Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta.
A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Strani temnega spleta ponujajo tudi prepovedane droge, zdravila, orožje, ponarejene ali ukradene dokumente, bančne kartice, ponarejene bankovce
Stran, ki jo berete v tem trenutku, je na tako imenovanem “čistem” delu interneta. Uredili pa smo jo na “drugi” strani interneta oziroma “deepwebu”, na strani, do katere vi ne morete dostopati, saj je skrita z namenom. Ampak tam, kjer mi urejamo strani, se ne dogaja nič nevarnega ali prepovedanega.
Vendar na internetu obstaja področje, kjer so tudi takšne stvari. In zato smo se s pomočjo strokovnjakov, ki imajo izkušnje s “temno” stranjo interneta oziroma “darkwebom”, podali v globine internetne sfere, za katero si niste mislili, da obstaja.
Splet lahko primerjamo s piramido oziroma, po računalničarju Michaelu Bergmanu, z ledeno goro, kar je najbolj razširjen prikaz v praksi. Nad vodo so podatki in vsebine, ki jih lahko najdemo prek iskalnikov, kot so Google, Yahoo, Bing. Pod vodo pa je deepweb, kjer so vsebine, do katerih ne moremo dostopati vsi, do njih lahko pridemo z različnimi gesli. Naša osebna stran na facebooku ali elektronski naslov, na katerem se vpišemo z geslom, sta na deepwebu. In globlje ko gremo, temneje in tudi bolj nevarno postaja.
Dostop do tja, do darkneta oziroma temnega spleta, pa omogoči TOR (The Onion Router), najbolj znano temačno omrežje, ki je bilo razvito z namenom, da bi omogočilo anonimno rabo interneta.
“Tor je bil postavljen z namenom anonimizacije. V večjem delu ga financira ameriška vlada. Primarno njegov namen namreč ni izvajanje kriminalnih dejavnosti. V državah, kjer vlada cenzura, kjer ni svobode govora, se lahko državljani povežejo, ne da bi jih kdo odkril. Tudi projekt Wikileaks deluje prek Tora,” razlaga strokovni sodelavec pri reviji Monitor dr. Matej Huš.
“Večinoma skrajno dolgočasne stvari. Neumni pogovori, nedelujoče spletne strani. Tisti manjši del, kjer se izvajajo nezakonite stvari, pa je precej dobro skrit. In pomembno je, da na Toru ni klasičnih iskalnikov. Sam moraš vedeti, kam hočeš priti,” pojasnjuje Matej Huš.
Darknet se največkrat omenja v povezavi z nedovoljenimi mehkimi in trdimi drogami. Po nekaterih podatkih naj bi v obdobju od leta 2012 do leta 2015 promet s prepovedanimi drogami na darknetu narasel z 12 milijonov na več kot 150 milijonov dolarjev na leto.
Zakaj se to dogaja, razloži razvojni računalniški inženir Dejan Ornig: “Tam pravzaprav zelo malo tvegaš. Še posebej zato, ker obstajajo trgi znotraj Evropske unije, in če pošiljka pride z evropskega naslova in je poslana na evropski naslov, ne gre skozi carino. In tako razmeroma varno dobiš drogo. Tudi za prodajalce je lažje prodajati droge na darknetu, kjer veljajo pravila anonimnosti, kot pa na ulici, kjer vedno tvegajo policijsko kontrolo, racijo in tajno opazovanje.”
Strani temnega spleta ponujajo tudi zdravila, orožje, ponarejene ali ukradene dokumente, bančne kartice, ponarejene bankovce. Pred leti je bil odmeven primer prijetja Avstralca, ki je vodil pedofilsko združbo. Tudi sam je zlorabljal otroke, početje posnel in film objavil na darknetu. Krožijo tudi govorice o straneh, na katerih lahko naročite umor ali bombni napad. A dr. Matej Huš pravi, da je v zvezi z darknetom tudi veliko pretiravanja.
“Veliko je primerov, ko se recimo kašen nadobudnež odloči, da bo kupil ukradeno kreditno kartico na darknetu, in potem opravi ta nakup v bitcoinih in ugotovi, da gre v bistvu za prevaro. Na koncu ne dobi kreditne kartice, pa še tiste bitcoine izgubi. Kaj boste storili, če boste oškodovani na darknetu? Boste šli na policijsko postajo? Kaj boste pa rekli?” opozarja Dejan Ornig.
Edina valuta na #darknet je digitalni denar bitcoin. Transakcije so sicer javne, a kdo je lastnik računov, se ne ve.
— Val 202 (@Val202) August 23, 2016
Naši policisti so že obravnavali primere, ko so preiskovane osebe na darknetu kupovale predvsem nedovoljene snovi, nimajo pa odprtih preiskav, povezanih s tem. Sicer imamo pri nas tudi Center za računalniško preiskovanje v okviru kriminalistične policije. Uroš Lavrič, vodja oddelka za kriminalne združbe, sektor za organizirano kriminaliteto na generalni policijski upravi, dodaja: “Policija si prizadeva, da je seznanjena s tem, kar se dogaja na darknetu. Zato smo že tudi predlagali nove zakonske rešitve oziroma skušamo držati korak tudi z novimi tehnologijami. Tega pa zakonodaja vsaj trenutno ne omogoča popolnoma. Prihaja do nesorazmerja med pravicami in posegi. Zakonodajalec ocenjuje, da v Sloveniji še ni potrebe, da bi nam dal orodje, s katerimi bi učinkoviteje delovali na tem področju.”
Matej Breznik z nacionalnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij SI-CERT, ki deluje v okviru javnega zavoda Arnes, uporabnike deli v dve skupini. “Na eni strani so to tisti, ki si prvič naložijo Tor in dejansko niti ne vedo, kaj vse, tudi slabega, se jim lahko zgodi zaradi težnje po zasebnosti. Na drugi strani imamo ljudi, ki že vedo, kaj in kako. Ti pa nočejo priti v stik z nami, ker verjetno delajo tudi nezakonite stvari.”
“Lahko je pozitivno za posameznika, ki ve, kaj išče. Če pa se kdo slučajno znajde na temni strani, priporočam, da nemudoma zapusti te strani, ker nikoli ne veš, kdo je na drugi strani. O tem namreč ni nobenega podatka. Navsezadnje so lahko na drugi strani tudi uslužbenci kakšne službe, ki tako zbirajo informacije oziroma skušajo razbiti kakšno kriminalno združbo. Vedno, ko se povezujemo na te strani, moramo vedeti, da kljub temu, da smo anonimni, ne vemo, kdo stoji za tem, lahko je kriminalec, policist ali kdorkoli.” Zato Dejan Ornig odsvetuje raziskovanje po darknetu.
Na darknetu:
– Ne puščamo osebnih podatkov.
– Nikakor ne vpisujemo številke svoje kreditne kartice.
– Ne posredujemo gesel.
– In ne naročamo prepovedanih stvari.
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta.
A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Strani temnega spleta ponujajo tudi prepovedane droge, zdravila, orožje, ponarejene ali ukradene dokumente, bančne kartice, ponarejene bankovce
Stran, ki jo berete v tem trenutku, je na tako imenovanem “čistem” delu interneta. Uredili pa smo jo na “drugi” strani interneta oziroma “deepwebu”, na strani, do katere vi ne morete dostopati, saj je skrita z namenom. Ampak tam, kjer mi urejamo strani, se ne dogaja nič nevarnega ali prepovedanega.
Vendar na internetu obstaja področje, kjer so tudi takšne stvari. In zato smo se s pomočjo strokovnjakov, ki imajo izkušnje s “temno” stranjo interneta oziroma “darkwebom”, podali v globine internetne sfere, za katero si niste mislili, da obstaja.
Splet lahko primerjamo s piramido oziroma, po računalničarju Michaelu Bergmanu, z ledeno goro, kar je najbolj razširjen prikaz v praksi. Nad vodo so podatki in vsebine, ki jih lahko najdemo prek iskalnikov, kot so Google, Yahoo, Bing. Pod vodo pa je deepweb, kjer so vsebine, do katerih ne moremo dostopati vsi, do njih lahko pridemo z različnimi gesli. Naša osebna stran na facebooku ali elektronski naslov, na katerem se vpišemo z geslom, sta na deepwebu. In globlje ko gremo, temneje in tudi bolj nevarno postaja.
Dostop do tja, do darkneta oziroma temnega spleta, pa omogoči TOR (The Onion Router), najbolj znano temačno omrežje, ki je bilo razvito z namenom, da bi omogočilo anonimno rabo interneta.
“Tor je bil postavljen z namenom anonimizacije. V večjem delu ga financira ameriška vlada. Primarno njegov namen namreč ni izvajanje kriminalnih dejavnosti. V državah, kjer vlada cenzura, kjer ni svobode govora, se lahko državljani povežejo, ne da bi jih kdo odkril. Tudi projekt Wikileaks deluje prek Tora,” razlaga strokovni sodelavec pri reviji Monitor dr. Matej Huš.
“Večinoma skrajno dolgočasne stvari. Neumni pogovori, nedelujoče spletne strani. Tisti manjši del, kjer se izvajajo nezakonite stvari, pa je precej dobro skrit. In pomembno je, da na Toru ni klasičnih iskalnikov. Sam moraš vedeti, kam hočeš priti,” pojasnjuje Matej Huš.
Darknet se največkrat omenja v povezavi z nedovoljenimi mehkimi in trdimi drogami. Po nekaterih podatkih naj bi v obdobju od leta 2012 do leta 2015 promet s prepovedanimi drogami na darknetu narasel z 12 milijonov na več kot 150 milijonov dolarjev na leto.
Zakaj se to dogaja, razloži razvojni računalniški inženir Dejan Ornig: “Tam pravzaprav zelo malo tvegaš. Še posebej zato, ker obstajajo trgi znotraj Evropske unije, in če pošiljka pride z evropskega naslova in je poslana na evropski naslov, ne gre skozi carino. In tako razmeroma varno dobiš drogo. Tudi za prodajalce je lažje prodajati droge na darknetu, kjer veljajo pravila anonimnosti, kot pa na ulici, kjer vedno tvegajo policijsko kontrolo, racijo in tajno opazovanje.”
Strani temnega spleta ponujajo tudi zdravila, orožje, ponarejene ali ukradene dokumente, bančne kartice, ponarejene bankovce. Pred leti je bil odmeven primer prijetja Avstralca, ki je vodil pedofilsko združbo. Tudi sam je zlorabljal otroke, početje posnel in film objavil na darknetu. Krožijo tudi govorice o straneh, na katerih lahko naročite umor ali bombni napad. A dr. Matej Huš pravi, da je v zvezi z darknetom tudi veliko pretiravanja.
“Veliko je primerov, ko se recimo kašen nadobudnež odloči, da bo kupil ukradeno kreditno kartico na darknetu, in potem opravi ta nakup v bitcoinih in ugotovi, da gre v bistvu za prevaro. Na koncu ne dobi kreditne kartice, pa še tiste bitcoine izgubi. Kaj boste storili, če boste oškodovani na darknetu? Boste šli na policijsko postajo? Kaj boste pa rekli?” opozarja Dejan Ornig.
Edina valuta na #darknet je digitalni denar bitcoin. Transakcije so sicer javne, a kdo je lastnik računov, se ne ve.
— Val 202 (@Val202) August 23, 2016
Naši policisti so že obravnavali primere, ko so preiskovane osebe na darknetu kupovale predvsem nedovoljene snovi, nimajo pa odprtih preiskav, povezanih s tem. Sicer imamo pri nas tudi Center za računalniško preiskovanje v okviru kriminalistične policije. Uroš Lavrič, vodja oddelka za kriminalne združbe, sektor za organizirano kriminaliteto na generalni policijski upravi, dodaja: “Policija si prizadeva, da je seznanjena s tem, kar se dogaja na darknetu. Zato smo že tudi predlagali nove zakonske rešitve oziroma skušamo držati korak tudi z novimi tehnologijami. Tega pa zakonodaja vsaj trenutno ne omogoča popolnoma. Prihaja do nesorazmerja med pravicami in posegi. Zakonodajalec ocenjuje, da v Sloveniji še ni potrebe, da bi nam dal orodje, s katerimi bi učinkoviteje delovali na tem področju.”
Matej Breznik z nacionalnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij SI-CERT, ki deluje v okviru javnega zavoda Arnes, uporabnike deli v dve skupini. “Na eni strani so to tisti, ki si prvič naložijo Tor in dejansko niti ne vedo, kaj vse, tudi slabega, se jim lahko zgodi zaradi težnje po zasebnosti. Na drugi strani imamo ljudi, ki že vedo, kaj in kako. Ti pa nočejo priti v stik z nami, ker verjetno delajo tudi nezakonite stvari.”
“Lahko je pozitivno za posameznika, ki ve, kaj išče. Če pa se kdo slučajno znajde na temni strani, priporočam, da nemudoma zapusti te strani, ker nikoli ne veš, kdo je na drugi strani. O tem namreč ni nobenega podatka. Navsezadnje so lahko na drugi strani tudi uslužbenci kakšne službe, ki tako zbirajo informacije oziroma skušajo razbiti kakšno kriminalno združbo. Vedno, ko se povezujemo na te strani, moramo vedeti, da kljub temu, da smo anonimni, ne vemo, kdo stoji za tem, lahko je kriminalec, policist ali kdorkoli.” Zato Dejan Ornig odsvetuje raziskovanje po darknetu.
Na darknetu:
– Ne puščamo osebnih podatkov.
– Nikakor ne vpisujemo številke svoje kreditne kartice.
– Ne posredujemo gesel.
– In ne naročamo prepovedanih stvari.
Predvsem v oddaljenih krajih reševalne službe že nekaj let na pomoč bolnikom s srčnim zastojem pošiljajo tudi laične "prve posredovalce". Večinoma gre za člane prostovoljnih gasilskih društev, ponekod pa so med njimi tudi polprofesionalci oz. t. i "certificirani prvi posredovalci".
Brezdomstvo se lahko zgodi vsakemu. V Sloveniji natančno število brezdomcev ni znano, bilo naj bi jih od tri do skoraj sedem tisoč. Vse več je prikritega brezdomstva, vse več je mladih brezdomcev.
Številni najemodajalci si, ko izvejo, da stanovanje iščejo tujci, še posebej če so begunci, premislijo in ga ne želijo oddati. So pa tudi taki, ki nimajo predsodkov in imajo zelo dobre izkušnje. Nekaj smo jih poiskali. Psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček upa, da lahko ob takih pozitivnih primerih komu zasveti žarnica v glavi, da je mogoče tudi drugače.
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
Okoljevarstvene organizacije doživljajo vse večje pritiske. Kaj pravi o teh pritiskih okoljska ministrica? Je s formalizmi in izogibanjem vsebinskim razpravam naše okolje ugrabila politika?
Velika Kladuša je precej neprivlačen kraj v severozahodni Bosni, a je bila sredi osemdesetih središče Jugoslavije. Prehrambeno podjetje Agrokomerc je bilo zgodba o uspehu, zaposlovali so več kot 12 tisoč ljudi, dvignili so razvoj celotne regije, se hitro širili … A se je izkazalo, da na račun nekritih menic. Direktor Fikret Abdić je končal v zaporu, Bosna in Hercegovina v vojni in popolnem razsulu.Kakšna je Velika Kladuša 30 let po aferi Agrokomerc, kako je mogoče, da je Fikret Abdić po vrnitvi iz zapora zaradi vojnih zločinov zdaj tam župan? Obiskali smo razvpiti kraj v Bosni in šli po sledeh Agrokomerca, katerega propad je po mnenju številnih eden izmed vzrokov za razpad Jugoslavije. Pa je (bil) Agrokomerc res tako unikaten primer, kaj je šlo narobe, lahko najdemo tudi kakšne povezave z današnjimi časi? Je morda propad Agrokorja podobna zgodba? Avtorja: Luka Hvalc in Gašper Andrinek
Za šolske potrebščine, delovne učbenike in delovne zvezke, ki so jih starši kupili za svoje otroke, so se marsikateri celo zadolžil. Tudi če so šolski pripomočki, ki jih je vsako let več zgolj priporočljivi, so marsikateri starši prepričani, da so za znanje njihovih otrok pač dobrodošli, morda celo nujni. A resnica je nekje drugje. Pogovarjali smo se z Antonom Medenom, predsednikom Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
Čeprav letošnja statistika prometnih nesreč in žrtev za zdaj kaže nekoliko boljše stanje kot lani, je to seveda še daleč od želja prometnih strokovnjakov. V tem prometnem trikotniku, ki ga sestavljajo cesta, vozilo in človek se zdi človek tisti, ki je daleč največkrat kriv za nesrečo in je torej predvsem pri njem iskati rezerve pri varnosti na naših cestah.Tokrat nismo govorili o infrastrukturi, o cestah, ki so sicer pri nas v slabem stanju. Tudi ne o avtomobilih, ki so kljub nekaterim izjemam, vedno bolj varni in pripomorejo k zmanjševanju posledic prometnih nesreč. V glavni vlogi analize prometa je tokrat nastopal voznik, udeleženec, ki je po mednarodnih raziskavah kriv za 90 % vseh neugodnosti, ki se zgodijo na cestah.
Več kot 70 odstotkov državnih cest pri nas je v katastrofalnem stanju. Še veliko slabše je na lokalnih cestah. In čeprav je za več kot 90 odstotkov prometnih nesreč kriv človek, bi z ustreznimi rešitvami cestne infrastrukture lahko za 30 odstotkov na leto zmanjšali število smrtnih žrtev. Kakšne investicije v državno cestno omrežje lahko pričakujemo v naslednjih letih in kako bolj varne bodo, je povedal Zvonko Zavasnik, vodja Sektorja za ceste pri Ministrstvu za infrastrukturo.
Ali oblast ne zaupa javnosti? Tudi letos je v javni razpravi kar nekaj pomembnih predpisov, ki med počitnicami ne bodo deležni take pozornosti, kot bi je bili v aktivnejših mesecih. Tudi na vprašanje, ali bi morala biti javnost bolj vključena v nastajanje predpisov, bosta v naslednjih minutah v Vročem mikrofonu odgovorila izredna profesorica s katedre za analizo politik in javno upravo ljubljanske fakultete za družbene vede doktorica Irena Bačlija Brajnik in direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS Goran Forbici.
ri nas zakonodaja določa, da morajo biti delavci zavarovani pred vremenskimi vplivi, ki bi bili lahko škodljivi za njihovo zdravje in varnost. Za ukrepe se delodajalec odloči na podlagi razmer. Ali posledice dela pri hudi poletni vročini in negativne vplive pretirane izpostavljenosti sončnim žarkom delodajalci in delavci jemljemo dovolj resno? Vse kaže, da ne.
Vrednost kriptovalut se je v letošnjem letu strmo dvigovala, Bitcoin, Ethereum in drugi virtualni kovanci so dosegali rekordne vrednosti. A ob hitrih vzponih so sledili prav tako hitri padci. Nova finančna tehnologija hkrati odpira vrsto vprašanj glede anonimnosti, pravne ureditve in regulacije, davkov, nezakonitih dejavnosti in nenazadnje tudi priložnosti za vlagatelje in vsakodnevno rabo. V Vročem mikrofonu se vprašamo, kaj novega prinašajo verige podatkovnih blokov v finančni in pravni svet, kje se skrivajo nevarnosti in kje priložnosti.
Brezskrbnost lahko hitro spremeni v težave, sploh ob hitri spremembi vremena in zaradi objestnih, v sebe zavarovanih krmarjev, ki se ne zavedajo pasti, ki jih skriva morje.
Ob poplavi prireditev v Sloveniji smo se spraševali, kakšno kulturo potrebujemo. Zakaj likovni in drugi kulturni hrami med tednom samevajo, polnijo pa jih v glavnem odprtja in razni večji dogodki! Kam je usmerjena naša pozornost, predvsem pa kam je usmerjena pozornost mladih? V studio smo povabili Nadjo Zgonik, profesorico na ALUO, in Nino Ostan, svetovalko za umetnost na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Za mnenje smo vprašali tudi Diano Koloini, umetniško vodjo SNG Maribor, in Nino Peče, vodjo Kinodvora.
lada je prejšnji mesec objavila predlog Energetskega koncepta Slovenije, ki ga - takega, kot je bil predstavljen - ne bo upošteval nihče. Tako razmišlja dr. Robert Golob, ki meni, da se vedemo, kot da smo na svetu sami, svet pa je na pragu energetske revolucije. Zakaj bi morali začeti razmišljati zunaj okvira dogem, namesto da se v energetskem konceptu opredeljujemo do tega, katere dogme so v redu in katere ne?
Razkrivamo dopis, ki kaže, da država spreminja uredbo o hrupu za to, da bi se izognila odškodnini
Mladi v domovih za starejše, kopanje enkrat na tri tedne, disciplina, grožnje z zaprtim oddelkom, prepolne sobe – tudi to so prizori iz slovenskih socialnih zavodov.
Nov model učbeniških skladov, s katerim želijo na ministrstvu zagotoviti njihov dolgoročni razvoj, je dvignil precej prahu predvsem pri založnikih. Ministrstvu očitajo, da so pravilnik sprejeli prepozno in da se do jeseni, ko bodo šole morale zagotoviti brezplačna učna gradiva za prvošolce, ne bodo uspeli pripraviti. Dolgoročno bodo ravnatelji morali sprejeti strategijo upravljanja z učbeniškimi skladi, starši pa se sprašujejo, ali bodo šole uspele uspešno krmariti med sredstvi, ki jih imajo na voljo ter količino in kakovostjo učbenikov, ki jih bodo zahtevali od osnovnošolcev.
“Želim, da se me spominjajo kot Schröderja, ne pa da vladam 10 let!” To je na poslovilni novinarski konferenci med drugim izjavil Aleksandar Vučić, srbski premier, ki bo na zadnji majski dan postal predsednik države. Vučić je s svojim načinom vladanja izzval množične proteste, ki so v zadnjem času povsem zamrli, a nezadovoljstvo predvsem mladih nad gospodarskim stanjem v državi, visoko brezposelnostjo in nizkimi demokratičnimi standardi ostaja. Vladajoča politika pa je samozavestna, poudarja izboljšanje gospodarskih kazalcev in stabilno politiko, tudi približevanje Evropski uniji. Kakšna bo prihodnost Srbije? Kaj predstavlja vse večja moč Aleksandra Vučića, kako bo z vstopom v EU in statusom Kosova, kakšni so gospodarski izzivi države? V Srbiji je preverjal Luka Hvalc.
Izsiljevalski hekerski programi, kot smo jim bili priča minuli teden, so le del možnih nevarnosti, ki pretijo varnosti naših podatkov. Zlonamerni programi lahko onemogočijo izplačevanje socialnih transferjev, izbrišejo vse ocene iz e-redovalnice, uničijo vso zdravstveno dokumentacijo in e-recepte, preprogramirajo vodne, transportne, električne ali energetske sisteme in tako povzročijo kaos in morda celo smrt. Zakaj javne ustanove težko ščitijo sisteme in posledično naše osebne podatke, bodo razmišljali gostje v Vročem mikrofonu na Valu 202: iz Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Boštjan Kežmah, tudi sodni izvedenec in preizkušeni revizor informacijskih sistemov, vodja vladnega urada za varovanje tajnih podatkov Dobran Božič, vodja odzivnega centra SI-Cert Gorazd Božič, strokovnjakinja za javna naročila Milena Basta Trtnik, Dalibor Cerar iz Kabi d.o.o., namestnica generalnega direktorja Direktorata za informatiko Polona Kobal in Domen Božeglav s Kabineta ministra za javno upravo.
Neveljaven email naslov