Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
Ali želite, da vam pošiljamo sms sporočila? Na to vprašanje je naš poslušalec ob vpisovanju v knjižnico odgovoril pritrdilno. Čez nekaj časa je dobil račun svojega operaterja, na katerem je opazil, da je podjetje 7S izvedlo storitev za 15 centov. Ker je bil naveden tudi datum storitve, je pobrskal po telefonu in opazil, da je takrat dobil sporočilo s številke 3939, v katerem ga knjižnica obvešča, da mu kmalu poteče rok izposoje za knjige. Hkrati je opazil, da je z iste številke pred dvema mesecema dobil tudi obvestilo o pregledu pri specialistu, a za to obvestilo ni plačal. Za kakšno pošiljanje sporočil gre, je zanimalo poslušalca, ki se ni spomnil, da bi ga v knjižnici ob vpisu kdo opozoril, da je storitev obveščanja s sms-ji plačljiva … Razmišljal je še, kako so zaščiteni njegovi osebni podatki, do katerih imata očitno dostop tudi posrednik, operater … in morda še kdo …
Uvedba dodatka za delovno aktivnost leta 2012 naj bi motivirala iskalce zaposlitve. Koliko ljudi bo načrtovana ukinitev dodatka za delovno aktivnost potisnila še globlje v revščino in socialno izključenost? Koliko bo med njimi enostarševskih družin? So za prejemnike denarne socialne pomoči, ki so več let izključeni s trga dela, na mizi sploh kakšne alternative? To je nekaj vprašanj, ki jih bomo pred razpravo o noveli zakona o socialno-varstvenih prejemkih v parlamentarnem odboru zastavili Valentini Vehovar s pristojnega ministrstva.
Snovi pri predmetih v osnovni šoli je prevec, še posebno matematike v prvem triletju, je prepricana Alenka Knez, inženirka strojništva in upokojena uciteljica strokovnih predmetov na trboveljski srednji tehniški šoli. Razlaga je za otroke prevec abstraktna, ne zajema življenjskih izkušenj, premalo je utrjevanja in premalo ustrezne motivacije, ugotavlja. Na portalu S.O.S. šola, ki ga je ustanovila, pomaga otrokom prvega triletja s težavami pri matematiki, staršem pa svetuje, kako lahko tudi sami naredijo korak v pravo smer.
Če pogledamo sezname največjih gradenj v prestolnici in drugih slovenskih mestih, lahko hitro prepoznamo vzorec – večinoma se gradijo stanovanjski objekti srednjega in visokega cenovnega razreda, hoteli ter nakupovalna središča. Kako bodo novogradnje vplivale na kakovost življenja v mestih, so to res tisti gradbeni projekti, ki jih kot družba najbolj potrebujemo? Kako take gradnje vplivajo na življenjsko tkivo mesta, kako spreminjajo strukturo prebivalstva v posameznih četrtih in kaj bo ostalo za njimi, ko jih kot družba ne bomo več potrebovali? Kakšno je “življenje po smrti” nasedlih investicij v nakupovalna središča? Zakaj nekaterih “urbanih škrbin” ne zapolnimo po cela desetletja in zakaj veliki državotvorni projekti ostajajo na papirju? Gosti: raziskovalka arhitekture in urbanizma Kristina Dešman, podžupan MOL prof. Janez Koželj, direktor Inštituta za politike prostora Marko Peterlin Foto: Bobo
Kakšna je prihodnost medijev? Kaj bo s preiskovalnim novinarstvom? Kako bodo preživeli manjši, neodvisni in neprofitni mediji?
Izgorelost, ekologija, algoritmi. Sodobni človek ima veliko razlogov za zaskrbljenost. Kako se lahko rešimo, zakaj je vredno ohraniti upanje, komu sploh še verjeti? O sedanjosti in prihodnosti so na Valu 202 v preteklih mesecih razmišljali tudi filozofinja Renata Salecl, robotičarka Maša Jazbec in filozof Slavoj Žižek. Strnili smo povzetke njihovih misli. Avtorja: Luka Hvalc in Gašper Andrinek
Gospodarsko razvite države sveta, tudi Slovenija, veliko sredstev namenjajo mednarodnemu razvojnemu sodelovanju. Z denarjem skušajo pomagati revnim državam. Sicer plemenita dejanja pa so v praksi vse prevečkrat podrejena netransparentni porabi sredstev. Kako spremeniti nespodbudne trende, so razpravljali na mednarodni konferenci Eurodad, ki je junija potekala v Ljubljani. Ko govorimo o pomoči iz majhnih držav, kot je Slovenija, vse prevečkrat prevlada občutek, da je denar, namenjen državam v razvoju, le kapljica v morje.
Tako imenovani mega vročinski valovi, ki so bili nekdaj sila redki, se bodo po napovedih meteorologov do leta 2050 podvojili. Kako nam bodo krojili življenje v prihodnje in zakaj postajajo vse bolj tudi javnozdravstveni problem? Pojasnjuje klimatolog Gregor Vertačnik.
Pred svetovnim, evropskim in slovenskim turizmom je veliko izzivov, eden izmed njih je tudi čezmerni ali pretirani turizem, razlaga dr. Tanja Mihalič z ekonomske fakultete. Nezadovoljstvo turistov in domačinov zaradi pretirano visokih cen v poletni sezoni pa opisuje Toni Turčinov, župan hrvaške občine Murter-Kornati. Pred kratkim je o tem na Facebooku objavil zapis, ki je odmeval daleč naokrog.
Tvegano pije kar 43 odstotkov prebivalcev. Zaradi alkohola letno umre 2050 ljudi. Zdravstveni stroški znašajo 147 milijonov evrov, ki, če jim prištejemo še oceno drugih stroškov, kot so prometne nesreče, nasilje v družini in kriminalna dejanja, narastejo kar na 228 milijonov evrov. To je veliko manj od 103 milijonov, ki jih letno dobimo s trošarinami od alkohola. V naši kulturi si pogosto zakrivamo oči pred posledicami pitja alkohola, pri čemer si pomagamo tudi z različnimi miti o alkoholu. Nekateri tako verjamejo, da žganje pozdravi prehlad, da pitje piva koristi pri dojenju, ali da za slabokrvnost pomaga rdeče vino.
Glavna tema plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta bo glasovanje o potrditvi kandidatke za predsednico Evropske komisije – Ursule von der Layen. Kako se mešajo karte slaba dva meseca po evropskih volitvah, kaj bi (ne)izvolitev pomenila za Slovenijo ter njene interese in kateri so prednostni izzivi, ki čakajo evropske institucije v novem mandatu?
Če na fakulteti sredi julija zavlada vrvež, če na hodnikih slišimo najrazličnejše jezike, v predavalnicah pa začutimo kombinacijo sproščenega, prijateljskega ozračja in študijske vneme, so to prva prepoznavna znamenja poletne šole. Kako je poletna šola ekonomske fakultete v Ljubljani postala ena največjih in najzanimivejših v Evropi, stičišče vzhoda in zahoda, pomemben akademski, gospodarski, kulturni, družbeni in družabni dogodek? Ob dvanajstih na ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Po svetu vsako minuto kupimo milijon plastenk, v štirih minutah z njimi napolnimo veliko dvorano Postojnske jame ali pa vsako leto proizvedemo pet tisoč milijard plastičnih vrečk, če bi jih položili drugo zraven druge, bi sedemkrat obkrožili svet. V svetu vsak dan uporabimo pol milijona slamic. Ljudje smo postali odvisni od plastike – sploh tiste za enkratno uporabo, ki skupaj z ribiškimi odpadki prispeva h kar 80 % vseh odpadkov v oceanih. Zaradi skrb vzbujajočih podatkov, kako zelo se je plastika zažrla v naš ekosistem, so Ekologi brez meja lani zagnali raziskovalni projekt Plastika naša vsakdanja. Kakšno je stanje ravnanja s plastiko v Sloveniji, kakšna je naša košarica dobrin in kdo so “velikih plastičnih pet” – z Jako Kranjcem iz društva Ekologi brez meja, dr. Andrejem Kržanom s Kemijskega inštituta ter Saro Neubauer, ki je posnela dokumentarec Cena plastike. Pripravila: Maja Stepančič
Slovenija se je kot članica Evropske unije obvezala, da bo sledila zavezam Pariškega sporazuma in z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov zadržala rast globalne temperature pod dvema stopinjama Celzija. Kako kažejo projekcije in kakšne luči svetijo na lokalnih podnebnih semaforjih ter kako lahko Slovenija s svojimi ukrepi vpliva na globalni ravni?
Četrt tisočletja potem, ko je James Watt z odkritjem parnega stroja sprožil prvo industrijsko revolucijo, smo trdno zakoreninjeni že v četrti industrijski revoluciji, v kateri v ospredje prihajajo tako imenovane pametne tovarne. Nekateri napovedujejo, da bodo v njih stroji povsem izpodrinili ljudi, kar pa ni res. Koga bodo zaposlovale tovarne, zgrajene po zgledu 4.0, kako v koraku s časom je Slovenija in kako si podjetja sama tlakujejo pot do pametne proizvodnje? Gostje: prof. dr. Niko Herakovič z ljubljanske Fakultete za strojništvo, dr. Hubert Kosler (Yaskawa) in dr. Tomaž Savšek (TPV).
Cepiva so postala žrtev svojega lastnega uspeha. Ko nalezljivih bolezni ne vidimo več na cesti, mislimo, da smo jih izkoreninili, pravi dr. Andrea Grignolio, profesor zgodovine medicine in bioetike na italijanski univerzi San Raffaele v Milanu, čeprav se nalezljive bolezni v nižji precepljenosti populacije spet pojavijo. Zakaj je torej kljub velikemu uspehu cepiv v zadnjih letih vse več odpora do njih, kakšni so ideološki, nevrokognitivni in evolucijski pogledi na odnos do cepljenja, kdo so naturalisti in zakaj morajo zdravniki in zdravstveni delavci svojo komunikacijo ponesti zunaj ambulant na splet in družabna omrežja, povesta dr. Andrea Grignolio in pediater ter imunolog dr. Marko Pokorn s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja na UKC Ljubljana.
Združenje Manager ob 30. obletnici poudarja spreminjajočo se vlogo menedžmenta, potrebne kompetence in doseganje dobrih rezultatov na pravi način. Z Boštjanom Gorjupom, direktorjem podjetja BSH - Hišni aparati, smo govorili tudi o veščinah in poklicih prihodnosti, soočanju z demografsko sliko ter kadrovskih in plačnih izzivih slovenskega gospodarstva.
Se je evforija potrjevanja elektronskih sporočil unesla? Smo se z ukrepi usmerili v resnične probleme? So interpretacijo ugrabili tisti, ki z razlaganjem GDPR služijo? Odgovarjata Nina Koželj in Peter Pavlin z Ministrstva za pravosodje.
O delu poslank in poslancev, nezaupanju do politike in politikov, pa tudi o potratnem potujočem cirkusu Bruselj – Strasbourg v pogovoru z evroposlancem Ivom Vajglom.
Slavoj Žižek je teden dni po "debati stoletja" gostoval v hrvaški prestolnici v Filozofskem teatru pri hrvaškem filozofu Srećku Horvatu. Skupaj sta poskušala priti do dna vprašanju, kaj nam prinaša trenutni nered političnih razmer v povezavi s podnebnimi spremembami in tehnološkim razvojem. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
Neveljaven email naslov