Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Pravica do združevanja
Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.
V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.
V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.
Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.
Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.
Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.
Civilna iniciativa, društvo …
O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:
“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”
Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.
Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:
“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”
V čigavem imenu?
So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:
“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”
Nadzor, pritiski in pokončna drža
Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.
Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.
Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.
Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:
“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”
Društvo copatarjev
Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.
“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt
Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:
“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”
Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:
“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”
Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.
Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.
1277 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
Pravica do združevanja
Po ustavi imamo pravico do združevanja v najrazličnejših oblikah. Najosnovnejša organizacija oseb, ki imajo skupne cilje in interese, je civilna iniciativa, sledi pa ji društvo, ki ga lahko ustanovijo najmanj tri osebe. Društvo mora delovati nepridobitno. Prepovedano je ustanavljanje ali delovanje društev, če bi bil njihov namen sprememba ustavne ureditve, izvajanje kaznivih dejanj, spodbujanje k nacionalni, rasni, verski nestrpnosti, … Ime društva mora vsebovati besedo društvo, združenje, klub ali družina, iz imena, ki ne sme biti zavajajoče ali žaljivo, pa mora biti razvidna dejavnost društva. Če novoustanovljeno društvo izpolnjuje vse pogoje, ga upravna enota vpiše v register društev.
V centralni register društev je danes vpisanih nekaj več kot 24 100 društev. Register društev je javno dostopen, najdemo ga na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. Poglejmo nekaj najnovejših vpisov: Društvo Slovenski TIGR – 13.maj, zastopnik društva Viljem Kovačič, sledijo mu Društvo E-mobilnost Slovenija s sedežem v Litiji, Lions Club Gornja Radgona, Društvo Tip Top iz Oplotnice, v Kranju pa je vzniknilo Društvo za izobraževanje, šport, medicino in razvoj gospodarstva.
V obdobju 2013 do 2016 so v register letno vpisali več kot 900 novih društev, iz registra pa izbrisali približno 600 društev na leto.
Največ društev je športnih, rekreativnih, kulturnih in umetniških ter društev za pomoč in samopomoč. Med ostalimi najdemo marsikaj zanimivega, tako v poimenovanju, v navedeni dejavnosti, pa tudi imena zastopnikov iskalcu veliko povedo.
Društva se ne ukvarjajo le s telovadbo, kulturo, gasilstvom, ročnimi deli, svetovanjem, so tudi družbeno in politično zelo angažirana, nekatera ustanovijo zgolj zaradi tega.
Ker je stvar še sveža, naj omenimo še to, da tudi na seznamih organizatorjev referendumskih kampanj, kar je v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, najdemo društva, gibanja, facebook skupine, civilne iniciative – našteti nastopajo z najrazličnejšimi imeni, jasnimi, zvenečimi, skrivnostnimi … Logično je, da se državljan sprašuje, kakšne so te organizacije, koliko ljudi vključujejo, kdo jih vodi, kakšni so njihovi cilji in v čigavem imenu govorijo, saj zelo radi govorijo v imenu skupin, tudi večjih družbenih skupin, ki jim za to niso dale pooblastil.
Civilna iniciativa, društvo …
O civilnih iniciativah in društvih smo se pogovarjali z Matejem Verbajsom, ki vodi pravno službo na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij:
“Civilna iniciativa je prva, najnižja stopnja organiziranosti, ni zakonsko regulirana, kdorkoli želi, lahko ustanovi civilno iniciativo, se odloči, kako se bo imenovala, kako bo delovala … Iniciativa ni pravna oseba, nima svojega TRR, ne more podpisovati pogodb …”
Kljub temu pa ima civilna iniciativa lahko ključno vlogo, ko gre za pomembna družbena vprašanja ali večje naložbe, lahko je organizator referendumske kampanje. Značilnost civilnih iniciativ je, da nastanejo s točno določenim namenom.
Nadaljnji organizacijski korak je društvo. Trije ljudje so minimum, ki ga potrebujemo za njegovo ustanovitev. Slovenija je med rekorderji po številu društev na prebivalca, pa tudi pri udeležbi ljudi v društvih, Matej Verbajs pojasnjuje:
“Participacija v društvih je velika. Težko je govoriti o točnih številkah, ker uradnih evidenc o članstvu ni, članstvo v društvih je zasebna stvar, ki se države ne tiče. Podatki, ki jih imamo, temeljijo na mnenjskih raziskavah, nekatere pravijo, da je polovica ljudi udeležena v vsaj enem društvu.”
V čigavem imenu?
So pa tudi taka društva, ki ostanejo pri treh ustanovitvenih članih, ne povečujejo svojega članstva, somišljenike iščejo na drug način, z javnim nastopanjem, na primer. Verbajs: “Ja, tudi taki primeri so. Društva, ki imajo tri člane, pa tudi tista, ki imajo večje število članov, lahko marsikaj povedo v javnosti. Je pa stvar kritičnosti poslušalca, če govorijo, da nastopajo v njegovem imenu,” poudarja Verbajs, ki dodaja:
“Če imamo društvo za nekaj, pomeni, da se društvo zavzema za določene vrednote, cilje, nekaj povsem drugega pa je, če si društvo jemlje reprezentativno vlogo, če predstavniki društva govorijo v imenu nekoga, tu mora kritičnost odigrati svojo vlogo. … Zato je treba v kakšnem soočenju vprašati, kako lahko nastopate v imenu tega in tega, če ste samo trije?”
Nadzor, pritiski in pokončna drža
Večino društev lahko umestimo med nevladne organizacije, Matej Verbajs je razložil, da civilnih iniciativ po mednarodnih kriterijih ne štejejo med nevladne organizacije, ker jim manjka potrebna stopnja formalnosti, izjeme so le pri nekaterih upravnih postopkih.
Društva so pod enakim nadzorom kot vse druge pravne osebe: “Nobenih odpustkov ni za društva, v nadzornem smislu so enako obravnavana kot vse ostale organizacije, nič lažje ni imeti društva in nič lažje ni z društvom kršiti zakona,” pravi Matej Verbajs.
Kako komentira pritiske na nevladne organizacije, na društva, ki želijo doseči svoje cilje? “Pred primerom Magna ni bilo takih vidnih javnih pritiskov,” je povedal Verbajs.
Društva so na lokalni ravni včasih s kakšno donacijo nagrajena tudi za podporo in poslušnost. Matej Verbajs, CNVOS:
“To je stvar pokončne drže organizacije. Če se društvo upogne, podvrže željam občinskih veljakov v zameno za nekaj, je stvar članstva, če bodo to podpirali še naprej, ali bodo zamenjali vodstvo. Kot nevladne organizacije naj bi bila društva neodvisna tudi od občin.”
Društvo copatarjev
Med več kot 24 tisoč društvi v Sloveniji nam je padlo v oči Društvo copatarjev z Dola pri Hrastniku, ki letos obeležuje že 60. obletnico delovanja. V svojih vrstah združuje moške vseh starosti, poklicev in različnih prepričanj. Skupno pa jim je le eno: da so copate, copatarji. Društvo ima 64 članov, z dvema se je srečala dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.
“Mi smo copatarji. Doma pomagamo ženam, ki nas spoštujejo, če malo več naredimo. Copatarji se dobivamo, si povemo, kaj delamo doma, malo zares, malo za hec.” – Slavko Trošt
Ivan Hršak pa je pojasnil, zakaj je nastalo Društvo copatarjev:
“Ženske so dobivale vedno več pravic in potem so doma te pravice uveljavljale, možje so morali vedno več delati, zato so možje rekli, da se morajo dogovoriti, kako se temu upreti.”
Njihovi pogovori so skrivnost, tudi občni zbor je vsako leto na tajni lokaciji. V društvu imajo tudi disciplinsko komisijo, če kdo doma preveč pove, ga lahko tudi izključijo. Copatarji izmenjujejo izkušnje in nasvete, pa tudi pošalijo se:
“Pride copatar v knjižnico in vpraša, kje je knjiga Mož, gospodar v hiši. Knjižničarka odgovori, da je znanstvena fantastika v zgornjem nadstropju.”
Copatar ne more postati vsak, za članstvo ga morata priporočiti najmanj dva člana, pripravništvo pa traja najmanj eno leto.
Takšni so copatarji z Dola pri Hrastniku. Vsako društvo ima svojo zgodbo. V društvih, gibanjih, civilnih iniciativah se združujejo ljudje, ki imajo podobne interese in cilje… A ne pozabimo, njihovo težo in verodostojnost je treba tehtati s kritično mero in zdravim razumom.
Zdi se, da je bilo v več kot leto dni trajajoči predsedniški volilni kampanji videti vse razen politike, vsebine in programa. Kaj bodo volitve prinesle zunanji politiki ZDA? Kakšen je utrip v New Yorku tik pred odločitvijo? Kaj bo jutri drugače, za Ameriko in svet?
Poslanci imajo na današnji seji na mizi še zadnjo možnost zagotoviti pravico do brezplačnega kosila v šolah vsem revnim otrokom, k čemur so jih javno pozvale številne humanitarne organizacije.
Donedavni tesni sodelavec novega generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa sam sebe označuje za ekonomskega migranta. V Evropo se je preselil iz Pakistana, ker je tu dobil službo pri UNHCR, visokem komisariatu Združenih narodov za begunce. Svojo pisarno ima v Budimpešti, kjer ima odličen pogled na trenuten odnos Evrope do begunske problematike, človekovih pravic in novega vala nacionalizmov.
Po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji več kot dva tisoč sedemsto brezdomcev. Oziroma toliko je oseb, vključenih v programe za brezdomstvo. A verjetno je tistih, ki so brez strehe nad glavo, precej več, saj je pri nas največkrat tako, da dokler nekdo ne spada v neko še tako nesmiselno evidenco, ga tako rekoč ni. Društvo Brezdomni do ključa je lani naštelo več kot štiri tisoč brezdomnih oseb, med njimi so bile tudi cele družine. Po podatkih društva Humanitarček brezdomni moški na cesti preživijo povprečno dvanajst let, ženske štiri. Kakorkoli, pot navzdol je hitra in lahko se zgodi vsakomur. Da bi spremenili odnos družbe do brezdomcev, se vse od leta 2010 zaznamuje svetovni dan brezdomcev. Predstavili bomo nekaj zgodb s temo letošnjega gesla dneva brezdomcev "Lahko se zgodi tudi tebi".
Kulturno dediščino je treba vključiti v življenje in uživati v njej, pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kakšno je naše sobivanje s kulturno dediščino in kako odgovorni dediči smo?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok. In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Nekaj več kot 200 tisoč Slovenk in Slovencev se mora do konca leta odločiti, kaj bodo storili z vrednostnimi papirji, shranjenimi na Klirinško depotni družbi. V skladu z zakonom jih morajo prenesti na borzne hiše ali banke, ob tem pa se odpirajo številna vprašanja, večinoma povezana s stroški takšnega prenosa. In sicer koliko v povprečju stane takšen prenos, kolikšni so poznejši letni stroški vodenja računa na borznih hišah, pa tudi, kaj se bo zgodilo s papirji, večinoma iz časa privatizacije, ki bodo na KDD-ju ostali pozabljeni …
Kolikor vprašanih, toliko mnenj o javnih uslužbencih. In še kakšno več. Prevladujoče pa, da v zasebnem sektorju delajo, v javnem hodijo v službo. Da je potraten, prevelik, počasen in da so zaposleni nekakšne svete krave, ki službo dobijo in jo obdržijo do smrti. kaj pa če vse to ni nujno res? Pred skorajšnjim nadaljevanjem plačnih pogajanj, katerih tema bo hitrost sproščanja še veljavnih znižanj in zamrznitev, dobronamerno ponujamo nekaj iztočnic – za razmislek.
Turistično uspešna je lahko tudi hiša sredi puščave, a le, če se tako odločimo, če hočemo, če je politična volja. Tako pripoveduje gospod Taleb Rifai, generalni sekretar Svetovne turistične organizacije, ki je agencija Združenih narodov s sedežem v Madridu. Pogovarjali smo se o globalnem turizmu, ki že več let izkazuje nenehno rast, pa tudi napovedi za prihodnost mu, kljub krizam, kažejo zelo dobro: leta 2015 je mednarodne meje prestopilo skoraj 1,2 milijardi turistov, vsak sedmi prebivalec sveta je potoval v tujino, kar je izjemna aktivnost človeštva.
1. septembra bo 56.000 dijakov preizkusilo sistem integrirane oziroma enotne vozovnice, s katero bodo lahko izbirali med 35-imi ponudniki javnih prevozov, ki po državi ponujajo avtobusni in železniški promet ter mestni promet v Mariboru in Ljubljani. O reševanju težav, ki so se že prvi dan, ob začetku prodaje, pojavile in delovanju sistema novih vozovnic bo na vprašanja odgovarjala Suzana Habjanič iz Službe za trajnostno mobilnost in prometno politiko Ministrstva za infrastrukturo.
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta. A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Že mesec dni je v javni razpravi predlog zakona o vajeništvu, ki so ga pripravili na ministrstvu za izobraževanje. Bistvo predloga je, da bi čez leto dni po desetletni prekinitvi pri nas vnovič zaživel vajeniški sistem šolanja za kar nekaj poklicev: med drugim za mizarja, kamnoseka, peka in mesarja. Vajenec bi po predlogu pol leta preživel v šoli, preostalo polovico leta pa bi pridobival praktična znanja pri delodajalcu. Odzivi na to so različni: mnenja delodajalcev, sindikatov in šolnikov se že razlikujejo glede statusa vajenca.
Iz Ria de Janeira prihajajo novice o nedokončanih delih ter gospodarski in politični krizi. Zato ne preseneča strah, da bodo olimpijske igre polomija. A Rio ne bo prvič gostil velikega mednarodnega dogodka. Zadnje svetovno prvenstvo v nogometu je dokaz, da so Brazilci dobri gostitelji. Tako meni novinar Mario Magalhaes. Igralka in humoristka Marcela Tavares pa obiskovalce čudovitega mesta v odmevnem “Preživetvenem vodniku” vendarle opozarja, da bodo težave na vsakem koraku.
Približno deset let že država odloča o tem, kje bo speljala hitro cesto, ki bi Koroško povezala s štajersko avtocesto. Ministrstvo za okolje je v prostor umestilo tako imenovano traso F2-2 od Šentruperta proti Velenju, del Savinjčanov pa temu ostro nasprotuje in predlaga priključek v Arji vasi.
Komaj devetletna deklica skupaj z bratom in sestro dela v tekstilnem obratu v bližini turško-sirske meje. Zasluži manj kot 10 evrskih centov na uro. Na pragu Evrope, ki finančno in tudi organizacijsko pomaga Turčiji pri oskrbi beguncev, smo priče sodobnemu suženjskemu izkoriščanju otrok. Le kakšne bodo razmere v predmestnem getu Gaziantepa, ko bodo izkoriščani otroci čez 5, 10, 15 let odrasli? Ostali bodo brez šol, brez otroštva, brez dostojanstva. Upanja in zaupanja imajo že danes zelo malo. V Turčiji je naš novinar Vala 202 obiskal tudi kliniko, kjer ranjenim beguncem iz Sirije pomagajo pri rehabilitaciji. Številni begunci imajo zaradi vojnih travm resne psihične težave, otroci se redko nasmejejo.
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti. Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
Britanci so se odločili, da ne bodo ostali. Toda kam dejansko gre Velika Britanija? In kako ji lahko potovanje na svoje olajša ali oteži EU? Kaj če ima prav profesor James D. Morow z Univerze Michigan? “Ne pravim, da je to najboljša stvar, ki se je zgodila EU, ampak da bi lahko bila najboljša stvar. Odvisno od tega, kako se bodo odzvali evropski voditelji.”
To poletje, še bolj pa jesen bo zaznamovala strokovna in politična razprava o še širšem odpiranju vrat tujemu jeziku kot učnemu jeziku na naših univerzah. V državnem zboru je novela zakona o visokem šolstvu s predlogom rektorske konference, da bi visokošolski zavod lahko posamezen študijski program v celoti izvedel v tujem jeziku. Predvidena je varovalka, da je to možno, če fakulteta primerljiv študijski program izvaja tudi v slovenščini. Poučevanje v tujem jeziku na naših univerzah je predvideno tudi v primerih skupnih študijskih programov s tujimi univerzami ali pa na študijskih primerih, ki bi jih slovenski visokošolski zavodi izvajali v tujini. Slavistično društvo je pripravilo peticijo z naslovom Za vsestranski razvoj slovenskega jezika, ki jo je na spletu podpisalo približno 8 tisoč posameznikov. V njej protestirajo proti zapostavljanju materinščine v visokem šolstvu. Zagovorniki odpiranja vrat poučevanju v tujem jeziku na naših univerzah pa odgovarjajo, da bo predlog omogočil univerzam bolj življenjsko kombiniranje pouka, predvsem pa utrjevanje slovenskega jezika in kulture skozi soočanje z drugimi jeziki in kulturami znotraj univerzitetnega prostora. Svoje poglede na temo sta predstavila rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik in profesorica dr. Milena Mileva Blažić.
Ker Slovenci radi in veliko potujemo, bomo pred začetkom turistične sezone preverili, kateri je prvi korak, če v tujini zaidemo v težave. Čeprav se je še doma priporočljivo poučiti o navadah in razmerah v izbrani državi, pa vedno lahko naletimo na probleme in problematične ljudi. Kaj storiti, če ostanete brez osebnih dokumentov, mimogrede to se našim popotnikom največkrat zgodi v Barceloni, in kaj, če nas v tujini priprejo? Nekaj popotniških nasvetov in konzularnih priporočil delimo v torkovem Vročem mikrofonu.
Neveljaven email naslov