Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.
V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa tudi snov za druge predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”
Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.
“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”
Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.
Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.
“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”
Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.
Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.
Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev, ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”
Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?
Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.
“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”
Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.”
V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”
Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.
Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”
Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.
V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa tudi snov za druge predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”
Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.
“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”
Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.
Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.
“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”
Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.
Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.
Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev, ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”
Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?
Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.
“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”
Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.”
V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”
Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.
Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”
Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”
Poleg raznih predpisov o delitvi stroškov za toploto je sedaj v pripravi še nov predpis, ki nam narekuje montažo števcev za porabo tople vode. Čeprav celo pripravljalcem pravilnika še ni jasno, kaj bodo ti števci prinesli koristnega, bo pravilnik (ki sicer še ni sprejet) začel veljati že naslednjo kurilno sezono.
V javnost je prišel predlog osnutka novega statuta Univerze v Ljubljani, ki je med zaposlenimi na univerzi in študenti dvignil veliko prahu. Kritike letijo predvsem na izenačevanje obsega rednega in izrednega študija, manjšanje možnega števila opravljanj izpita, spremembe pristojnosti in razmerij moči na univerzi in na druge novosti, ki jih uvaja statut. Ker se Univerza v Ljubljani sooča s finančnimi težavami, bi sprememba statuta lahko pomembno vplivala na to, kako bodo bremena varčevanja porazdeljena v prihodnosti. V Vročem mikrofonu smo soočili argumente kritikov in vodstva univerze ter pregledali, kaj predlagane spremembe pomenijo za skoraj 50.000 študentov in 6000 zaposlenih Univerze v Ljubljani.
Z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora in prepisom pretepenega petošolca na drugo šolo dogodek na Osnovni šoli Deskle dobiva epilog. Toda zgodba odpira več vprašanj, kot na njih odgovarja. Ravnatelj meni, da bi se desetletnik pogosto lahko preprosto umaknil. Toda strokovnjaki opozarjajo na to, da se ne bi smela umikati žrtev. V oddaji lahko slišite tudi inšpektorja, ki predlaga ravnateljevo razrešitev, in mamo petošolca, ki je na težave opozarjala pravočasno, vendar ni nihče ukrepal. Mladi z drugim ali mešanim etničnim ozadjem so kar dvakrat pogosteje žrtve medvrstniškega nasilja. Bi se sistem moral odzivati drugače?
Na Hrvaškem so se odločili za množičen odpis dolgov socialno najšibkejšim, na podoben odpis se že nekaj mesecev pripravlja tudi Makedonija. Pa pri nas?
Ko je Švicarska centralna banka konec prejšnjega tedna nekoliko nepričakovano odpravila zgornjo mejo vrednosti franka, je njegova vrednost v primerjavi z evrom takoj poskočila za skoraj trideset odstotkov. Kako močno je ta odločitev obremenila slovenska gospodinjstva s krediti v »švicarjih« in ali bi morala ukrepati slovenska država?
Poraba alkohola se je v Sloveniji v zadnjih petih letih resda zmanjšala skoraj za četrtino, a še vedno sodimo med vodilne države v svetu po številu opitih in odvisnih odraslih oseb, nenehno pa narašča število opijajočih se otrok in mladostnikov. Zakaj se ob podatku, da nas posledice uživanja alkohola stanejo več kot četrt milijarde evrov letno, resneje ne lotimo ukrepov, ki dokazano delujejo, in zakaj škripa pri preventivi, so v Vročem mikrofonu spregovorili strokovnjaki, ki sodelujejo na 3. nacionalni konferenci o alkoholni politiki.
Financiranje učne pomoči v osnovnih šolah je Ministrstvo z novim letom do nadaljnjega ukinilo, hkrati pa od šol zahteva, da izvajanje učne pomoči brez plačila nemoteno zagotavljajo še naprej. Šole so celo pozvali, da ponovno presodijo odločbe otrok in pomoč ponudijo, če je možno v skupinski obliki. Strokovnjaki so proti temu, opozarjajo pa tudi na kakovost izvedbe učne pomoči, saj bodo šole prisiljene delo dodeliti učiteljem brez znanja zgolj zato, ker jim manjkajo ure do polne učne obveznosti, pa čeprav je učna pomoč dodatno delo izven rednega dela učitelja. Gostje v studiu bodo mag. Gregor Mohorčič, v.d. Generalnega direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo in strokovnjakinja za področje didaktike specialne in rehabilitacijske pedagogike dr.Marija Kavkler. Svoja stališča pa bodo z nami delili tudi: ravnateljica, učitelji, pravnica, mati otrok s PP, Matej Rovšek, vodja Janeza Levca in SVIZ.
Enaka davčna pravila za vse, ki živimo v Sloveniji – če živite v Sloveniji, potem morate v Sloveniji plačevati davke. Tudi od dohodkov, ki jih morebiti zaslužite v tujini, obveznosti so seveda odmerjene po slovenski zakonodaji. O rezidentstvu, davčnih obveznostih, dilemah, ki nastanejo ob krajših zaposlitvah v tujini – v Vročem mikrofonu Vala 202 Lili Srša Hren s Finančne uprave RS.
V Sloveniji vsako leto prevozniki naftnih derivatov na črno prodajo več sto tisoč litrov goriva. Po ocenah dobrih poznavalcev se te številke vrtijo kar v milijonih, kar pomeni,da gre tudi za milijonske vsote pri nepobranem davku in trošarini. Očitno velikim naftnim trgovcem za to ni mar. Še manj državi, saj imajo nepridipravi pri kraji skoraj popolnoma proste roke. Nadzor, ki ga izvajajo nadzorniki nekaterih naftnih družb, pa ni omembe vreden.
V zadnjih dneh so se razmere med socialnimi partnerji zaostrile. Padale so ostre besede in obtožbe z obeh strani. Stanje je skušal pomiriti predsednik vlade – a je zgolj prilil olje na ogenj. Ali so razlog za nesoglasje še vedno zaostrene razmere v gospodarstvu ali pa se nekatere organizacije delodajalcev in sindikatov zgolj soočajo s krizo identitete? Kdo je v tem trenutku močnejši in kako zelo, če sploh, je pomemben socialni dialog. Kakšno vlogo pri tem igra država? Razmere analizira profesor ljubljanske Ekonomske fakultete Marko Jaklič.
Nekateri prevozniki naftnih derivatov na veliko goljufajo in kradejo kurilno olje in nafto. Pri tem uporabljajo različne tehnične pripomočke ali pa to počno v dogovoru z odjemalci in podobno. Zanimivo pri tem je, da na Petrolu o tem molčijo. Še več. Tovrstnih primerov ne prijavijo niti policiji. Razkrivamo, na kašen način si nekateri prevozniki z goljufanjem in krajo goriva polnijo žepe …
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
Zamisel o novem Smučišču 2864, prvem slovenskem integralnem smučišču z najnovejšo in najbolj dovršeno tehnologijo žičniških naprav in naprav za dodatno zasneževanje, ki naj bi se razprostiralo na preko 1,5 mio m2 površin med Bohinjsko Bistrico in Soriško planino, je stara že skoraj 4 leta.
Nova visoka zunanjepolitična predstavnice Evropske unije Federice Mogherini je v intervjuju za španski časopis El Pais le nekaj dni po nastopu svojega položaja izrazila, da je njen cilj doseči oblikovanje palestinske države. Švedska je konec oktobra kot prva zahodnoevropska država članica EU priznala državo Palestino, zato se postavlja vprašanje – se bomo tudi Slovenci vkrcali na tako imenovani “švedski vlak”? Je po dolgih letih shizofrenih političnih signalov naposled nastopil pravi čas, da Slovenija prizna Palestino?
Magnetogram 69. seje vlade, na kateri so odločali o kandidatih za evropskega komisarja, postaja najbolj iskan dokument v Sloveniji, s katerega vlada nikakor noče umakniti stopnje tajnosti interno, čeprav je to od nje zahteval tudi informacijski pooblaščenec. O zadevi bo zdaj odločalo še upravno sodišče. Javnost se upravičeno sprašuje, kaj potem v resnici pomeni transparentnost delovanja vlade, javnih ustanov in funkcionarjev.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Neveljaven email naslov