Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF) že 20 let rešuje življenja
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Vojna poleg žrtev, gmotnega uničenja in propadlih držav za sabo pusti še ogromno vojaški odpadkov, neeksplodiranih bomb ter nevarnih in včasih tudi neoznačnih minskih polj. Na enem od njih je v Kosovu doživela nesrečo Violeta Dukaj: “Ura je bila približno enajst dopoldne, ko sem nenadoma zaslišala eksplozijo. In to je bilo to. Vse se je zgodilo le v nekaj sekundah.”
Violeta Dukaj, eden od 20 obrazov ITF, se je na minska polja vrnila z nožno protezo, dokler niso ekipe za razminiranje očistile 98 odstotkov kosovskega ozemlja. To je zahtevalo veliko žrtev. “V moji ekipi so pred mano doživeli nesrečo štirje moški. Ostali so brez noge, eden je izgubil oči. Vedeli smo, kakšno je tveganje. Dovolj je le majhna napaka in v trenutku se zgodi nesreča.”
Žrtev min je bilo na Kosovu zelo veliko. “Samo v prvih dveh letih je bilo več kot 100 smrtnih žrtev, več kot 200 pa jih je izgubilo ude, oči.”
Leto pred ustanovitvijo Ustanove za krepitev človekove varnosti je 121 držav, tudi Slovenija, v Ottawi v Kanadi podpisalo konvencijo o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min. Za to je mednarodna kampanja za prepoved zemeljskih min prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Eden izmed soprejemnikov je dr. Ken Rutherford: “Nobelova nagrada je pomenila, da lahko tudi male skupnosti in države, kot je Slovenija, spreminjajo svet na področju prepovedi težkega orožja in zemeljskih min. Zdi se mi, da se je družba od takrat tako razvila in ugotovila, da če stopi in dela skupaj, lahko doseže velike spremembe.”
Ken Rutherford spada med najbolj prepoznavne strokovnjake s področja protiminskega delovanja ter pomoči žrtvam min in eksplozivnih ostankov vojne. Občutil jih je tudi sam. “Bil sem v Somaliji leta 1993, kjer sem pomagal beguncem. Vozilo, v katerem sem bil, je zapeljalo na mino, zato sem takoj izgubil eno nogo. Po dveh letih in 18 operacijah pa sem izgubil tudi drugo nogo.”
Z nožnimi protezami se danes giblje skoraj povsem brez težav. “Edina razlika med mano in katerimi drugimi žrtvami min je ta, da sem jaz Američan in sem deležen drugačne zdravstvene obravnave kot drugi. Zemeljske mine v revnih državah letno prizadenejo več kot 26 tisoč ljudi.”
Ottawsko deklaracijo je do danes podpisalo 164 držav, nazadnje je zanimanje za podpis izrazila Palestina v Ženevi prejšnji mesec. Medtem velike svetovne sile, kot je ZDA, Kitajska, Rusija, Pakistan, Indija in Iran deklaracije še vedno niso podpisale.
“Kot žrtev zemeljske mine sem hvaležen svoji državi, da donira tako veliko sredstev za ITF, vendar kot ameriški državljan si želim, da bi podpisali tudi konvencijo. S tem bi postali kot velika država tudi zgled drugim. Kitajska tako recimo pravi, da ima šest različnih konfliktov z mejnimi državami, zato potrebuje mine in pravi, zakaj bi podpisovali, če tudi ZDA niso.” Rutherford pravi, da ZDA niso uporabile zemeljskih min že od leta 1992. “Očitno so se odločili, da jih ne bodo uporabljali in namenili so ogromno denarja za čiščenje že obstoječih minskih polj, podpisati pa nočejo, ker se bojijo, da bi bila druga vojaška sredstva označena za tista, ki povzročajo preveč humanitarnega zla.”
ZDA kot glavni donator delovanja ITF in pomagajo tudi z izobraževanji in drugo pomočjo. V Zahodni Afriki ITF izvaja regionalni projekt grajenja kapacitet za zgodnje obveščanje o nevarnostih in pokriva področja kriminala, varnosti, zdravja, okoljskih groženj ipd. Direktor Direktorata za zgodnje opozarjanje v Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav ECOWAS dr. Abdou Lat Gueye poudarja, da je ITF v 20 letih pomembno prispeval k razminiranju številnih območij po vsem svetu. Toda v zahodni Afriki ga čaka še veliko delo. “Še posebej v državah, kot sta Liberija in Sierra Leone, v katerih so konec osemdesetih in v devetdesetih divjale državljanske vojne. Tako problematično področje je tudi na jugu Senegala. ITF bi moral razmisliti o razminiranju tudi v teh državah.”
Abdou Lat Gueye meni, da je sistem zgodnjega obveščanja, ki ga je ITF pomagal vzpostaviti v petih zahodnoafriških državah, zgodba o uspehu. Meni, da smo Slovenci na plemenito delo ITF lahko zelo ponosni.
“Upamo, da nas bo ITF podpiral pri tem mehanizmu tudi v preostalih desetih državah ECOWAS. ITF opravlja pomembno delo, ki daje konkretne rezultate.”
ITF je od leta 2014 dejaven tudi v Afganistanu, kjer je z različnimi minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posejanih še 1.600 kvadratnih kilometrov ozemlja. Mohammed Shafiq Yosufi, ki vodi afganistanski program za odstranjevanje min, pravi, da vsak mesec zabeležijo 125 civilnih žrtev. “Za vsakim oboroženim konfliktom ostanejo področja, onesnažena z eksplozivnimi sredstvi. Nekatera ozemlja so uporabljale tudi mednarodne sile za vojaške vaje. Upamo, da nam bo letos uspelo očistiti 500 kvadratnih kilometrov miniranega ozemlja, ki ga je za seboj pustila ameriška vojska. Vsa onesnažena ozemlja bi lahko očistili do leta 2023. To je odvisno od donatorskih sredstev in tudi od tega, koliko ozemelj bo miniranih v bojih, ki še potekajo. Po eni strani čistimo ozemlja, po drugi strani pa se na drugih delih države ozemlja ponovno onesnažujejo z minami.”
Čeprav ITF opravlja izjemno delo in ni brez razloga eden naših najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov, fotograf Arne Hodalič, ki se je pred nekaj meseci vrnil z odprave, kjer je z ITF obiskal z minami onesnažena območja v Afganistanu, zaključuje, da bo svetu veliko bolje, ko ITF sploh ne bo več potreben. “ITF je naredil ogromno. Ena izmed svetovnih organizacij, ki je naredila največ na tem področju. Žal je svetu še vedno potrebna in bo na žalost še vedno bolj.”
Hodalič ob tem opozarja na hipokrizijo držav, ki niso podpisale Otawske konvencije.
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF) že 20 let rešuje življenja
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Vojna poleg žrtev, gmotnega uničenja in propadlih držav za sabo pusti še ogromno vojaški odpadkov, neeksplodiranih bomb ter nevarnih in včasih tudi neoznačnih minskih polj. Na enem od njih je v Kosovu doživela nesrečo Violeta Dukaj: “Ura je bila približno enajst dopoldne, ko sem nenadoma zaslišala eksplozijo. In to je bilo to. Vse se je zgodilo le v nekaj sekundah.”
Violeta Dukaj, eden od 20 obrazov ITF, se je na minska polja vrnila z nožno protezo, dokler niso ekipe za razminiranje očistile 98 odstotkov kosovskega ozemlja. To je zahtevalo veliko žrtev. “V moji ekipi so pred mano doživeli nesrečo štirje moški. Ostali so brez noge, eden je izgubil oči. Vedeli smo, kakšno je tveganje. Dovolj je le majhna napaka in v trenutku se zgodi nesreča.”
Žrtev min je bilo na Kosovu zelo veliko. “Samo v prvih dveh letih je bilo več kot 100 smrtnih žrtev, več kot 200 pa jih je izgubilo ude, oči.”
Leto pred ustanovitvijo Ustanove za krepitev človekove varnosti je 121 držav, tudi Slovenija, v Ottawi v Kanadi podpisalo konvencijo o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min. Za to je mednarodna kampanja za prepoved zemeljskih min prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Eden izmed soprejemnikov je dr. Ken Rutherford: “Nobelova nagrada je pomenila, da lahko tudi male skupnosti in države, kot je Slovenija, spreminjajo svet na področju prepovedi težkega orožja in zemeljskih min. Zdi se mi, da se je družba od takrat tako razvila in ugotovila, da če stopi in dela skupaj, lahko doseže velike spremembe.”
Ken Rutherford spada med najbolj prepoznavne strokovnjake s področja protiminskega delovanja ter pomoči žrtvam min in eksplozivnih ostankov vojne. Občutil jih je tudi sam. “Bil sem v Somaliji leta 1993, kjer sem pomagal beguncem. Vozilo, v katerem sem bil, je zapeljalo na mino, zato sem takoj izgubil eno nogo. Po dveh letih in 18 operacijah pa sem izgubil tudi drugo nogo.”
Z nožnimi protezami se danes giblje skoraj povsem brez težav. “Edina razlika med mano in katerimi drugimi žrtvami min je ta, da sem jaz Američan in sem deležen drugačne zdravstvene obravnave kot drugi. Zemeljske mine v revnih državah letno prizadenejo več kot 26 tisoč ljudi.”
Ottawsko deklaracijo je do danes podpisalo 164 držav, nazadnje je zanimanje za podpis izrazila Palestina v Ženevi prejšnji mesec. Medtem velike svetovne sile, kot je ZDA, Kitajska, Rusija, Pakistan, Indija in Iran deklaracije še vedno niso podpisale.
“Kot žrtev zemeljske mine sem hvaležen svoji državi, da donira tako veliko sredstev za ITF, vendar kot ameriški državljan si želim, da bi podpisali tudi konvencijo. S tem bi postali kot velika država tudi zgled drugim. Kitajska tako recimo pravi, da ima šest različnih konfliktov z mejnimi državami, zato potrebuje mine in pravi, zakaj bi podpisovali, če tudi ZDA niso.” Rutherford pravi, da ZDA niso uporabile zemeljskih min že od leta 1992. “Očitno so se odločili, da jih ne bodo uporabljali in namenili so ogromno denarja za čiščenje že obstoječih minskih polj, podpisati pa nočejo, ker se bojijo, da bi bila druga vojaška sredstva označena za tista, ki povzročajo preveč humanitarnega zla.”
ZDA kot glavni donator delovanja ITF in pomagajo tudi z izobraževanji in drugo pomočjo. V Zahodni Afriki ITF izvaja regionalni projekt grajenja kapacitet za zgodnje obveščanje o nevarnostih in pokriva področja kriminala, varnosti, zdravja, okoljskih groženj ipd. Direktor Direktorata za zgodnje opozarjanje v Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav ECOWAS dr. Abdou Lat Gueye poudarja, da je ITF v 20 letih pomembno prispeval k razminiranju številnih območij po vsem svetu. Toda v zahodni Afriki ga čaka še veliko delo. “Še posebej v državah, kot sta Liberija in Sierra Leone, v katerih so konec osemdesetih in v devetdesetih divjale državljanske vojne. Tako problematično področje je tudi na jugu Senegala. ITF bi moral razmisliti o razminiranju tudi v teh državah.”
Abdou Lat Gueye meni, da je sistem zgodnjega obveščanja, ki ga je ITF pomagal vzpostaviti v petih zahodnoafriških državah, zgodba o uspehu. Meni, da smo Slovenci na plemenito delo ITF lahko zelo ponosni.
“Upamo, da nas bo ITF podpiral pri tem mehanizmu tudi v preostalih desetih državah ECOWAS. ITF opravlja pomembno delo, ki daje konkretne rezultate.”
ITF je od leta 2014 dejaven tudi v Afganistanu, kjer je z različnimi minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posejanih še 1.600 kvadratnih kilometrov ozemlja. Mohammed Shafiq Yosufi, ki vodi afganistanski program za odstranjevanje min, pravi, da vsak mesec zabeležijo 125 civilnih žrtev. “Za vsakim oboroženim konfliktom ostanejo področja, onesnažena z eksplozivnimi sredstvi. Nekatera ozemlja so uporabljale tudi mednarodne sile za vojaške vaje. Upamo, da nam bo letos uspelo očistiti 500 kvadratnih kilometrov miniranega ozemlja, ki ga je za seboj pustila ameriška vojska. Vsa onesnažena ozemlja bi lahko očistili do leta 2023. To je odvisno od donatorskih sredstev in tudi od tega, koliko ozemelj bo miniranih v bojih, ki še potekajo. Po eni strani čistimo ozemlja, po drugi strani pa se na drugih delih države ozemlja ponovno onesnažujejo z minami.”
Čeprav ITF opravlja izjemno delo in ni brez razloga eden naših najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov, fotograf Arne Hodalič, ki se je pred nekaj meseci vrnil z odprave, kjer je z ITF obiskal z minami onesnažena območja v Afganistanu, zaključuje, da bo svetu veliko bolje, ko ITF sploh ne bo več potreben. “ITF je naredil ogromno. Ena izmed svetovnih organizacij, ki je naredila največ na tem področju. Žal je svetu še vedno potrebna in bo na žalost še vedno bolj.”
Hodalič ob tem opozarja na hipokrizijo držav, ki niso podpisale Otawske konvencije.
V Tokiu je bilo včeraj slovesno odprtje paraolimpijskih iger, Luka Petrič pa se je s predsednikom paralimpijskega komiteja Damijanom Lazarjem pogovarjal o stanju parašporta v Sloveniji. Slišali boste, da so norme za nastop na olimpijskih igrah zelo zahtevne, zgolj 4500 športnikom se uspe uvrstiti na paraolimpijske igre, na svetu pa je skoraj milijarda in pol invalidov. Več lahko slišite tudi o slovenski sedmerici, ki se je uspela uvrstiti na igre ter o tem, zakaj je šport izjemno pomemben pri rehabilitaciji in kako pripomore k kakovostnejšemu življenju invalidov.
Afganistan je prizorišče številnih izgubljenih vojn, tudi vojne proti korupciji, ki je imela pomembno vlogo pri tem, da je prišlo do epiloga, kot ga spremljamo. Kakšno vlogo je imela korupcija v vojni pod Hindukušem in kdo vse je ob tem koval dobičke, se je Gorazd Rečnik pogovarjal s predsedujočim prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Dragom Kosom.
Čeprav so se na srednjih šolah ta teden začeli popravni izpiti, so bili vsaj do zdaj ravnatelji prepuščeni sami sebi. Ravno danes potekajo sestanki z ministrstvom, do zdaj, tik pred vrati novega šolskega leta, s strani ministrstva niso dobili nobenih jasnih navodil. Gorazd Rečnik se je pred današnjimi sestanki pogovarjal s Fani Al-Mansour iz Zveze srednjih šol, predsednikom Združenja ravnateljic in ravnateljev Gregorjem Pečanom ter predsednico Zveze aktivov staršev Laro Romih. Zakaj so prepričani, da smo med državami, ki so trenutno najslabše pripravljene na novo šolsko leto? Dopisnica Polona Fijavž pa bo predstavila, kako v novo šolsko leto vstopajo v Nemčiji.
Razmere v Afganistanu se spreminjajo iz ure v uro, o tem pričajo aktualna poročila v naših dnevno-informativnih oddajah. Kako pa je do teh razmer pravzaprav prišlo, kako daleč moramo iti z razlago, da bi vsaj približno razumeli, kaj se dogaja v Afganistanu v širšem kontekstu? Gašper Andrinek je pred Vroči mikrofon povabil strokovnjaka za Bližnji vzhod dr. Primoža Šterbenca.
Filozof dr. Peter Klepec o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj.
Novela Zakona o tujcih za študentke in študente iz držav, ki niso članice Evropske unije, zaostruje način dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje med študijem v Sloveniji. Univerze, fakultete, akademije, študenti in njihove organizacije že več mesecev opozarjajo, da bo to povzročilo veliko težav, manj vpisanih in številne negativne posledice, ki jih bo občutilo tudi gospodarstvo. Ali so vladajoči njihovim pozivom prisluhnili?
Regionalni direktor WHO za Evropo o strategijah za dvig precepljenosti v Evropi predvsem v luči nagovarjanja tistih, ki dvomijo o cepivih in tudi o še vedno odprtih neznankah, povezanih s covidom-19.
Človekoljubne organizacije, ki se podrobno ukvarjajo z nadzorom delovanja oblasti mejnih držav Evropske unije, že dolgo opozarjajo na nezakonite načine zavračanja beguncev in migrantov. Pri tako imenovanih "pushbackih" še posebej izstopa Grčija, ki to ves čas vztrajno zanika in trdi, da gre za turško propagando. Obtožb pa je bila deležna tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex, ki je del svojih sil preusmerila na mejo med Litvo in Belorusijo, kjer so v zadnjih tednih zaznali več nezakonitih prehodov meja. Gre pri tem samo za politično igro Belorusije po zgledu Turčije? Kakšne so razmere beguncev in migrantov na mejah Evropske unije? Sogovorniki: Vlasta Jeseničnik, Igor Jurič in Marcus Engler. Avtor: Gašper Andrinek.
Z novinarko nizozemske javne radiotelevije NOS Kysio Hekster smo se pogovarjali o ozadju nedavnega strelskega napada na preiskovalnega novinarja Petra R. de Vriesa, ki je poročal o številnih odmevnih zločinih in za zapahe spravil kar nekaj šefov kriminalnih združb. Pa tudi o stanju novinarstva v njihovi državi in o tem, zakaj jih pri poročanju s terena vse pogosteje varujejo varnostniki.
Valentin Inzko končuje 12-letni mandat visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovíni. Avstrijski diplomat poudarja, da bi Evropska unija v regiji lahko naredila več: "Če je nekaj predaleč, je to bolj fatamorgana kot perspektiva." Govoril je tudi o nevarnem odpiranju Pandorine skrinjice, spreminjanju mej in o tem, česa bi se lahko naučili od Tirolske.
O tem, kako nam vlada birokracija in kako se ji lahko upremo, smo se pogovarjali z dr. Rogerjem Berkowitzem, profesorjem politike, filozofije in človekovih pravic na Bard kolidžu v New Yorku in ustanoviteljem Centra za politiko in humanistiko Hannah Arendt. V pogovoru je pojasnil tudi, zakaj še za najmanjšo stvar, ki jo moramo urejati pri pristojnem organu, porabimo ogromno časa in energije in zakaj v teh situacijah tako težko najdemo ustreznega sogovornika.
Projektanti so odgovorni za izdelavo projektne dokumentacije novogradnje. To nalogo pri nas po večini opravljajo arhitekti. Z novim gradbenim zakonom, ki ga je vlada že potrdila in ga bodo obravnavali v državnem zboru, pa prevladujoča stroka za projektiranje ni več določena. Inženirji različnih strok (gradbene, elektro, požarne, strojne itn.) nimajo večjih pripomb, jasno je, da bodo zdaj lažje prevzeli projektiranje stavb, če jim ga bo zaupal investitor. Arhitekti pa opozarjajo, da bomo s postopnim opuščanjem njihove stroke izmaličili slovensko arhitekturno krajino. Kaj se bo v resnici spremenilo? Zakaj je ministrstvo za okolje sploh spremenilo te določbe? Gosti so bili Georgi Bangiev, generalni direktor za prostor, graditev in stanovanja na MOP, Barbara Škraba Flis, generalna sekretarka Inženirske zbornice, in Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor.
Evropski model športa se je zaradi covida-19 znašel v nezavidljivem položaju, na kar kaže sicer spodleteli poskus ustanovitve nogometne superlige. Slovenija si je za enega od ciljev predsedovanja Evropski uniji v drugi polovici letošnjega leta zadala sprejem resolucije o evropskem modelu športa, s katero bi ga dokončno opredelili.
Osamosvojitev Slovenije je terjala veliko državljanskega poguma, ne samo odločevalcev. Kako je z aktivnim državljanstvom trideset let kasneje, zakaj se je vredno angažirati ter kako v sramotilnem vzdušju družabnih omrežij pozitivno pomagati pri razvoju demokracije 21. stoletja?
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo … Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
O zagatah pri pridobivanju digitalnih potrdil smo pretekli teden že veliko govorili, ob tem pa pozabljamo, da je tudi dostopnost do preostalih storitev upravnih enot katastrofalna. Več naših poslušalcev nas je opozorilo, da je že naročanje tako prek telefona kot elektronske pošte misija nemogoče, na termine pa se na najbolj obleganih upravnih enotah čaka tudi po teden, dva in več. Mnogi se zato, da se prijavijo na vozniški izpit ali naročijo nove dokumente, odpeljejo na druge konce Slovenije, do manj obremenjenih upravnih enot. Ali so te zmede res krive samo korona in omejitve do dostopa upravnih storitev ali pa je to posledica slabega načrtovanja dela na upravnih enotah? Ni namreč skrivnost, da samo letos poteče veljavnost kar 240 tisoč osebnim izkaznicam, največji delež prav v tem preddopustniškem obdobju. Kako preprečiti popoln razpad sistema drugo leto, ko bo treba zamenjati rekordnih več kot pol milijona osebnih izkaznic in potnih listov?
Kolesarska dirka po Sloveniji bo letos seveda posebna. Zaradi epidemiološke situacije v karavani dirke veljajo stroga pravila, ki jih zapoveduje Mednarodna kolesarska zveza, tako da je organizacija tekmovanja še toliko težja. Smo pa lahko vsi zadovoljni, da dirka bo in da je med prijavljenimi kolesarji tudi Tadej Pogačar. Aktualni zmagovalec francoskega Toura je tudi ambasador slovenskega turizma. In prav o turističnem vidiku dirke smo spregovorili v tokratni oddaji.
Evropska komisija je lani napovedala ustanovitev 750-milijardnega sklada za okrevanje in odpornost po pandemiji za zeleni in digitalni prehod. Kot kaže, se ji na finančnih trgih ne bo treba zadolžiti za ves znesek, saj države članice ne nameravajo počrpati vseh razpoložljivih posojil, bodo pa rade volje vzele dodeljene subvencije. A subvencije za kaj? Komisija je podala smernice: vsaj 37 % izdatkov mora biti usmerjenih v zeleno, 20 % pa v digitalne projekte. Slovenija je temu sledila, morda preveč na silo.
Pred 33 leti se je začela afera JBTZ. 31. maja 1988 so aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja, malo kasneje tudi Davida Tasića. Francija Zavrla jim ni uspelo aretirati, zato se je na procesu proti četverici, ki je bila obtožena izdaje vojaške skrivnosti, edini branil s prostosti. Teh dogodkov se spominjamo, ker so bili pomembni pri nastajanju naše države, pa tudi zato, ker si slovenska javnost, ki se je takrat odzvala s protesti in zborovanji, pogumno, silovito in množično, zasluži poklon. Tatjana Pirc se je o tistih in teh časih pogovarjala z Alijem Žerdinom, Matjažem Albrehtom, Igorjem Bavčarjem in Petrom Lovšinom.
Pred Vroči mikrofon tokrat postavljamo cepilni marketing. Kako smo se promocije cepljenja lotili pri nas in kakšnih oglaševalskih taktik se poslužujejo v tujini? Po podatkih Sledilnika je bilo včeraj pri nas proti covidu-19 cepljenih 30,4 % prebivalstva, precepljenost se ta trenutek zdi še zelo daleč. V Sloveniji imamo veliko odličnih in mednarodno priznanih marketinških strokovnjakov, ki so nam sposobni prodati marsikaj. Zakaj nam niso sposobni prodati cepljenja?
Neveljaven email naslov