Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Številni najemodajalci si, ko izvejo, da stanovanje iščejo tujci, še posebej če so begunci, premislijo in ga ne želijo oddati. So pa tudi taki, ki nimajo predsodkov in imajo zelo dobre izkušnje. Nekaj smo jih poiskali. Psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček upa, da lahko ob takih pozitivnih primerih komu zasveti žarnica v glavi, da je mogoče tudi drugače.
Le redki najemodajalci so pripravljeni oddati stanovanje beguncem
Dobre izkušnje pri oddajanju stanovanj beguncem – tudi brez najemnine
Bojan Marin je izvedel za družino iz Gane, ki ni imela urejenega bivališča. Oddal jim je stanovanje le za plačilo stroškov.
“Izkušnja je bila absolutno pozitivna,” pravi Marin, ki se zaveda, da begunci ne prinesejo s sabo nobenega premoženja.
Nekaj težav je bilo le s sosedi, pri katerih je čutil nelagodje: “Vsi so gledali malo po strani. Spraševali so, kaj pa je zdaj to. Rekel sem, da so ljudje, tako kot vsi ostali. Razporeditev dobrih, slabih, zoprnih ljudi je v vseh populacijah približno enaka. Obstajajo manjše kulturne razlike, ampak vsaka drugačnost pa res ne more biti vzrok za izključevanje.”
Dr. Matjaž Lunaček je ponudil sobivanje v svojem stanovanju otroku brez staršev iz Afganistana. Izkazalo se je, da je k njemu prišel zelo nadarjen fant, ki je v desetih mesecih opravil osmi in deveti razred osnovne šole, se vpisal na Bežigrajsko gimnazijo, prek poletja opravil vse izpite za prvi letnik in zdaj redno obiskuje drugi letnik gimnazije. V letu bivanja v Sloveniji se je zelo dobro naučil tudi govoriti slovensko.
“Mislim, da bo dolgoročno tako bister fant absolutno pozitivno prispeval k naši kulturi.”
Beguncem ne oddajajo
Govorili smo z dvema družinama, ki so prišle k nam v okviru relokacije iz Grčije. Obe sta imeli zelo veliko težav pri iskanju primernega najemniškega stanovanja. V prvi opisujejo, da jih je, potem ko so izvedeli, da so begunci, zavrnilo kar 35 lastnikov. Tudi na nepremičninski agenciji so dobili odgovor, da ne oddajajo stanovanj beguncem. Druga družina, ki smo jo že spoznali pred več kot letom dni v Logatcu, je stanovanje neuspešno iskala več kot štiri mesece.
Franci Jazbec iz društva Odnos, ki osebam z mednarodno zaščito pomaga pri iskanju primerne namestitve, pravi, da si je družina ogledala številna stanovanja, vendar jih lastniki niso bili pripravljeni sprejeti, ali so bila stanovanja predraga, ali pa so bila neprimerna za bivanje.
“Gre samo za pripravljenost sobivanja s tujci, kar je pa lahko tudi priložnost. Mi imamo pozitivne izkušnje, večina izkušenj je pozitivnih. Slovenci in tujci vzpostavijo normalen dialog, se učijo drug od drugega, spletejo dobre odnose, si pomagajo.”
Strah pred drugačnostjo in tujci
Nekateri lastniki se bojijo praktičnih težav, ki bi lahko nastale pri oddajanju stanovanj v najem beguncem. “Te praktične težave je mogoče prebroditi z dialogom, vzajemnim učenjem in izmenjavo informacij. Ne gre vedno za to, da bi bili najemodajalci rasisti in ksenofobi, kar je seveda tudi težava v slovenski družbi.”
Kot opozarja Lunaček, znani ljudje pogosto ustvarjajo sovražno družbeno klimo do beguncev. Prisotni so tudi psihološki mehanizmi. “Ljudje pogosto vzpostavljajo zgodnje otroške obrambne mehanizme, ki v glavnem delujejo po principu projekcije. Vse slabo je nekje zunaj in je označeno z neko drugačnostjo – govori drug jezik, ima drugo vero itn. To je nevarno. Narejen je izrazit razcep. Vse kar je dobro, je v meni, vse kar je slabo, je zunaj, izven mene.”
Razcep in projekcije so opazni tudi znotraj slovenskega prostora:
“Kako Kranjec gleda na Štajerca itn. Že tam se išče razlike, ki ne oplajajo, ampak ločujejo.”
Glede tega, da bi lahko prišlo do hitrih premikov v glavah ljudi, psihoanalitik ni najbolj optimističen, saj bi to zahtevalo resno delo na sebi. “Neprestano ozaveščanje lahko pri tem malo pripomore, ampak tako zgodnjih obrambnih mehanizmov na psihološki ravni se ne da premakniti. To se je oblikovalo v zelo zgodnjem obdobju človekovega življenja in se potem premaknilo v stališča, o katerih ljudje ne postavijo nobenega dvoma.”
Diskriminiranje je prepovedano
Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik opozarja, da pri oddajanju stanovanja v najem velja prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin, saj to ni stvar zasebnega življenja, ampak tudi plačevanja davkov. Pri tem pa so na trgu zelo različni lastniki stanovanj: “Poznamo tudi lastnike, ki imajo socialno-družbeni čut in v skladu s tem čutom, čeprav se preživljajo z oddajanjem stanovanj, tudi živijo.” Sankcioniranje diskriminacije na najemnem trgu je izjemno težko. Tržni inšpektorat je letos prejel eno tako prijavo in izdal le pisno opozorilo, saj je bil oglas za oddajo le slovenski družini medtem že umaknjen.
Psihoanalitik Matjaž Lunaček, kljub svojemu pesimizmu glede spreminjanja ksenofobnih stališč, sklene:
“Obstaja skrajno pozitivna praksa, ob kateri mogoče lahko komu za malenkost zasveti žarnica v glavi.”
1277 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Številni najemodajalci si, ko izvejo, da stanovanje iščejo tujci, še posebej če so begunci, premislijo in ga ne želijo oddati. So pa tudi taki, ki nimajo predsodkov in imajo zelo dobre izkušnje. Nekaj smo jih poiskali. Psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček upa, da lahko ob takih pozitivnih primerih komu zasveti žarnica v glavi, da je mogoče tudi drugače.
Le redki najemodajalci so pripravljeni oddati stanovanje beguncem
Dobre izkušnje pri oddajanju stanovanj beguncem – tudi brez najemnine
Bojan Marin je izvedel za družino iz Gane, ki ni imela urejenega bivališča. Oddal jim je stanovanje le za plačilo stroškov.
“Izkušnja je bila absolutno pozitivna,” pravi Marin, ki se zaveda, da begunci ne prinesejo s sabo nobenega premoženja.
Nekaj težav je bilo le s sosedi, pri katerih je čutil nelagodje: “Vsi so gledali malo po strani. Spraševali so, kaj pa je zdaj to. Rekel sem, da so ljudje, tako kot vsi ostali. Razporeditev dobrih, slabih, zoprnih ljudi je v vseh populacijah približno enaka. Obstajajo manjše kulturne razlike, ampak vsaka drugačnost pa res ne more biti vzrok za izključevanje.”
Dr. Matjaž Lunaček je ponudil sobivanje v svojem stanovanju otroku brez staršev iz Afganistana. Izkazalo se je, da je k njemu prišel zelo nadarjen fant, ki je v desetih mesecih opravil osmi in deveti razred osnovne šole, se vpisal na Bežigrajsko gimnazijo, prek poletja opravil vse izpite za prvi letnik in zdaj redno obiskuje drugi letnik gimnazije. V letu bivanja v Sloveniji se je zelo dobro naučil tudi govoriti slovensko.
“Mislim, da bo dolgoročno tako bister fant absolutno pozitivno prispeval k naši kulturi.”
Beguncem ne oddajajo
Govorili smo z dvema družinama, ki so prišle k nam v okviru relokacije iz Grčije. Obe sta imeli zelo veliko težav pri iskanju primernega najemniškega stanovanja. V prvi opisujejo, da jih je, potem ko so izvedeli, da so begunci, zavrnilo kar 35 lastnikov. Tudi na nepremičninski agenciji so dobili odgovor, da ne oddajajo stanovanj beguncem. Druga družina, ki smo jo že spoznali pred več kot letom dni v Logatcu, je stanovanje neuspešno iskala več kot štiri mesece.
Franci Jazbec iz društva Odnos, ki osebam z mednarodno zaščito pomaga pri iskanju primerne namestitve, pravi, da si je družina ogledala številna stanovanja, vendar jih lastniki niso bili pripravljeni sprejeti, ali so bila stanovanja predraga, ali pa so bila neprimerna za bivanje.
“Gre samo za pripravljenost sobivanja s tujci, kar je pa lahko tudi priložnost. Mi imamo pozitivne izkušnje, večina izkušenj je pozitivnih. Slovenci in tujci vzpostavijo normalen dialog, se učijo drug od drugega, spletejo dobre odnose, si pomagajo.”
Strah pred drugačnostjo in tujci
Nekateri lastniki se bojijo praktičnih težav, ki bi lahko nastale pri oddajanju stanovanj v najem beguncem. “Te praktične težave je mogoče prebroditi z dialogom, vzajemnim učenjem in izmenjavo informacij. Ne gre vedno za to, da bi bili najemodajalci rasisti in ksenofobi, kar je seveda tudi težava v slovenski družbi.”
Kot opozarja Lunaček, znani ljudje pogosto ustvarjajo sovražno družbeno klimo do beguncev. Prisotni so tudi psihološki mehanizmi. “Ljudje pogosto vzpostavljajo zgodnje otroške obrambne mehanizme, ki v glavnem delujejo po principu projekcije. Vse slabo je nekje zunaj in je označeno z neko drugačnostjo – govori drug jezik, ima drugo vero itn. To je nevarno. Narejen je izrazit razcep. Vse kar je dobro, je v meni, vse kar je slabo, je zunaj, izven mene.”
Razcep in projekcije so opazni tudi znotraj slovenskega prostora:
“Kako Kranjec gleda na Štajerca itn. Že tam se išče razlike, ki ne oplajajo, ampak ločujejo.”
Glede tega, da bi lahko prišlo do hitrih premikov v glavah ljudi, psihoanalitik ni najbolj optimističen, saj bi to zahtevalo resno delo na sebi. “Neprestano ozaveščanje lahko pri tem malo pripomore, ampak tako zgodnjih obrambnih mehanizmov na psihološki ravni se ne da premakniti. To se je oblikovalo v zelo zgodnjem obdobju človekovega življenja in se potem premaknilo v stališča, o katerih ljudje ne postavijo nobenega dvoma.”
Diskriminiranje je prepovedano
Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik opozarja, da pri oddajanju stanovanja v najem velja prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin, saj to ni stvar zasebnega življenja, ampak tudi plačevanja davkov. Pri tem pa so na trgu zelo različni lastniki stanovanj: “Poznamo tudi lastnike, ki imajo socialno-družbeni čut in v skladu s tem čutom, čeprav se preživljajo z oddajanjem stanovanj, tudi živijo.” Sankcioniranje diskriminacije na najemnem trgu je izjemno težko. Tržni inšpektorat je letos prejel eno tako prijavo in izdal le pisno opozorilo, saj je bil oglas za oddajo le slovenski družini medtem že umaknjen.
Psihoanalitik Matjaž Lunaček, kljub svojemu pesimizmu glede spreminjanja ksenofobnih stališč, sklene:
“Obstaja skrajno pozitivna praksa, ob kateri mogoče lahko komu za malenkost zasveti žarnica v glavi.”
O naši prihodnosti je prav govoriti s tistimi, ki jo bodo soustvarjali. Zato ob Unescovem svetovnem dnevu svobode tiska vroči mikrofon predajamo mladim novinarjem, ki šele vstopajo na svojo karierno pot. Kakšen odtenek ima prihodnost novinarstva v njihovih očeh?
Nasilje v družbi narašča. Pogosto je povezano s težavami v duševnem zdravju, včasih pa storilci naklepnih nasilnih kaznivih dejanj skušajo zaigrati duševno bolezen, da bi omilili svojo kazen. Določene vrste nasilja bi s psihološko obravnavo lahko preprečili, vendar so ob kroničnem pomanjkanju kliničnih psihologov čakalne dobe še vedno nedopustno dolge.
Največje žrtve trenutnih razmer v Afganistanu so ženske. Talibanska oblast jim je prepovedala višje izobraževanje, v javnosti se lahko pojavijo samo popolnoma zakrite, prepovedali pa so jim tudi službe v javnih institucijah, nevladnih organizacijah ter v Organizaciji Združenih narodov. Kakšne so trenutne razmere v Afganistanu?
Je počasno in trpljenja polno umiranje bolj humano od pomoči pri samousmrtitvi? Gre res za rubikon, ki ga ne smemo prestopiti, ali gre le za strah pred izgubo odločilne moči zdravnikov? Je človekova pravica tudi pravica do odločitve o lastni smrti? Vse to so vprašanja, ki bodo močno aktualna, če bo pripravljeni predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dobil podporo vsaj 5000 državljanov in bo sprejet v parlamentarno zakonodajno obravnavo. Kakšne rešitve za dostojnejšo smrt in kakšne varovalke pred zlorabami predvideva predlog zakona? Kakšno je povsem sveže stališče, ki ga je Komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje sprejela včeraj popoldan?
Čeprav je nasilje med vrstniki, zlasti fizično in verbalno, prisotno od nekdaj, pa so danes nove oblike trpinčenja in nadlegovanja vse pogostejše. Posledice spletnega nasilja z žaljivimi sporočili, lažnimi objavami in grožnjami so veliko hujše v primerjavi z nasiljem, ki se dogaja v fizičnem okolju. Kako ga prepoznamo, kako se pred njim zaščitimo in kako ukrepamo?
Po 30 letih neurejenosti na tem področju je Slovenija sprejela pomemben dokument, s katerim ureja pravice delavcev, ki zbolijo na delovnem mestu. V veljavo bo stopil prvega maja. Delodajalci pravilniku nasprotujejo. Odslej bodo delavci, ki so zboleli zaradi svojega dela, poklicno bolezen lažje prijavili. Vzročno povezanost med delom in boleznijo bo ugotavljala pristojna neodvisna komisija.
Še nikoli prej po mestnih središčih ni švigalo toliko različnih prevoznih sredstev kot danes. Kolesom so se pridružila tista, ki uporabnikom pomagajo z akumulatorjem, tu so še električni skiroji in rolke, ki zlasti v območjih, namenjenih tudi pešcem, nemalokrat povzročijo precejšnjo zmedo ter vodijo v konfliktne situacije. Kako doseči mirno sobivanje uporabnikov vsega omenjenega in ali lahko mikromobilnost postane resna alternativa prevozom z osebnimi avtomobili v mestih?
Cene električne energije so v letošnjem letu padle, a tako nizkih cen, kot smo jih poznali v preteklosti, ne bo več. Kakšni so razlogi za to? Zakaj postajamo vse bolj odvisni od uvoza električne energije? Kaj se dogaja s TEŠ 6 in koliko bi stal NEK 2? Kaj bo prinesla elektrifikacija voznega parka in ali bo omrežje zdržalo?
Med dobrimi praksami, po katerih naj bi se zgledovala Slovenija pri reformi javno-zdravstvenega sistema, se velikokrat omenja Estonija. Predvsem z digitalizacijo po estonskem zgledu naj bi odpravili "meglice v našem zdravstvu." V Talinu preverjamo, kakšen je v resnici estonski zdravstveni sistem, kako je organiziran in kako se financira, katere so ključne prednosti digitalizacije, s katerimi težavami se vseeno soočajo na Baltiku? Kakšne so izkušnje pacientov in zdravnikov?
Družba postaja vse manj aktivna, slabšajo se tudi prehranjevalne navade, vedno več ljudi ima težave s spanjem. Vrtinec obveznosti in preobilja informacij nas prepogosto pogoltne vase, da pozabimo sami nase. V globokem spominu vemo, da so redna telesna dejavnost, uravnotežena in zdrava prehrana, pravilna regeneracija in reden spanec temelji zdravega in sproščenega življenja. Kje pa so potem razlogi, da tako enostavnih in življenjsko pomembnih pravil ne upoštevamo, si zdravega in sproščenega življenja sploh ne moremo več privoščiti?
Ob staranju populacije se na naših cestah vozi vedno več starejših voznikov. Kdaj je nekdo še sposoben za vožnjo in kdaj ne več?
Svet Evropske centralne banke je šestič zapored zvišal obrestne mere v evrskem območju, in sicer za pol odstotne točke. ECB tako kljub pretresom na finančnih trgih v zadnjih tednih nadaljuje pot zaostrovanja denarne politike. To naj bi počela vse do občutnega znižanja inflacije. A ob nedavnem propadu pomembne ameriške banke Silicon Valley ter težavah švicarske banke Credit Suisse, ki jo je zaradi hudih likvidnostnih težav prevzela konkurenčna banka UBS, se negotovost nadaljuje. Porabnike ob tem najbolj zanima, kako dolgo se bodo še zviševale obrestne mere. To namreč pomembno vpliva na višino obveznosti pri kreditih s spremenljivo obrestno mero, poleg tega so posojila vse manj dostopna.
Nekoč so mu rekli dan delovnih žena, potem je bil dolga desetletja dan žena, danes pa velja, da je 8. marec preprosto dan žensk. Mednarodni praznik žensk v približno 100 državah praznujejo vsako leto 8. marca in je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Slišimo tri aktivne državljanke, ki tako ali drugače opozarjajo na različne izzive in težave.
Osnovno in srednje šolstvo v Sloveniji pesti vse večje pomanjkanje učiteljev. Po podatkih Združenja ravnateljev osnovnega šolstva naj bi po celotni šolski vertikali manjkalo približno 4000 kvalificiranih učiteljev, največje je pomanjkanje med učitelji naravoslovja in razrednega pouka. Pristojni svarijo, da je problem šele v začetni fazi, saj je največji val upokojevanja še pred nami. Ob tem pa je po vzoru zahodnih držav pri nas opaziti trend, da kvalificirani mladi učitelji po nekaj letih dela v šolstvu zapuščajo svoj poklic. Kakšne ukrepe bo sprejela država in kako preprečiti grozeče zdrse v kakovosti izobraževalnega sistema?
V nadaljevanki Pritiski na tisk opisujemo razmere in nizamo mnenja o vlogi in prihodnosti tiskanih medijev.
Evropska unija je uvedla nove sankcije proti Iranu zaradi nasilnega zatiranja protestov, ki so septembra lani izbruhnili po smrti Mahse Amini, ki jo je t. i. moralna policija aretirala zaradi nepravilnega nošenja naglavne rute, v zaporu pa je zaradi posledic brutalnega nasilja izgubila življenje. Evropska unija je sankcije uvedla proti 196 posameznikom in 33 pravnim osebam, med drugim proti moralni policiji, načelnikom revolucionarne garde in državnim medijem.
Kakšne so razmere na področju tiskanih medijev v tujini? Na kakšen način lahko tisku pomagajo države? Oziroma ali sploh imajo interes?
Da so urgentni centri pri nas prezasedeni, ni nikakršna skrivnost. Konec lanskega leta smo lahko tudi brali, da so nekateri posamezniki na obravnavo tam čakali tudi do 36 ur. Urgenca je eno najzahtevnejših delovišč, negovalnega kadra primanjkuje, pogoste so bolniške odsotnosti, tudi odpovedi, dejansko “štukajo” s študenti, pravi predstojnik jeseniške urgence dr. Robert Carotta. Dolge čakalne vrste pa niso odvisne le od zdravstvenega osebja, temveč tudi od pacientov, takšnih, ki na urgenco prihajajo tudi zaradi neurgentnih stanj, kar tretjina vseh pacientov, ki prihajajo na urgenco Jesenice, je takšnih. V času pred svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju v Planici tako preverjamo stanje tam najbližje urgence, sprašujemo se, zakaj se že vrsto let kopičijo težave urgenc, kakšne so rešitve ter kje zdravstveni delavci črpajo motivacijo za delo.
Pri razpravah o zdravem prehranjevanju se prepogosto osredotočamo predvsem na to, ali kdo uživa meso ali ne. Toda tako mesno kot brezmesno prehranjevanje je lahko zdravo ali nezdravo. V Sloveniji ob prevelikih količinah mesa pojemo bistveno premalo sadja in zelenjave. Kakšne so sodobne prehranske smernice in zakaj je tudi pri tem, kaj jemo, pomembna zmernost, se pogovarjamo z raziskovalko prehrane z Inštituta za nutricionistiko dr. Živo Lavriša.
V zgodovini je meso veljalo za prestiž. Reveži ga niso uživali veliko, plemstvo pa ga je jedlo v neverjetnih količinah. Danes je dostopno vsem, še posebno poceni meso slabše kakovosti iz tujine. V prihodnosti bodo arheologi našo dobo poznali predvsem po velikanskih količinah plastike in piščančjih kosteh. Trgovci na veliko oglašujejo poceni meso, po drugi strani pa tržno nišo sestavljajo tudi veganski zrezki z okusom po govedini. Kakšni so zgodovinski, sociološki in etični vidiki tega, kar jemo?
Neveljaven email naslov