Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
Evropske države so za zmanjševanje svojih finančnih primanjkljajev zadnja leta začele iskati bolj inovativne in hkrati sporne načine. Možnost prodaje potnega lista za denar ali neposredne naložbe so doslej prek najrazličnejših »investicijskih programov« ponujale predvsem karibske državice, v zadnjih letih pa so model kopirale tudi nekatere članice EU; najbolj razvpit je primer Malte, o tovrstnem privabljanju tujih investicij ravno zdaj intenzivno razmišljajo tudi Hrvaškem. Ali o tem razmišljamo tudi v pri nas? Koliko stane slovensko državljanstvo? In predvsem, kje so prednosti in kje pasti takega podeljevanja državljanstva.
Zaradi potreb, ki se pojavljajo na trgu dela, Zavod za zaposlovanje vzpostavlja tesnejše vezi z delodajalci, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Do konca leta bodo imele vse enote zavoda pisarne za delodajalce, kjer bo tisti, ki išče delavca, našel vse na enem mestu. V Vročem mikrofonu bomo podrobneje predstavili ta projekt, pa tudi avstrijske izkušnje pri aktivnem posredovanju med delodajalci in iskalci zaposlitve. Naši sogovorniki bodo Barbara Vrtačnik, Zavod za zaposlovanje, Igor Antauer, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije in Hans Rehsmann, vodja regionalne izpostave koroške AMS.
Zveza potrošnikov Slovenije je pričela z akcijo "Zamenjaj in prihrani", s katero potrošnike električne energije v Sloveniji pozivajo k skupni akciji s katero bi lahko znižali ceno električne energije tudi do 100 evrov. Tovrstne akcije so se v tujini že izkazale za izjemno uspešne.
Socialna zakonodaja je v slabih treh letih od sprejetja doživela veliko kritik, pa tudi nekaj sprememb. Te, ki bodo stopile v veljavo 1. septembra, bodo omogočile upoštevanje bolj realnega materialnega položaja, vrednosti nepremičnin in drugega premoženja prosilca kot doslej, na višino socialne pomoči bo manj vplival dohodek od študentskega dela.
Kako so Rusi evropske pridelovalce jabolk pregnali iz raja in komu smrdijo francoski siri? Kdo bo zmagovalec živilske vojne in lahko jabolko na dan res odžene Putina stran? Zaradi ruske prepovedi uvoza živil je EU že napovedala, da bo svojim pridelovalcem pomagala s 125 milijoni evrov. Bo to dovolj? In kaj se je v grlu zataknilo slovenskim sadjarjem?
Novi zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno bo izboljšal nadzor nad nelegalnimi oblikami dela, višje kazni so predvidene tako za obrtnike, ‘šušmarje’ kot naročnike, nad tem področjem pa bo po novem bdela Finančna uprava RS. Mobilne enote FURSa naj bi do konca leta opravile kar 2300 pregledov, verjamejo pa tudi, da bo novi zakon zagotovil več discipline pri plačevanju davkov in razmah legalnih oblik dela. Pa bo res? O tem s predstavniki Finančne uprave RS in Obrtno-podjetniške zbornice pred Vročim mikrofonom.
V svetu živi skoraj 44 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti domovino zaradi lakote, vojne, političnega, verskega ali etničnega preganjanja. Stisko teh ljudi še posebej občutijo v Italiji, v katero se je samo letos zateklo že skoraj sto tisoč ljudi, za 800 med njimi se je poskus poti v boljše življenje končal s smrtjo.Z Lampeduse na jugu Apeninskega polotoka so nezakonite priseljence napotili tudi v Furlanijo Julijsko krajino na severovzhodu države, kjer že skrbijo za nezakonite priseljence, ki so v državo prišli po kopnem. Reportaža iz Furlanije Julijske krajine in pogovor s Francijem Zlatarjem, vodjo programa migracij pri Slovenski filantropiji.
Gladovna stavka je postala priljubljeno sredstvo – ne samo za uveljavljanje pravic, ampak tudi za vzbujanje pozornosti. Varuhinja človekovih pravic jih je samo v svojem mandatu obravnavala že sedem. Ugotavlja, da so zahteve pogosto tudi nerealne. V slovenskih zaporih se je samo v tem letu za gladovno stavko odločilo že 27 posameznikov. Gladovna stavka ima pomembno vlogo v svetovni zgodovini nenasilnega upora. O tem, kakšno vlogo ima v Sloveniji, bomo govorili z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nusdorfer, filozofom Luko Omladičem in predsednikom komisije za medicinsko etiko Božidarjem Voljčem.
Spopadi med Izraelom in Hamasom odpirajo tudi vprašanje bojkota, predvsem pri dobavi orožja na krizna območja. Izrael je od leta 2004 iz Slovenije uvozil za 6 milijonov evrov vojaške opreme in orožja, naša država iz spornih območij uvaža predvsem sadje. Naj se Slovenija pridruži bojkotu Izraela, ki ga nekatere države vsaj sramežljivo napovedujejo, ali pa naj kako drugače zavzame bolj konstruktivno in miroljubno vlogo v izraelsko-palestinskem konfliktu?
Ali bo nova finančna služba uspešnejša pri preganjanju sive ekonomije, utaji davkov, znižanju davčnega dolga kot prej carinska in davčna služba vsaka zase? Mobilne enote bodo bolj navzoče na terenu in odkrivale tudi delo na črno, zagrožene kazni bodo višje. Bo nadzor finančnih inšpektorjev in preiskovalcev učinkovitejši?
Vrnili smo se na poplavljena območja v Srbiji. Katastrofa, ki so jo doživeli ljudje, ki so že tako težko živeli, zdaj povzroča težave na vseh področjih življenja. Ljudje so fizično in psihično izčrpani. Večina pa jih je za vsaj delno obnovo zapravila tudi celotne prihranke. Porušene hiše v Obrenovcu, ki so nekatere še vedno nedotaknjene, pričajo o tem, da pomoč države pri obnovi po dveh mesecih še vedno ni zagotovljena tako kot bi bilo potrebno. Medtem pa Obrenovac in ostala potopljena mesta in vasi pospešeno drvijo tudi v družbeno socialni propad, saj je zaradi poplav ogromno ljudi ostalo brez služb.
Na petkovi ustanovni seji državnega zbora bo v poslanske klopi sploh prvič sedlo kar 64 od 90-ih poslancev. Večina novincev je javnosti neznana, prav tako jih je veliko sploh prvič zašlo v politiko. Med njimi so stand up komiki, igralci, podjetniki, študenti …
Slovenska privatizacija je kot vrtiljak obljub in želja ter nasprotovanj. Vse to se zrcali v zgodbi o Telekomu Slovenije. Politika se njegove prodaje negotovo loteva že 15 let. V tem času se je Telekom prelevil iz prezadolženega podjetja, ki je služilo kot samopostrežba politiki in se lotevalo dragih zgrešenih nakupov po Balkanu, obenem pa izrinjalo konkurenco in si s tem nakopalo preštevilne tožbe, v nacionalnega operaterja, ki vlaga v najnovejše tehnologije, izstopa iz zgrešenih naložb in izboljšuje finančno stanje. A politika se je odločila: Telekom je treba prodati.
Starejši so pogosto odvisni od sorodnikov in drugih, ki skrbijo zanje, ko sami tega več ne zmorejo. Številni sorodniki to počnejo zelo predano in sočutno, drugi manj. Občine morajo poskrbeti za možnost pomoči družini na domu, vendar so cene zelo različne in svojci si je pogosto ne morejo privoščiti.
Nenehna zagotovila politikov, da smo še vedno socialna država, da je stopnja razslojevanja med najnižjimi v Evropi in da je med pomembne dosežke odhajajoče vlade mogoče šteti tudi to, da se raven socialnih izdatkov ni znižala, so kot v posmeh vsaj 300.000 sodržavljanom, ki že živijo v revščini. Da je človek prepogosto sam pred mogočnimi in večkrat zaprtimi vrati države, da je zakonodaja neživljenjska, nedomišljena in zaletava, da so kršitve v nebo vpijoče in da vodijo ljudi tudi v resne zdravstvene težave pa tudi v smrt opozarja tudi varuhinja človekovih pravic.Kakšna je torej v resnici naša socialna država, smo v Vročem mikrofonu vprašali varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer.
Rdeči križ Slovenije zavrača medijske navedbe o možnosti stečaja. Je likviden in solventen, ima pa velike težave zaradi napak pri gradnji hotela Arija. Pozabili so unovčiti garancijo. Zakaj nihče ne prevzame odgovornosti? Je garancija sploh bila unovčljiva? Kdo je odgovoren? Zakaj podizvajalci niso bilo poplačani? Bo Rdeči križ moral dvakrat plačati za isto delo? Kaj se je dogajalo med prenosi terjatev?
Grško zdravstvo močno trpi zaradi posledic krize in varčevalnih ukrepov. V Grčiji je kar tri milijone ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, še približno toliko pa jih bo brez zavarovanja ostalo v kratkem. Veliko prebivalcev nima dostopa niti do osnovnih zdravstvenih storitev. Kronični bolniki ne jemljejo zdravil, ker nimajo denarja za doplačila. Zato kriza resno načenja javno zdravje, pravi Apostolos Veizis, vodja programov organizacije Zdravniki brez meja za Grčijo. Zaradi krize in varčevalnih ukrepov je v Grčiji že izbruhnila epidemija okužb z virusom HIV pri uporabnikih drog. Ker se varčuje tudi pri sredstvih za škropljenje komarjev, sta se pojavila malarija in virus Zahodnega Nila. Število samomorov se je povečalo za 40 odstotkov.
Kaj je še mogoče popraviti? “Zdravstveni pogoj, da morata biti v osebni kartoteki otroka zabeležena dva obiska pri zdravniku letno, res ni velika zahteva in to ne bi smel biti razlog za tak osip!” je podatek, da je še sredi junija ostalo neizkoriščenih nekaj tisoč subvencij za zdravstveno letovanje komentirala Margareta Seher Zupančič, predsednica slovenskega Združenja za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu in pediatrinja v ZD Velenje: “Dejstvo je, da so nadzori zavarovalnice vse pogostejši in prav je tako.”
Od majhnega pritožbenega organa do pomembnega varuha osebnih podatkov in poroka transparentnosti. Vse v 10-ih letih, ko so številni primeri Urada informacijskega pooblaščenca, ki ga pooseblja Nataša Pirc Musar, uspešno končani.
Od majhnega pritožbenega organa do pomembnega varuha osebnih podatkov in poroka transparentnosti. Vse v 10-ih letih, ko so številni primeri Urada informacijskega pooblaščenca, ki ga pooseblja Nataša Pirc Musar, uspešno končani.
Neveljaven email naslov