V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.

O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij

Pravica do združevanja

Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.

V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.

V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.

Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.

Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.

Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.

Civilna iniciativa, društvo …

O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:

“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”

Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.

Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:

“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”

V čigavem imenu?

So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:

“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”

Nadzor, pritiski in pokončna drža

Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.

Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.

Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.

Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:

“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”

Društvo copatarjev

Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.

“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt 

Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:

“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”

Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:

“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”

Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.

Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.