje tajnih podatkov Dobran Božič, vodja odzivnega centra SI-Cert Gorazd Božič, strokovnjakinja za javna naročila Milena Basta Trtnik, Dalibor Cerar iz Kabi d.o.o., namestnica generalnega direktorja Direktorata za informatiko Polona Kobal in Domen Božeglav s Kabineta ministra za javno upravo.
Predsedniške volitve v svetovnih okvirih postajajo tekma z nepredvidljivim rezultatom. Iščemo prototip predsedniškega zmagovalca. Tudi slovenskega. Sogovornika: dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za odnose z javnostmi, Andraž Zorko (Valicon), raziskovalec javnega mnenja.
Urejeni odnosi med sodelavci bistveno pripomorejo k uspešnosti organizacije. Toda v zadnjem času pogosto ugotavljamo, da so odnosi v kolektivih porazni. Slabi odnosi lahko privedejo do odpovedi koncerta ali pa do smrti pacienta. Kdo je odgovoren za primerno komuniciranje in urejanje razmer v kolektivu? Kako naj bi reševali konflikte na delovnem mestu? Anja Hlača Ferjančič se je o tem pogovarjala s psihologom, imago terapevtom in mediatorjem Rudijem Tavčarjem.
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Vsi trgovci so odkrili nacionalno zgodbo. Zakaj je poudarjanje, da je izdelek ali pridelek slovenski v oglasih (ne)smiselno? Koga nagovarja takšno oglaševanje, zakaj ostaja precej banalno, na ravni čokolade in zelenjave? Kaj dobrega lahko prinese prebujeno slovenstvo v oglasih?
Slovensko podnebje je že za skoraj 2 °C toplejše, kot je bilo sredi minulega stoletja. Ratificirali smo Pariški sporazum, kar pa ne bo ustavilo nadaljnjega ogrevanja. Klimatologi predvidevajo, da lahko ob nadaljnjem globalnem dvigu temperature za 2 °C v Sloveniji pričakujemo dvig za 4 °C. Cilji Pariškega sporazuma zahtevajo takojšnje ukrepanje. Kako se izviti iz oklepa fosilne industrije in spodbuditi samooskrbo z obnovljivimi viri energije?
Vesna Györkös Žnidar svoje nastope v medijih namensko omejuje, ker je prepričana, da mora notranji minister nastopati sporočilno. Torkov Vroči mikrofon z ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar o policiji in njenih pooblastilih, o slovenski in evropski migracijski politiki, človekovih pravicah, ograjah …
Poraba javnega denarja bi bila lahko bolj premišljena. Javnemu mnenju o preplačanih storitvah, previsokih zaslužkih javnih uslužbencev, nesmotrni porabi v občinah in težavah pri črpanju evropskih sredstev pritrjujejo tudi revizije računskega sodišča. Ali porabniki javnega denarja nimajo dovolj znanja, so predpisi preveč zapleteni, vodi nekatere pohlep ali polnjenje žepov političnih prijateljev? Na vprašanja je v Vročem mikrofonu odgovarjal Tomaž Vesel, predsednik Računskega sodišča.
Ženske so na splošno bolj izobražene od moških. Kljub temu zaslužijo manj kot moški in so bolj izpostavljene tveganju revščine. Ob tem so vse pogostejši napadi na temeljne pravice žensk in poskusi retradicionalizacije družbe. Kako se upreti tem napadom, govorimo s sociologinjo dr. Milico Antić Gaber.
Pogovor z Marjanom Mačkoškom, predsednikom GZS o ugledu slovenskega gospodarstva, aktualnih razmerah in ključnih temah, ki bodo gospodarstvenike zaposlovale v 2017.
Prejšnji teden je Državni zbor sprejel predlagane spremembe Zakona o občinskem redarstvu – to je bilo po 10 letih od prvega krovnega zakona nujno, saj se je v tem obdobju spremenili številni zakoni in predpisi, ki vplivajo tudi na delovanje redarske službe. Redarji so v teh 10 letih dobivali nove in nove zadolžitve in pooblastila - sprva komunalni nadzorniki so začeli urejati mirujoči promet, pred leti so dobili dodatne zadolžitve pri tekočem prometu in prometnih prekrških, zadolžitve s področja javnega reda in miru in tako naprej. V novem zakonu o občinskem redarstvu se med drugim spreminjajo pogoji za uporabo telesne sile in plinskega razpršilca, spreminja se način ugotavljanja identitete, uvaja vodenje evidence o uporabi prisilnih sredstev in podobno, zaradi česar mnogi ugotavljajo, da občinski redarji postajajo nekakšni občinski ali mestni policisti.
Agencije za zaposlovanje posredujejo svoje delavce podjetjem, ki zaradi povečanega obsega dela začasno potrebujejo dodatno delovno silo. V Sloveniji je 109 agencij, ki zagotavljajo delo 20 tisoč delavcem. Kako delujejo agencije, kakšna je in bo njihova vloga na trgu dela, katere dileme, slabosti in kršitve se še vedno pojavljajo?
Zdi se, da v Evropi ne delujejo več niti procesi, ki so doslej na videz delovali same od sebe. Začeli smo se prepirati o tem, kdo bolj ignorira evropska pravila, podpisane mednarodne konvencije, sporazume in sodišča, hkrati pa države EU iščejo pravne podlage, kako ta ista pravila obiti ali si jih vsaj ugodno prilagoditi. V kar nekaj tovrstnih postopkov se je v zadnjem času zapletla tudi Slovenija, naj gre za ignoriranje opozoril Sveta Evrope glede Zakona o tujcih, spor s Komisijo in Hrvaško glede terana, do zapletov s prodajo Cimosa in NLB. Govori Dragan Barbutovski.
Kako učinkovit je nadzor nad delodajalci, ki kršijo delavske pravice? O tem sta v Vročem mikrofonu govorili glavna inšpektorica za delo, predstavnica Finančne uprave in generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Življenje več kot 180 bolnikov je odvisno od pravočasne presaditve organa, ki jim lahko reši življenje. Približno 10 bolnikov vsako leto tega trenutka ne dočaka, tudi zato, ker se za darovanje v času življenje uradno izreče premalo ljudi ali pa takega odvzema ne dovolijo svojci.
Z evropskimi poslanci iz Slovenije o pozitivnih dosežkih mandata in izzivih, ki jih čakajo do konca leta 2019
Tanja Starič in Tomaž Celestina, naša radijska kolega z aktualno politične redakcije sta nam pomagala prečesati leto 2016 – s škiljenjem tudi v 2017.
Pred koncem leta so nas razveselili odlični rezultati slovenskih šolarjev na področju naravoslovne, matematične in bralne pismenosti v mednarodnih raziskavah znanja TIMSS in PISA. Zlasti je razveseljiv njihov napredek na področju bralne pismenosti, saj je bila ta pismenost v prejšnjih dveh raziskavah PISA 2009 in 2012 prepoznana kot šibkejše področje znanja in spretnosti naših šolarjev.
Neveljaven email naslov