Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive?
V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.
Se vlada Emanuella Macrona boji nove revolucije po zgledu iz leta 1968? Reportaža iz Pariza
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo.
“Okupacija univerze ne pomeni to, da zapreš vrata in greš spat. Z okupacijo smo dobili prostor za organizacijo, deljenje in širjenje idej ter za boj.” – Boris, 24 let, študent prava na Sorboni
Zelo podobno, če ne že skoraj enako, so mislili pariški študentje pred točno 50 leti. Siti generacije svojih staršev, ki so jih silili v konservativne družbene kalupe, so se uprli in začeli množično protestirati in zasedati univerze.
Leta 1968, ko se je v Parizu zgodila študentska revolucija, je tam bila tudi Špela Jelenc. Pred Sorbono se je z njenim sinom Florianom spominjala prvih dni revolucije. “Zahtevati nemogoče enkrat postane mogoče. Vendar se ne smemo ujeti v past ekstremnega idealizma in sanjarjenja.” Pa Špela Jelenc pravi o revolucinarnem geslu iz leta 1968 “Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!”
“Eno od glavnih težav teh zasedb vidim v tem, da študentskega gibanja ni podprl kakšen pomembnejši intelektualec, kot se je zgodilo pri protestih leta 1968. Takrat je bil v Franciji močno angažiran Jean-Paul Sartre.” Bertrand, 28 let, je kritičen do upirajočih študentov.
“Težava z mladimi je to, da na njih zelo vpliva materializem in nekakšen družbeni boj je za njih obskurna ideja. Preživijo ogromno časa na družabnih omrežjih. Postajamo družba aktivistov iz naslonjača.” – Bertrand
Univerzo Tolbiac so na koncu policisti evakuirali. Kar je zanimiva beseda, saj so študentom, ki jim je univerza pravzaprav namenjena, preprečili vstop. So se študentje preveč prepustili sanjarjenju in so prešli v ekstremni idealizem? Mogoče pa bi morali to geslo obrniti na glavo. “Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost!“
To so leta 1968 storili več kot 1000 kilometrov stran od Pariza.
Zakaj so študenti v Ljubljani in drugod po Jugoslaviji takrat zahtevali realizem oziroma več socializma, kaj je to pomenilo za takratno družbo in kako so se vseeno prepletali s študentskimi upori drugje po Evropi … kje so zdaj njihove ideje in njihov realizem … vse to bomo skupaj z današnjimi mladimi in tistimi, ki so bili mladi takrat, poskušali odgovoriti v razširjenih podkastih na Valu 202.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive?
V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.
Se vlada Emanuella Macrona boji nove revolucije po zgledu iz leta 1968? Reportaža iz Pariza
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo.
“Okupacija univerze ne pomeni to, da zapreš vrata in greš spat. Z okupacijo smo dobili prostor za organizacijo, deljenje in širjenje idej ter za boj.” – Boris, 24 let, študent prava na Sorboni
Zelo podobno, če ne že skoraj enako, so mislili pariški študentje pred točno 50 leti. Siti generacije svojih staršev, ki so jih silili v konservativne družbene kalupe, so se uprli in začeli množično protestirati in zasedati univerze.
Leta 1968, ko se je v Parizu zgodila študentska revolucija, je tam bila tudi Špela Jelenc. Pred Sorbono se je z njenim sinom Florianom spominjala prvih dni revolucije. “Zahtevati nemogoče enkrat postane mogoče. Vendar se ne smemo ujeti v past ekstremnega idealizma in sanjarjenja.” Pa Špela Jelenc pravi o revolucinarnem geslu iz leta 1968 “Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!”
“Eno od glavnih težav teh zasedb vidim v tem, da študentskega gibanja ni podprl kakšen pomembnejši intelektualec, kot se je zgodilo pri protestih leta 1968. Takrat je bil v Franciji močno angažiran Jean-Paul Sartre.” Bertrand, 28 let, je kritičen do upirajočih študentov.
“Težava z mladimi je to, da na njih zelo vpliva materializem in nekakšen družbeni boj je za njih obskurna ideja. Preživijo ogromno časa na družabnih omrežjih. Postajamo družba aktivistov iz naslonjača.” – Bertrand
Univerzo Tolbiac so na koncu policisti evakuirali. Kar je zanimiva beseda, saj so študentom, ki jim je univerza pravzaprav namenjena, preprečili vstop. So se študentje preveč prepustili sanjarjenju in so prešli v ekstremni idealizem? Mogoče pa bi morali to geslo obrniti na glavo. “Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost!“
To so leta 1968 storili več kot 1000 kilometrov stran od Pariza.
Zakaj so študenti v Ljubljani in drugod po Jugoslaviji takrat zahtevali realizem oziroma več socializma, kaj je to pomenilo za takratno družbo in kako so se vseeno prepletali s študentskimi upori drugje po Evropi … kje so zdaj njihove ideje in njihov realizem … vse to bomo skupaj z današnjimi mladimi in tistimi, ki so bili mladi takrat, poskušali odgovoriti v razširjenih podkastih na Valu 202.
Prav je, da so naša pričakovanja visoka, kot je tudi prav, da imamo končno možnost kupovanja kakovostnih domačih izdelkov
Vsem ukrepom navkljub alkohol še zmeraj botruje tretjini nesreč s smrtnim izidom pri nas. Smo preveč sprijaznili s tem, da smo »mokra kultura« in se pri nas pač pije, da se tukaj ne da veliko narediti? Se tudi zato morda z različnimi akcijami preveč osredotočamo le na gašenje najhujših posledic, tudi pri varnosti v prometu? Kakšni ukrepi so delovali v tujini, zakaj akcije vnaprejšnjega zagotavljanja treznega prevoza pijanim morda niso dobra rešitev in ali bi znova veljalo premisliti o zahtevi za 0,0 promila tudi v zakonski rešitvi?
Božičnica, trinajsta plača, letna nagrada in regres so učinkovite sestavine recepta za motivacijo zaposlenih
Vinarji v Sloveniji si prizadevajo, da se Slovenija utrdi na svetovnem vinskem zemljevidu in da vina pridejo v hladilnike restavracij in trgovin
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
Predvsem v oddaljenih krajih reševalne službe že nekaj let na pomoč bolnikom s srčnim zastojem pošiljajo tudi laične "prve posredovalce". Večinoma gre za člane prostovoljnih gasilskih društev, ponekod pa so med njimi tudi polprofesionalci oz. t. i "certificirani prvi posredovalci".
Brezdomstvo se lahko zgodi vsakemu. V Sloveniji natančno število brezdomcev ni znano, bilo naj bi jih od tri do skoraj sedem tisoč. Vse več je prikritega brezdomstva, vse več je mladih brezdomcev.
Številni najemodajalci si, ko izvejo, da stanovanje iščejo tujci, še posebej če so begunci, premislijo in ga ne želijo oddati. So pa tudi taki, ki nimajo predsodkov in imajo zelo dobre izkušnje. Nekaj smo jih poiskali. Psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček upa, da lahko ob takih pozitivnih primerih komu zasveti žarnica v glavi, da je mogoče tudi drugače.
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
Okoljevarstvene organizacije doživljajo vse večje pritiske. Kaj pravi o teh pritiskih okoljska ministrica? Je s formalizmi in izogibanjem vsebinskim razpravam naše okolje ugrabila politika?
Velika Kladuša je precej neprivlačen kraj v severozahodni Bosni, a je bila sredi osemdesetih središče Jugoslavije. Prehrambeno podjetje Agrokomerc je bilo zgodba o uspehu, zaposlovali so več kot 12 tisoč ljudi, dvignili so razvoj celotne regije, se hitro širili … A se je izkazalo, da na račun nekritih menic. Direktor Fikret Abdić je končal v zaporu, Bosna in Hercegovina v vojni in popolnem razsulu.Kakšna je Velika Kladuša 30 let po aferi Agrokomerc, kako je mogoče, da je Fikret Abdić po vrnitvi iz zapora zaradi vojnih zločinov zdaj tam župan? Obiskali smo razvpiti kraj v Bosni in šli po sledeh Agrokomerca, katerega propad je po mnenju številnih eden izmed vzrokov za razpad Jugoslavije. Pa je (bil) Agrokomerc res tako unikaten primer, kaj je šlo narobe, lahko najdemo tudi kakšne povezave z današnjimi časi? Je morda propad Agrokorja podobna zgodba? Avtorja: Luka Hvalc in Gašper Andrinek
Za šolske potrebščine, delovne učbenike in delovne zvezke, ki so jih starši kupili za svoje otroke, so se marsikateri celo zadolžil. Tudi če so šolski pripomočki, ki jih je vsako let več zgolj priporočljivi, so marsikateri starši prepričani, da so za znanje njihovih otrok pač dobrodošli, morda celo nujni. A resnica je nekje drugje. Pogovarjali smo se z Antonom Medenom, predsednikom Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
Čeprav letošnja statistika prometnih nesreč in žrtev za zdaj kaže nekoliko boljše stanje kot lani, je to seveda še daleč od želja prometnih strokovnjakov. V tem prometnem trikotniku, ki ga sestavljajo cesta, vozilo in človek se zdi človek tisti, ki je daleč največkrat kriv za nesrečo in je torej predvsem pri njem iskati rezerve pri varnosti na naših cestah.Tokrat nismo govorili o infrastrukturi, o cestah, ki so sicer pri nas v slabem stanju. Tudi ne o avtomobilih, ki so kljub nekaterim izjemam, vedno bolj varni in pripomorejo k zmanjševanju posledic prometnih nesreč. V glavni vlogi analize prometa je tokrat nastopal voznik, udeleženec, ki je po mednarodnih raziskavah kriv za 90 % vseh neugodnosti, ki se zgodijo na cestah.
Več kot 70 odstotkov državnih cest pri nas je v katastrofalnem stanju. Še veliko slabše je na lokalnih cestah. In čeprav je za več kot 90 odstotkov prometnih nesreč kriv človek, bi z ustreznimi rešitvami cestne infrastrukture lahko za 30 odstotkov na leto zmanjšali število smrtnih žrtev. Kakšne investicije v državno cestno omrežje lahko pričakujemo v naslednjih letih in kako bolj varne bodo, je povedal Zvonko Zavasnik, vodja Sektorja za ceste pri Ministrstvu za infrastrukturo.
Ali oblast ne zaupa javnosti? Tudi letos je v javni razpravi kar nekaj pomembnih predpisov, ki med počitnicami ne bodo deležni take pozornosti, kot bi je bili v aktivnejših mesecih. Tudi na vprašanje, ali bi morala biti javnost bolj vključena v nastajanje predpisov, bosta v naslednjih minutah v Vročem mikrofonu odgovorila izredna profesorica s katedre za analizo politik in javno upravo ljubljanske fakultete za družbene vede doktorica Irena Bačlija Brajnik in direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS Goran Forbici.
ri nas zakonodaja določa, da morajo biti delavci zavarovani pred vremenskimi vplivi, ki bi bili lahko škodljivi za njihovo zdravje in varnost. Za ukrepe se delodajalec odloči na podlagi razmer. Ali posledice dela pri hudi poletni vročini in negativne vplive pretirane izpostavljenosti sončnim žarkom delodajalci in delavci jemljemo dovolj resno? Vse kaže, da ne.
Vrednost kriptovalut se je v letošnjem letu strmo dvigovala, Bitcoin, Ethereum in drugi virtualni kovanci so dosegali rekordne vrednosti. A ob hitrih vzponih so sledili prav tako hitri padci. Nova finančna tehnologija hkrati odpira vrsto vprašanj glede anonimnosti, pravne ureditve in regulacije, davkov, nezakonitih dejavnosti in nenazadnje tudi priložnosti za vlagatelje in vsakodnevno rabo. V Vročem mikrofonu se vprašamo, kaj novega prinašajo verige podatkovnih blokov v finančni in pravni svet, kje se skrivajo nevarnosti in kje priložnosti.
Brezskrbnost lahko hitro spremeni v težave, sploh ob hitri spremembi vremena in zaradi objestnih, v sebe zavarovanih krmarjev, ki se ne zavedajo pasti, ki jih skriva morje.
Ob poplavi prireditev v Sloveniji smo se spraševali, kakšno kulturo potrebujemo. Zakaj likovni in drugi kulturni hrami med tednom samevajo, polnijo pa jih v glavnem odprtja in razni večji dogodki! Kam je usmerjena naša pozornost, predvsem pa kam je usmerjena pozornost mladih? V studio smo povabili Nadjo Zgonik, profesorico na ALUO, in Nino Ostan, svetovalko za umetnost na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Za mnenje smo vprašali tudi Diano Koloini, umetniško vodjo SNG Maribor, in Nino Peče, vodjo Kinodvora.
Neveljaven email naslov