Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Pravica do združevanja
Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.
V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.
V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.
Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.
Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.
Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.
Civilna iniciativa, društvo …
O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:
“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”
Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.
Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:
“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”
V čigavem imenu?
So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:
“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”
Nadzor, pritiski in pokončna drža
Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.
Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.
Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.
Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:
“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”
Društvo copatarjev
Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.
“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt
Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:
“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”
Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:
“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”
Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.
Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.
1268 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Pravica do združevanja
Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.
V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.
V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.
Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.
Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.
Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.
Civilna iniciativa, društvo …
O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:
“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”
Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.
Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:
“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”
V čigavem imenu?
So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:
“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”
Nadzor, pritiski in pokončna drža
Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.
Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.
Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.
Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:
“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”
Društvo copatarjev
Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.
“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt
Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:
“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”
Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:
“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”
Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.
Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.
V tednu, ko se končuje skoraj pol leta veljavna policijska ura, ostajajo pa na primer ukrepi, kot je prepoved združevanja, smo se pogovarjali s Katarino Bervar Sternad iz Pravne mreže za varstvo demokracije.
Na približno polovici strožjih ukrepov, ki veljajo od 1. aprila in se bodo sprostili 12. aprila, smo v Vročem mikrofonu gostili infektologinjo dr. Matejo Logar, vodjo vladne strokovne skupine za boj proti covidu-19. O tem, kako posodobiti semafor ukrepov, je skupina razpravljala v ponedeljek, vlada pa naj bi jih obravnavala prav danes. Bodo ukrepi po omilitvi dovoljevali odprtje šol, tudi če bo država v rdečem območju, kaj vse bo drugače po 12. aprilu? Je znanega kaj več o prostovoljnem samotestiranju učencev zadnje triade in dijakov? Kako se bomo v prihodnjih mesecih spopadali z novimi različicami?
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski o svojem delu in odzivih javnosti.
Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.
Koliko je konstruktivna kritika sploh še vrednota v slovenskem političnem prostoru in kako se politično ozračje preslikava v družbi? Kdaj kritika preide v kritizerstvo? Si sploh še želimo, da mladi kritično razmišljajo? Odgovore v Vročem mikrofonu poskušata najti politični analitik in zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter filozof in zgodovinar Jernej Šček. Z njima se pogovarja Gašper Andrinek.
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Spinalna mišična atrofija je bolezen, ki je prepogosto prepozno diagnosticirana, kar obolelega obsodi na invalidnost. Spinalno mišično atrofijo bi zato morali odkrivati že pri novorojenčkih, da bi najzgodnejšem obdobju prejeli zdravilo, ki bi onemogočilo napredovanje bolezni. Nedavno je presejalni test za novorojenčke za spinalno mišično atrofijo prejel zeleno luč, a je treba do uresničitve projekta narediti še veliko – med drugim je treba vzpostaviti ustrezen laboratorij. Želja vseh je, da se to zgodi čim prej, saj se lahko otrok s to boleznijo rodi kadar koli, v tem hipu pa bo njegova usoda prav takšna, kot je usoda drugih. Prispevek je pripravila Eva Lipovšek.
Uničevanje medijev, pritiski in napadi na novinarke, novinarje in medijsko neodvisnost. O razmerah v slovenskem novinarstvu so govorili Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije, ki začasno vodi tudi Sindikat novinarjev Slovenije, doktor Igor Vobič, izredni profesor s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede, in Dejan Pušenjak, ki je že vse življenje novinar in urednik. V knjigi Retrovizor, ki je izšla pred dnevi, je Pušenjak napisal: "Tej norosti, sistematičnemu uničevanju, vedno večjemu nasilju, bi se novinarji morali upreti. Morali bi se upreti z večjo silo, ker bi bilo to bolje za vse."
Kaj se dogaja po izvedbi infrastrukturnih investicij, ki vsako leto modernizirajo nekaj ulic naše prestolnice?
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Neveljaven email naslov