Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.

“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”

Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …

Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.

“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”

Juncker je le figura in predstavlja nemoč EU

Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.

“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!

Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”

“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”

Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”  

Okraski na evropski jelki Nemčije in Francije

V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.

Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”

Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.    

Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.

Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”

Na večerji pri Assangeu

Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks …  Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.

“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”

Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”  

Vprašanja Vala 202 o medijih

Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.

“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”

“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”

Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.

“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.

“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”

Imajo Varufakisove ideje prihodnost?

Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.

Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …

Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.

A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.