Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Begunski otroci v Mariboru

16.08.2016

Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.

Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?

Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.

Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.

V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa  tudi snov za druge  predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se  že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”

Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.

“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”

Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.

Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.

“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo  tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”

Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.

Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.

Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev,  ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”

Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?

Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.

“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se  sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”

Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.” 

V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”

Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.

Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”

Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”


Vroči mikrofon

1262 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Begunski otroci v Mariboru

16.08.2016

Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.

Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?

Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.

Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.

V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa  tudi snov za druge  predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se  že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”

Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.

“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”

Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.

Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.

“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo  tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”

Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.

Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.

Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev,  ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”

Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?

Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.

“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se  sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”

Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.” 

V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”

Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.

Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”

Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”


20.10.2015

Ujeti v dežju pred schengenskimi vrati

Razmere na hrvaško-slovenski meji so vse prej kot humane. Na nikogaršnji zemlji med Hrvaško in Slovenijo na mejnem prehodu Središče ob Dravi sta včeraj popoldne bila tudi naša novinarja Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik. Reportažo sta v studiu komentirala izr. prof. dr. Jure Gombač z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRCSAZU in Sirec dr. Fouad Al-Mansour s Centra za energetsko učinkovitost z inštituta Jožef Stefan.


12.10.2015

Letalstvo

Zaradi neustreznega izvajanja evropskih uredb, ki zadevajo začetno in stalno plovnost letal, se je Slovenija že znašla na evropskem sodišču. Grozi nam celo odvzem licence, kar pomeni, da naša letala ne bi smela leteti v tujino.


06.10.2015

Starejši v Sloveniji so zelo socialno izključeni

Pričakovana življenjska doba v Sloveniji je zelo podobna povprečni evropski, hkrati pa so pričakovana zdrava leta življenja daleč pod evropskim povprečjem. 35 odstotkov starejših od 65 let je prikrajšanih. Zakaj je socialna izključenost starejših v Sloveniji visoka, na kar kažejo tudi izsledki raziskave o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi?


29.09.2015

Zakonca Sekheta

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila


22.09.2015

Kako pripravljeni smo na naval ksenofobije?

Medtem ko govorimo o navalu beguncev, se nad Evropo in tudi Slovenijo zgrinja še en val, ki utegne imeti veliko globlje in uničujoče posledice. Kako pripravljeni smo na naval neonacizma, ksenofobije in rasizma? Kako se nanj odzvati?


15.09.2015

Najboljša novica

Akcija “Najboljša novica”, ki jo ob svetovnem dnevu limfoma in levkemije pripravlja slovensko združenje bolnikov s tema boleznima, med drugim opozarja na to, da bolniki in zdravniki prvih znakov bolezni ne jemljejo dovolj resno. Pogosto tudi zato ne, ker je med bolniki vse več mladih. Po postavljeni diagnozi so bolniki pri nas zdravljeni po najsodobnejših metodah, a cene zdravil postajajo tako visoke, da jih čez čas vsem bolnikom najbrž ne bodo mogle zagotoviti niti najbogatejše države. Kako bomo v prihodnosti lahko zdravili bolnike z malignimi boleznimi, ki po zaslugi dragih zdravil vse bolj prehajajo v kronične?


08.09.2015

Ukrepi ob avgustovskem pojavu vraničnega prisada

Za prisotnost vraničnega prisada na pašniku na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja je javnost izvedela šele pet dni po potrditvi bolezni v laboratoriju. Tudi odkupovalci, ki so potem prepovedali odkup mesa s tega območja, niso bili obveščeni takoj. So bili delavci v stiku s trupli okuženih živali, ki so zdaj na preventivnem zdravljenju z antibiotiki, ustrezno zaščiteni pri ravnanju z njimi?


01.09.2015

Kako pomagati beguncem

Beguncem z Bližnjega vzhoda Evropska unija vstop na svoje območje preprečuje celo z zidovi. Na begunce vse premalo gledamo kot na ljudi, ki si želijo le priložnosti za novo življenje. Kako sprejeti begunce kot ljudi in ne kot kvote, kako jim ponuditi konstruktivno pomoč in v njihovem prihodu najti priložnost tudi za Evropo.


25.08.2015

Potniški železniški promet

Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo. Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Kdaj bomo tudi pri nas o železniškem potniškem prometu nehali razmišljati kot o finančnem zalogaju, temveč o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in nizkooglijčno družbo?


18.08.2015

Operacija 2014-2020 se je začela!

Začelo se je novo obdobje izvajanja evropske kohezijske politike, kar za Slovenijo pomeni veliko pričakovanj, veliko dela, veliko projektov, veliko vprašanj.


18.08.2015

Operacija 2014-2020 se je začela!

Začelo se je novo obdobje izvajanja evropske kohezijske politike, kar za Slovenijo pomeni veliko pričakovanj, veliko dela, veliko projektov, veliko vprašanj.


11.08.2015

Visoke temperature – mlačna javna razprava

Kljub visokim temperaturam, je trenutno v javni razpravi več kot 40 predpisov.


04.08.2015

Dajte lajk za vroči majk

Zadnje čase veliko šeramo in lajkamo. Sodoben lajf ima poln ruzak udomačenih besed, prevzetih iz tujih jezikov. V torkovem Vročem mikrofonu ob dvanajstih na Valu 202 nas je zanimalo, koga oglaševalci nagovarjajo z džabesti in drajvi in zakaj je stroka do vdiranja takih besed v oglase bolj kot ne razumevajoča.


28.07.2015

Veriženje podjetij

Vendarle smo dobili novelo zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi med drugim zajezila ustanavljanje družb na zalogo oziroma za nadaljnjo prodajo. Veriženje podjetij v Sloveniji je alarmantno, saj se je v nekaj letih število podjetij povečalo za 30 odstotkov; v istem času se je število kršitev, kot sta neizplačevanje plač in izigravanje države z neplačevanjem davkov, početverilo. Bo zakon učinkovit?


21.07.2015

Odpis dolgov socialno najšibkejšim

Po nekajmesečnem iskanju recepta za najprimernejšo obliko odpisa dolgov socialno najšibkejšim je zdaj zakon sprejet. Kdo bo lahko po prvem avgustu zaprosil za odpis, za katere dolgove bo mogoč, kako bo ta potekal, zakaj do odpisa niso upravičeni vsi, ki živijo pod pragom revščine in do kakšne mere bodo dolgovi res odpisani? Gostja Vročega mikrofona je bila pristojna ministrica dr. Anja Kopač Mrak.


14.07.2015

Varuhi, zastopniki, zagovorniki - brezzobi tigri?

O svoji učinkovitosti, omejitvah, ovirah in ciljih bodo v torkovem Vročem mikrofonu ob dvanajstih na Valu 202 pripovedovali varuhinja človekovih pravic, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, varuh gledalcev in poslušalcev, zastopnica pacientovih pravic in zagovornik načela enakosti.


08.07.2015

Spremembe Zakona o izvršbi in zavarovanju

Zakonodaja že dolgo ščiti minimalni znesek za preživetje, ki mora ne glede na dolgove lastnika vsak mesec ostati na njegovem osebnem bančnem računu, a so banke doslej v te zneske lahko neovirano posegale in si poplačevale stroške za vpoglede v račune, čeprav same izvršbe prav zaradi zaščitenosti zneskov niso mogle izvesti. S spremembo zakona o izvršbi in zavarovanju, o kateri bodo v prihodnjih dneh odpločali poslanci v skrajšanem postopku, bodo take pristojnosti bank precej omejene, kljub temu pa problem stroškov ne bo odpravljen.


07.07.2015

Grčija – dan po tem

Grčija in Evropa vstopata v nov krog pogajanj, verjetno z nekoliko omiljeno retoriko, a z enakimi problemi. O Evropi potem, globalnih povezavah in ne nazadnje o slovenskem dojemanju krize v Grčiji. Gost Vročega mikrofona je bil dr. Mojmir Mrak: "Problematika reševanja krize evroobmočja se ne bo zaključila, tudi če uspešno rešijo Grčijo."


30.06.2015

Je Zavod za zaposlovanje samemu sebi namen?

Zavod za zaposlovanje RS, osrednja ustanova na trgu dela, ima skoraj 1000 zaposlenih, 1300 objav prostih delovnih mest vsak dan, več kot 300 milijonov evrov na leto za delovanje. Le kako je mogoče, da ob takih številkah učinkovitost osrednje ustanove na trgu dela šepa? Res je, da je zavod del sistema, ki je izrazito odvisen od splošne gospodarske in družbene situacije in tudi drži, da je zelo pod vplivom politike vlade in odvisen od odmere proračunskih sredstev. Zato ni čudno, da je bil v konjunkturi zelo uspešen, v krizi bistveno manj. Številni od 112.385 brezposelnih pravijo, da je Zavod bolj samemu sebi namen.


23.06.2015

Ustanavljanje nove športne organizacije

Šest večjih panožnih športnih zvez – smučarska, nogometna, košarkarska, rokometna, hokejska in atletska – naj bi se združilo v skupno organizacijo, kot odgovor politiki Olimpijskega komiteja Slovenije. Predsedniki teh zvez pravijo, da so v krovni slovenski športni organizaciji premalo slišani, predsednik OKS Bogdan Gabrovec pa odgovarja, da ne ve, kaj bi moral slišati.


Stran 29 od 64
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov