Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
Odgovarjamo na vprašanje: več Evrope ali več Evropske unije?
Zakaj ni pravih ljudi na pravih mestih? Kdo kandidira, kako se izbira, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku republike Borutu Pahorju, predsednici uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.
Zakaj ni pravih ljudi na pravih mestih? Kdo kandidira, kako se izbira, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku republike Borutu Pahorju, predsednici uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.
Zakaj ni pravih ljudi na pravih mestih? Kdo kandidira, kako se izbira, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku republike Borutu Pahorju, predsednici uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.
Za razvojno pomoč Slovenija nameni komaj tretjino sredstev, ki bi jih morala glede na mednarodne zaveze. Kot del sveta, ki je sam sebe označil za razvitega, se moramo vprašati tudi o ciljih in učinkovitosti take pomoči. Ali razvojna pomoč odraža dejanske potrebe držav v razvoju in v kolikšni meri je razvojno sodelovanje le PR globalnih korporacij?
Starši vse pogosteje opažajo, da tudi dlje časa odsotne učitelje nadomeščajo sodelavci brez ustrezne izobrazbe za poučevanje šolskega predmeta. Ministrstvo za izobraževanje, šolo in šport ne daje pravočasno soglasij za nadomestne zaposlitve učiteljev ali pa jih celo sploh ne daje. Ponekod imajo učenci v podaljšanem bivanju vsak dan drugega učitelja. Ravnatelji šol opozarjajo, da gre to varčevanje na škodo pridobivanja znanja otrok.
Pomočnice v gospodinjstvih, vzdrževalci površin, negovalci starejših ... za bodo kmalu rabili vrednotnico, listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev. Pripravljen je predlog zakona, ki naj bi - tako pravijo na ministrstvu za delo - omejil obseg dela in zaposlovanja na črno ...
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Vsaka sprememba Zakona o Kobilarni Lipica poslabša razmere v Lipici. Taka so predvidevanja tudi na račun zadnje, ki so jo poslanci potrdili v četrtek. Čez dobro leto naj bi se z gostinsko hotelirsko dejavnostjo ukvarjal zasebnik, kaj bo s 35 zaposlenimi v Lipici Turizem pa ostaja neznanka. Ravno tako ni jasno, kakšen bo vpliv na kobilarno oziroma kulturni spomenik. Zato se postavlja vprašanje, ali je politika Kobilarni Lipica zadala smrtni udarec?
Na ministrstvu za pravosodje resno razmišljajo o tem, da bi vsaj nekateri obsojenci delno pokrivali stroške življenja za rešetkami. Gosta: Danijela Mrhar Prelić in Dragan Petrovec.
Nepremičninski davek. Ustavno sodišče ga presoja. Vlada ga spreminja. Geodetska uprava pa še naprej dela s polno paro. Okrepili so ekipe, podaljšali urnike, povečali število uradov, kjer lahko lastniki nepremičnin urejate svoje podatke ... Davek boste torej, več kot očitno, plačali že letos.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Poštar in sodni kurir zvonita samo dvakrat, pooblaščeni vročevalci pa zvonijo, trkajo in poizvedujejo, da bi našli tiste, ki se izmikajo sodni ali kakšni drugi nezaželeni pošti. O vročanju pošte in o tistih, ki se ji izogibajo, smo se pogovarjali z detektivom Denisom Novakom, s pooblaščeno sodno vročevalko Heleno Dvoršak, z Borisom Gabrijelom Hrovatom, sodnikom Okrožnega sodišča v Ljubljani, in z Andrejo Lang z Ministrstva za pravosodje.
Zakaj se osrednja organizacija ljubljanskih študentov z letnim proračunom 3,2 milijona evrov vse bolj komercializira, odpira restavraciji in razmišlja o alternativnih virih dohodkov, na drugi strani pa se odpoveduje stebrom študentske kulture. Soočamo mnenja.
O raztegljivi, razpršeni in brezzobi odgovornosti se bomo pred torkovim Vročim mikrofonom pogovarjali s profesorjem doktorjem Erikom Kerševanom s Pravne fakultete v Ljubljani in s specialistom klinične psihologije doktorjem Aleksandrom Zadelom, ki pravi, da se odgovornost začne pri dveletnem otroku in ves čas raste z njim.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Izkušnje Brezplačne pravne pomoči v okviru projekta Botrstvo pri reševanju najnujnejših socialnih stisk kažejo, da družine same velikokrat ne zmorejo birokratskih bojev za pravice, ki bi jim sicer pripadale. Brezplačna pravna pomoč se zato zdaj širi še na pisarne na Prevaljah, v Celju, na Ptuju in v Murski Soboti, socialno ogroženim družinam pa je na voljo tudi brezplačna telefonska številka 080 14 32. Vse informacije so na voljo na www.boter.si
Vse pogosteje se ukvarjamo z vodnimi ujmami po Sloveniji in takrat navadno modrujemo o varstvu pred poplavami in urejanju vodotokov. Gruberjev kanal na Ljubljanici je že 233 let primer dobre prakse v prestolnici – zdaj naj bi mesto na vhodu v kanal zgradilo pristanišče za rečna plovila. Marsikomu se to zdi zelo nevaren načrt, visoke vode bi ob zamašitvi ozkega grla zlahka našle drugačne načine razlitja kot urbanisti in arhitekti.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Po odmevnih množičnih pomilostitvah in pred olimpijskimi igrami v Sočiju, v času, ko so oči sveta uprte v Rusijo, medijska scena v tej državi doživlja korenite spremembe.
Neveljaven email naslov