Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
Kaj se dogaja po izvedbi infrastrukturnih investicij, ki vsako leto modernizirajo nekaj ulic naše prestolnice?
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Že dobre tri mesece so šolajoči se slovenski otroci in mladostniki doma, najdlje v primerjavi z vrstniki ostalih držav EU. In nič ne kaže, da se bodo šolska vrata osnovnih in srednjih šol za večino kaj kmalu odprla. Kakšen primanjkljaj v znanju in spretnostih bo prinesla tako dolgo trajajoča šola na daljavo? Bodo pristojni še dodatno razrahljali učne načrte in pravila za dokončanje šolskega leta? Kako bo z ocenjevanjem, ko se bodo enkrat vrnili v šolske klopi in kako rešiti zagate s praktičnim poukom v strokovnih srednjih šolah? Smo čisto pozabili na nadarjene učence? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, kjer so zadolženi za razvoj in prilagoditve celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema države.
Nadzor oljčnega olja Inšpekcije za varno hrano je pokazal, da je na trgovskih policah celo olje, ki je označeno kot ekstra deviško, pa v resnici sploh ni primerno za uživanje. Več kot je nadzora, manj je nepravilnosti, zato bi bilo nadzor nujno še okrepiti. Obetajo pa se tudi spremembe na področju pridelave hrane. Evropska komisija od članic med drugim zahteva zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu za 50 odstotkov in zmanjšanje uporabe antibiotikov. Sogovornika: Andreja Bizjak in Jernej Drofenik (oba z Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)
Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.
Zgodovina je sicer polna teorij zarot, ki so nastopile ob pandemijah, a vse povezane z mobilnim omrežjem 5G v zadnjih letih še posebej izstopajo. Zakaj so tako privlačne, kaj 5G prinaša in zakaj neupravičeno vzbuja skrb in razburja? V minulem odbitem letu smo veliko govorili o mobilnem omrežju prihodnosti, Vroči mikrofon zato povzema več epizod podkasta Odbita do bita in tolmači ključne pomisleke.
Učenci s posebnimi potrebami so se po več kot dveh mesecih spet vrnili v šolske klopi. Kako je potekal "nov začetek šolskega leta", smo preverili na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne – IRIS. Naša gostja je bila ravnateljica centra Katjuša Koprivnikar.
Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zadnjih deset let v Sloveniji nismo imeli urejenega področja za izplačevanje nadomestil iz naslova praznih nosilcev podatkov, za to pa od julija 2019 skrbi kolektivna organizacija Kopriva. Pri nakupu prenosnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, ključkov USB in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. Zbiranje nadomestila za prazne nosilce podatkov: kasete, CD-je, spominske kartice, računalnike, telefone …, katere koli naprave ali nosilce, ki omogočajo reproduciranje avtorskih del, deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Julija 2019 pa se je to področje korenito spremenilo. Kako, s sogovorniki na področju glasbenih kolektivnih organizacij ugotavlja Klara Zupančič.
Neveljaven email naslov