Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.

Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF) že 20 let rešuje življenja

Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.

Vojna poleg žrtev, gmotnega uničenja in propadlih držav za sabo pusti še ogromno vojaški odpadkov, neeksplodiranih bomb ter nevarnih in včasih tudi neoznačnih minskih polj. Na enem od njih je v Kosovu doživela nesrečo Violeta Dukaj: “Ura je bila približno enajst dopoldne, ko sem nenadoma zaslišala eksplozijo. In to je bilo to. Vse se je zgodilo le v nekaj sekundah.”

Violeta Dukaj, eden od 20 obrazov ITF, se je na minska polja vrnila z nožno protezo, dokler niso ekipe za razminiranje očistile 98 odstotkov kosovskega ozemlja. To je zahtevalo veliko žrtev. “V moji ekipi so pred mano doživeli nesrečo štirje moški. Ostali so brez noge, eden je izgubil oči. Vedeli smo, kakšno je tveganje. Dovolj je le majhna napaka in v trenutku se zgodi nesreča.”

Žrtev min je bilo na Kosovu zelo veliko. “Samo v prvih dveh letih je bilo več kot 100 smrtnih žrtev, več kot 200 pa jih je izgubilo ude, oči.”

Leto pred ustanovitvijo Ustanove za krepitev človekove varnosti je 121 držav, tudi Slovenija, v Ottawi v Kanadi podpisalo konvencijo o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min. Za to je mednarodna kampanja za prepoved zemeljskih min prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Eden izmed soprejemnikov je dr. Ken Rutherford: “Nobelova nagrada je pomenila, da lahko tudi male skupnosti in države, kot je Slovenija, spreminjajo svet na področju prepovedi težkega orožja in zemeljskih min. Zdi se mi, da se je družba od takrat tako razvila in ugotovila, da če stopi in dela skupaj, lahko doseže velike spremembe.”

Ken Rutherford spada med najbolj prepoznavne strokovnjake s področja protiminskega delovanja ter pomoči žrtvam min in eksplozivnih ostankov vojne. Občutil jih je tudi sam. “Bil sem v Somaliji leta 1993, kjer sem pomagal beguncem. Vozilo, v katerem sem bil, je zapeljalo na mino, zato sem takoj izgubil eno nogo. Po dveh letih in 18 operacijah pa sem izgubil tudi drugo nogo.”

Z nožnimi protezami se danes giblje skoraj povsem brez težav. “Edina razlika med mano in katerimi drugimi žrtvami min je ta, da sem jaz Američan in sem deležen drugačne zdravstvene obravnave kot drugi. Zemeljske mine v revnih državah letno prizadenejo več kot 26 tisoč ljudi.”

Ottawsko deklaracijo je do danes podpisalo 164 držav, nazadnje je zanimanje za podpis izrazila Palestina v Ženevi prejšnji mesec. Medtem velike svetovne sile, kot je ZDA, Kitajska, Rusija, Pakistan, Indija in Iran deklaracije še vedno niso podpisale.

“Kot žrtev zemeljske mine sem hvaležen svoji državi, da donira tako veliko sredstev za ITF, vendar kot ameriški državljan si želim, da bi podpisali tudi konvencijo. S tem bi postali kot velika država tudi zgled drugim. Kitajska tako recimo pravi, da ima šest različnih konfliktov z mejnimi državami, zato potrebuje mine in pravi, zakaj bi podpisovali, če tudi ZDA niso.” Rutherford pravi, da ZDA niso uporabile zemeljskih min že od leta 1992. “Očitno so se odločili, da jih ne bodo uporabljali in namenili so ogromno denarja za čiščenje že obstoječih minskih polj, podpisati pa nočejo, ker se bojijo, da bi bila druga vojaška sredstva označena za tista, ki povzročajo preveč humanitarnega zla.”

ZDA kot glavni donator delovanja ITF in pomagajo tudi z izobraževanji in drugo pomočjo. V Zahodni Afriki ITF izvaja regionalni projekt grajenja kapacitet za zgodnje obveščanje o nevarnostih in pokriva področja kriminala, varnosti, zdravja, okoljskih groženj ipd. Direktor Direktorata za zgodnje opozarjanje v Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav ECOWAS dr. Abdou Lat Gueye poudarja, da je ITF v 20 letih pomembno prispeval k razminiranju številnih območij po vsem svetu. Toda v zahodni Afriki ga čaka še veliko delo. “Še posebej v državah, kot sta Liberija in Sierra Leone, v katerih so konec osemdesetih in v devetdesetih divjale državljanske vojne. Tako problematično področje je tudi na jugu Senegala. ITF bi moral razmisliti o razminiranju tudi v teh državah.”
Abdou Lat Gueye meni, da je sistem zgodnjega obveščanja, ki ga je ITF pomagal vzpostaviti v petih zahodnoafriških državah, zgodba o uspehu. Meni, da smo Slovenci na plemenito delo ITF lahko zelo ponosni.

“Upamo, da nas bo ITF podpiral pri tem mehanizmu tudi v preostalih desetih državah ECOWAS. ITF opravlja pomembno delo, ki daje konkretne rezultate.”

ITF je od leta 2014 dejaven tudi v Afganistanu, kjer je z različnimi minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posejanih še 1.600 kvadratnih kilometrov ozemlja. Mohammed Shafiq Yosufi, ki vodi afganistanski program za odstranjevanje min, pravi, da vsak mesec zabeležijo 125 civilnih žrtev. “Za vsakim oboroženim konfliktom ostanejo področja, onesnažena z eksplozivnimi sredstvi. Nekatera ozemlja so uporabljale tudi mednarodne sile za vojaške vaje. Upamo, da nam bo letos uspelo očistiti 500 kvadratnih kilometrov miniranega ozemlja, ki ga je za seboj pustila ameriška vojska. Vsa onesnažena ozemlja bi lahko očistili do leta 2023. To je odvisno od donatorskih sredstev in tudi od tega, koliko ozemelj bo miniranih v bojih, ki še potekajo. Po eni strani čistimo ozemlja, po drugi strani pa se na drugih delih države ozemlja ponovno onesnažujejo z minami.”

Čeprav ITF opravlja izjemno delo in ni brez razloga eden naših najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov, fotograf Arne Hodalič, ki se je pred nekaj meseci vrnil z odprave, kjer je z ITF obiskal z minami onesnažena območja v Afganistanu, zaključuje, da bo svetu veliko bolje, ko ITF sploh ne bo več potreben. “ITF je naredil ogromno. Ena izmed svetovnih organizacij, ki je naredila največ na tem področju. Žal je svetu še vedno potrebna in bo na žalost še vedno bolj.”

Hodalič ob tem opozarja na hipokrizijo držav, ki niso podpisale Otawske konvencije.