Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Pravica do združevanja
Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.
V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.
V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.
Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.
Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.
Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.
Civilna iniciativa, društvo …
O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:
“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”
Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.
Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:
“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”
V čigavem imenu?
So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:
“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”
Nadzor, pritiski in pokončna drža
Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.
Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.
Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.
Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:
“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”
Društvo copatarjev
Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.
“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt
Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:
“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”
Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:
“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”
Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.
Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.
1268 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Pravica do združevanja
Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.
V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.
V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.
Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.
Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.
Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.
Civilna iniciativa, društvo …
O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:
“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”
Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.
Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:
“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”
V čigavem imenu?
So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:
“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”
Nadzor, pritiski in pokončna drža
Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.
Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.
Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.
Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:
“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”
Društvo copatarjev
Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.
“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt
Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:
“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”
Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:
“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”
Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.
Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Neveljaven email naslov