Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
V prvih dveh tednih pouka so okužbe z novim koronavirusom potrdili v več šolah, tako pri učencih kot pri učiteljih. Nekateri zato ostajajo doma in pouk nadaljujejo na daljavo, drugi hodijo v šolo in se spopadajo s številnimi omejitvami. Komu koristijo, kako uspešno jih šole lahko izvajajo z omejenimi kadri in koliko je okrnjen učni proces? Pojasnjuje Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.
Kadar želimo pokazati, da smo s storitvijo res zadovoljni, je najobičajnejši način, da ob plačevanju pustimo nekaj napitnine. A v zadnjih mesecih je eno izmed splošnih priporočil NIJZ tudi to, naj raje plačujemo negotovinsko, brezstično, s karticami ter tako zmanjšamo možnost prenosa koronavirusa prek kovancev in bankovcev. Ampak kaj če želimo napitnino 'plačati' s kartico? Zakaj pri nas delavci predvsem pa delodajalci vztrajajo pri gotovinski napitnini in zakaj dajanje napitnine s karticami brez težav poteka v sosednji Avstriji?
Hitra nezakonita odpuščanja, izkoriščanje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa, pomanjkanje delavcev iz tujine, čezmerno delo tistih, ki so tukaj, psihični pritisk, pretrgane družinske vezi. Telefoni v Delavski svetovalnici pregorevajo. O tem, kaj se dogaja pod površino na trgu dela po strmem padcu gospodarstva zaradi protikoronskih ukrepov, o tem, se je Goraz Rečnik pogovarjal z Goranom Lukićem.
Včeraj se je tudi uradno končalo najbolj neobičajno šolsko leto v sodobni zgodovini. Medtem ko so bile šolske oblasti z izvedbo šolanja na daljavo nadvse zadovoljne, so starši in nekateri učitelji in strokovnjaki opozarjali, da je bilo predvsem pri otrocih, ki za tako šolanje niso imeli dobrih razmer ali pa so že prej potrebovali veliko strokovne pomoči, vse prej kot uspešno. Da so se nekateri iz šolanja povsem umaknili, da so ocene le redkim dale realni odraz pridobljenega znanja in da so se poglobile duševne stiske, anksioznsti, samopoškodbe in tudi število poskusov samomora. S kakšno popotnico danes vstopajo v novo šolsko leto predvsem tisti, ki jim šola povzroča stiske in težave? Jana Vidic je v Vročem mikrofonu gostila klinično psihologinjo dr. Matejo Hudoklin, direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) je objavila informativni memorandum za podelitev frekvenc. Kako bo agencija zagotavljala učinkovito konkurenco med ponudniki prizemnih sistemov, ki zagotavljajo brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve? Kako na to vpliva listina o varnosti omrežij 5G, ki so jo podpisale Slovenija in Združene države Amerike? Pogovor z direktorico AKOSA mag. Tanjo Muha.
Letos se zaradi zdravstvene krize najrazličnejši letni proračuni še težje oblikujejo kot po navadi. Tudi letni finančni razrez Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ni izjema. Študentski parlament je prejšnji četrtek sicer v drugem branju sprejel popravljeno inačico, ki pa je številne hudo razočarala, nekatere pa celo postavila pred zid. Nenadoma se je med zavodi, ki delujejo v okviru ljubljanskega ŠOU, pred nerešljivo uganko znašel Radio Študent, še lani ob polstoletnici delovanja tako čislana radijska postaja posebnega pomena. Letos pa kljub apriornemu zategovanju pasu vseh sodelavcev zaradi koronakrize Radio Študent z dodeljenimi sredstvi ne bo obdržal glave nad vodo. *ŠOU mora naprej (pa RŠ tudi)
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Ker potrebujemo dobre zračne povezave s svetom, preverjamo prebujanje in oživljanje letalskega prometa v Sloveniji, sprašujemo, kako ambiciozno bo pri tem sodelovala država, če bo pomagala letališčem in organizirano spodbujala tuje letalske družbe, da pridejo k nam … Kako žive in uresničljive so pobude o ustanovitvi nacionalnega letalskega prevoznika? Na vprašanja Tatjane Pirc odgovarjajo: Simon Zajc, ministrstvo za gospodarstvo, Aleš Mihelič, ministrstvo za infrastrukturo, Zmago Skobir, Fraport Slovenija.
O (ne) spremenjenih razmerah na trgu dela po epidemiji bomo razmišljali s profesorico sociologije dela dr. Aleksandro Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Bomo v bodoče več delali od doma? Kaj se lahko spremeni na prekariziranem trgu dela? Kaj pomenijo trenutni ukrepi za reševanje zaposlenosti in gospodarstva?
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Poleg zdravstvene krize zaradi koronavirusa, se zdi, da Evropsko unijo in njene države članice veliko bolj pestijo druge krize, ki so se sicer nakazovale še preden se je novi koronavirus razpasel po stari celini. Dejstvo je, da se je evropski projekt znašel pred novimi izzivi. Čeprav se zdi, da je v ospredju zgolj gospodarska kriza, Evropsko unijo globoko načenja tudi kriza demokracije in vladavine prava. Najmočnejši voditelji držav Evropske unije v zadnjih tednih ves čas opozarjajo na to, da države članice same ne bodo zmogle prebroditi prihajajoče krize. Želijo si več Evrope, toda kakšne? V kateri smeri naj gre evropska demokracija in njena pravna ureditev? Sogovorniki: prof. dr. Bojan Bugarič, Univerza v Sheffieldu, red. prof. dr. Marko Pahor, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, in Mojca Širok, dopisnica iz Bruslja.
O prvih ugotovitvah po odprtju šol so spregovorili predsednik Zveze ravnateljev OŠ Gregor Pečan, predstojnica območne enote Zavoda RS za šolstvo Ljubljana Miriam Stanonik in predsednica Zveze srednjih šol Fani Al Mansour.
V teh časih se njenega pomena vse bolj zavedamo. Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe pri nas več kot sedemdesetodstotna, leta 2008 le še petdesetodstotna in se še naprej manjša. Ali nas mora skrbeti in kakšna je rešitev?
Ideja, da bi država državljanom brezpogojno zagotavljala temeljni dohodek za najosnovnejše preživetje, v teoriji živi že vsaj nekaj stoletij, prelomnico v nam bližji zgodovini pa predstavlja leto 1986, ko je na kongresu v Belgiji skupina raziskovalcev ustanovila Evropsko mrežo za temeljni dohodek. Prizadevanje za sprejetje tega ukrepa poteka na več koncih sveta, različne so tudi definicije, kaj univerzalni temeljni dohodek sploh je. Toda nekaj je zagotovo jasno: termin "temeljni dohodek", uporabljen v novi koronazakonodaji, nikakor ne pomeni, da smo univerzalni temeljni dohodek pri nas dejansko uvedli/dobili, pravi sociologinja dr. Valerija Korošec, ki idejo že dobrih 15 let zagovarja.
Tisti, ki so imeli pred krizo, ki jo je prinesel novi koronavirus, pri kateri od naših turističnih agencij že vplačano potovanje, se zadnje tedne gotovo sprašujejo, kakšna bo praksa. Bodo dobili povrnjen denar ali pa bodo dobili vrednotnico v enaki vrednosti za uveljavljanje, čemur je naklonjena tudi Evropska komisija. Prav to je tudi ena od tem v predlogu drugega protikoronskega zakona, v katerem se omenja tudi uveljavitev vrednotnic za odpovedane oziroma prestavljene turistične aranžmaje. Več o tem, kako bi vrednotnice, ki so za zdaj le predlog, funkcionirale v praksi sta povedala magistrica Helena Cvikl, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in pravi generalni sekretar pri Združenju turističnih agencij Slovenije Mišo Mrvaljević.
Danes so se sprostili nekateri ukrepi v zdravstvu. Kako bodo nenujno zdravstveno dejavnost obujali v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem? S kakšnimi zaostanki se soočajo na onkološkem inštitutu? Kateri del zdravstva bo obujen kot zadnji?
Nekaj več kot 100 dni je minilo od začetka vladanja novih voditeljev institucij Evropske unije. Zdi se kot, da se do zdaj poleg Brexita ni zgodilo nič pretresljivega, potem pa se je nad predsednico Evropske komisije Ursulo von der Layen in druščino razbesnela nekakšna nevihta s ključnimi besedami: novi koronavirus, Turčija in obupne razmere na grško-turški meji. Kakšno migracijsko politiko je razvijala Evropska unija, da je zdaj mejo s Turčijo še bolj zaprla, kje so v tej zgodbi begunci in migranti, ki so v Turčiji ujeti med vojnami na Bližnjem vzhodu in Grčijo, članico Evropske unije, kjer jih čakajo nehumane razmere? Kaj sploh še pomenijo mednarodni dogovori, konvencije in listine, če se o njih lahko samovoljno odloča država sama? Vroči mikrofon je pripravil Gašper Andrinek. Sogovornici: Mojca Širok in izr. prof. dr. Ana Bojinović Fenko
Pred potrjevanjem novega predsednika vlade v Državnem zboru s Tomažem Celestino komentiramo interese koalicijskih partnerjev v novi politični konstelaciji. Kaj je pretehtalo pri vzpostavitvi dialoga in kaj lahko od koalicijske pogodbe nove vlade pričakujemo v prihodnjih dveh letih? “Največja neznanka je Janez Janša. Njegova nepredvidljivost. Vsi čakamo trenutek, ko bo škorpijon začutil, da bi pičil žabo, ki ga nese čez vodo. Ali bo uspel zdržati.“ Foto: Bobo
Finančna uprava je lani pobrala za skoraj milijardo evrov davkov več kot leto prej. To je zlasti posledica dobrih gospodarskih razmer v prejšnjih letih. Na drugi strani pa vodstvo priznava, da je davčni dolg še vedno visok. Tudi sicer se kljub splošnemu dvigu ravni davčne kulture v Sloveniji najdejo taki, pri katerih iznajdljivost ne pozna meja, pa naj gre za oddajanje nepremičnin na črno ali skrivanje denarja na računih v tujini. Gost Vročega mikrofona je bil generalni direktor Finančne uprave Peter Jenko, z njim se je pogovarjal Rok Kužel.
Število ljudi, okuženih z novim kitajskim koronavirusom, se je do zdaj po svetu povzpelo na več kot 40.000, potem ko jih je bilo še pred mesecem le nekaj več kot 200. Krivulja okuženih se torej ne umirja, nasprotno, strokovnjaki v prihodnjih dneh pričakujejo opaznejšo rast števila preminulih. Zakaj širjenja novega koronavirusa še vedno niso umirili kljub hitrim in korenitim ukrepom? Kako je Kitajski uspelo pod karanteno spraviti celotna mesta in kaj se bo zgodilo sedaj, ko se tam končuje obdobje podaljšanega prisilnega kolektivnega dopusta? V Vročem mikrofonu sta se Maji Ratej pridružila zunanjepolitični novinar Televizije Slovenija Aleš Malerič in virologinja prof. Tatjana Avšič.
Neveljaven email naslov