Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izgorevanje v skafandru

13.01.2021

Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.

Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice. Želijo pa si predvsem spoštovanja in pošteno plačilo za svoje delo tudi po tem, ko bo epidemije konec.

Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo svoje zdravje.

Med njimi je tudi diplomirani zdravstvenik Boštjan Plahutnik, spremljevalec v nujnem reševalnem vozilu in vodja izmene. Na reševalni postaji UKC Ljubljana dela že od leta 2003. In kot pomni, takšnih razmer, kot so zdaj, še ni bilo.

"Delo je naporno predvsem zaradi vse zaščitne in varovalne opreme, ki jo moramo nositi: plašči, dvojne rokavice, maske. Pri vseh malo bolj zahtevnih intervencijah je to oprema, ki ovira gibanje, v njej je vroče, saj oprema ne diha, veliko se potiš že pri minimalnih posegih in postopkih, ki jih je treba opravljati na bolniku. Zaradi maske in zaščitnih očal pa je moten tudi vidni spekter. Problem pa je tudi, ker nam priprava na intervencijo vzame veliko časa. Da vse to oblečemo, je potreben čas. Po končani intervenci pa smo približno še dve uri in pol brez vozila, ker ga moramo v celoti očistiti. Kadra nimamo dovolj že dolgo časa. Ne zadoščamo niti predpisom ZZZS-ja."

Tudi ljudje so v zadnjem času vse bolj napeti, tudi konfliktni, pravi Plahutnik: "Imamo dnevno in nočno izmeno. Prosti smo samo en konec tedna, s tem, da gremo v soboto zjutraj z nočne, v ponedeljek zjutraj pa pridemo nazaj v službo. Praznikov večinoma nimamo."

Podobno zgodbo pripoveduje tudi medicinska sestra v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem Nataša Zanoškar, ki pravi, da uporabnikom, ki so odrasli z motnjo v duševnem razvoju, v teh razmerah še vedno skušajo nuditi toplino in nežnost.

"Čez določen čas te spoznajo po glasu. Potem mu lažje dopoveš, da ga ne moreš toliko objemati, ga imeti na rokah, ga pocrkljati ali biti v neposredni bližini. Počasi so se že vdali v usodo, pa vseeno upamo, da bomo mogoče čez kakšen mesec ali dva vsega tega rešeni, da bomo lahko slekli zaščitna oblačila, se objeli, da bomo spet taki kot prej. Njim je bližina zelo pomembna. Moram pa reči, da stisko, ki jo zaradi tega doživljajo, pogumno prenašajo."

V času epidemije zaposleni delajo 12 ur na dan: "Eden drugemu pomagamo, da zmoremo. Noben ne glede na to, da mu pripada prosti čas, ne reče, da bo zdaj prost. Tudi starejše delavke so same šle nazaj v nočno in delajo po 12 ur. To ni bil noben problem. Ampak ne vem, kako dolgo bomo še zdržali, ker nam že odtekajo moči. Drug drugega bodrimo in spodbujamo, a ne vem, kako dolgo nam bo še to v pomoč."

"Vsi delamo z maksimalnim tempom. Ampak kaj bo potem, ko bo epidemije konec? Mi bomo ostali isti, vsi izgoreli, izmučeni, vsi s kupom dopusta, ki ga, ko se razglasi epidemija, v zdravstvu ne smemo izkoristiti, plače pa se nam bodo znižale na raven pred epidemijo."

Vodja varstveno delovnega centra Ravne na Koroškem Jože Kropivnik pravi, da je zaradi delovnega časa, skafandrov in čustev uporabnikov težko: "Težave imamo pri zaposlovanju. Plače so enostavno prenizke in ljudje grejo na dela drugam."

V domu upokojencev Kranj dela tudi srednja medicinska sestra Jasmina Gerdej, po 35 letih delovne dobe tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih. Za pogovor si je utrgala čas med skrbno odmerjenem počitkom po 13 urah nedeljskega dela in pred ponedeljkovo nočno. Pravi, da je že zelo utrujena.

"Čisto sem že izgorela. Brez zanimanja. Ne samo, da me boli hrbet in si obrokov več niti ne kuham normalno, ampak nimam več niti zanimanja za sočloveka, za družino. Ko razmišljam, ali bi raje šla ven na sprehod, ali se raje uležem, sploh ne grem več na sprehod. Hobije sem skoraj opustila. Enostavno obsedim s tem v naročju in zrem v prazno. Nimam več prave življenjske energije."

Jasmina Gerdej, ki pravi, da so izšolane medicinske sestre tako slabo plačane, da gredo nekatere raje delat v lokal, opozori na najslabše plačano osebje v domu: "To je kader, ki je nujno potreben, pa se o njem ne govori. Sester je malo, negovalnega kadra je malo, tudi tega je malo, ker je tako slabo plačan."

In edina spodbuda bi po njihovem mnenju bila dobro plačilo: "Čeprav v službo hodimo s srcem, še vseeno hodimo za plačilo."


Vroči mikrofon

1261 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Izgorevanje v skafandru

13.01.2021

Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.

Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice. Želijo pa si predvsem spoštovanja in pošteno plačilo za svoje delo tudi po tem, ko bo epidemije konec.

Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo svoje zdravje.

Med njimi je tudi diplomirani zdravstvenik Boštjan Plahutnik, spremljevalec v nujnem reševalnem vozilu in vodja izmene. Na reševalni postaji UKC Ljubljana dela že od leta 2003. In kot pomni, takšnih razmer, kot so zdaj, še ni bilo.

"Delo je naporno predvsem zaradi vse zaščitne in varovalne opreme, ki jo moramo nositi: plašči, dvojne rokavice, maske. Pri vseh malo bolj zahtevnih intervencijah je to oprema, ki ovira gibanje, v njej je vroče, saj oprema ne diha, veliko se potiš že pri minimalnih posegih in postopkih, ki jih je treba opravljati na bolniku. Zaradi maske in zaščitnih očal pa je moten tudi vidni spekter. Problem pa je tudi, ker nam priprava na intervencijo vzame veliko časa. Da vse to oblečemo, je potreben čas. Po končani intervenci pa smo približno še dve uri in pol brez vozila, ker ga moramo v celoti očistiti. Kadra nimamo dovolj že dolgo časa. Ne zadoščamo niti predpisom ZZZS-ja."

Tudi ljudje so v zadnjem času vse bolj napeti, tudi konfliktni, pravi Plahutnik: "Imamo dnevno in nočno izmeno. Prosti smo samo en konec tedna, s tem, da gremo v soboto zjutraj z nočne, v ponedeljek zjutraj pa pridemo nazaj v službo. Praznikov večinoma nimamo."

Podobno zgodbo pripoveduje tudi medicinska sestra v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem Nataša Zanoškar, ki pravi, da uporabnikom, ki so odrasli z motnjo v duševnem razvoju, v teh razmerah še vedno skušajo nuditi toplino in nežnost.

"Čez določen čas te spoznajo po glasu. Potem mu lažje dopoveš, da ga ne moreš toliko objemati, ga imeti na rokah, ga pocrkljati ali biti v neposredni bližini. Počasi so se že vdali v usodo, pa vseeno upamo, da bomo mogoče čez kakšen mesec ali dva vsega tega rešeni, da bomo lahko slekli zaščitna oblačila, se objeli, da bomo spet taki kot prej. Njim je bližina zelo pomembna. Moram pa reči, da stisko, ki jo zaradi tega doživljajo, pogumno prenašajo."

V času epidemije zaposleni delajo 12 ur na dan: "Eden drugemu pomagamo, da zmoremo. Noben ne glede na to, da mu pripada prosti čas, ne reče, da bo zdaj prost. Tudi starejše delavke so same šle nazaj v nočno in delajo po 12 ur. To ni bil noben problem. Ampak ne vem, kako dolgo bomo še zdržali, ker nam že odtekajo moči. Drug drugega bodrimo in spodbujamo, a ne vem, kako dolgo nam bo še to v pomoč."

"Vsi delamo z maksimalnim tempom. Ampak kaj bo potem, ko bo epidemije konec? Mi bomo ostali isti, vsi izgoreli, izmučeni, vsi s kupom dopusta, ki ga, ko se razglasi epidemija, v zdravstvu ne smemo izkoristiti, plače pa se nam bodo znižale na raven pred epidemijo."

Vodja varstveno delovnega centra Ravne na Koroškem Jože Kropivnik pravi, da je zaradi delovnega časa, skafandrov in čustev uporabnikov težko: "Težave imamo pri zaposlovanju. Plače so enostavno prenizke in ljudje grejo na dela drugam."

V domu upokojencev Kranj dela tudi srednja medicinska sestra Jasmina Gerdej, po 35 letih delovne dobe tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih. Za pogovor si je utrgala čas med skrbno odmerjenem počitkom po 13 urah nedeljskega dela in pred ponedeljkovo nočno. Pravi, da je že zelo utrujena.

"Čisto sem že izgorela. Brez zanimanja. Ne samo, da me boli hrbet in si obrokov več niti ne kuham normalno, ampak nimam več niti zanimanja za sočloveka, za družino. Ko razmišljam, ali bi raje šla ven na sprehod, ali se raje uležem, sploh ne grem več na sprehod. Hobije sem skoraj opustila. Enostavno obsedim s tem v naročju in zrem v prazno. Nimam več prave življenjske energije."

Jasmina Gerdej, ki pravi, da so izšolane medicinske sestre tako slabo plačane, da gredo nekatere raje delat v lokal, opozori na najslabše plačano osebje v domu: "To je kader, ki je nujno potreben, pa se o njem ne govori. Sester je malo, negovalnega kadra je malo, tudi tega je malo, ker je tako slabo plačan."

In edina spodbuda bi po njihovem mnenju bila dobro plačilo: "Čeprav v službo hodimo s srcem, še vseeno hodimo za plačilo."


20.11.2014

Nasilje nad ženskami

Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.


18.11.2014

KPK brezzobi tiger

Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič


13.11.2014

V Sloveniji zavržemo od 170 do 270 tisoč ton hrane

Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.


11.11.2014

Kapljice MMS niso čudežno zdravilo za avtizem

V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.


06.11.2014

Razvoj in hkrati vojna?

Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?


04.11.2014

O ločevanju in kaznovanju

Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.


30.10.2014

Čudna pota upraviteljev stanovanj

Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?


28.10.2014

Nepošteni delodajalci so korak pred inšpektorji

Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.


23.10.2014

Ebola! Česa nas mora biti strah?

Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?


21.10.2014

Bo denar za smučarski pokal?

V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.


16.10.2014

Trgovina z ljudmi

V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.


14.10.2014

Podiranje novo zgrajene bioplinarne

V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.


09.10.2014

Tudi novinarje preganjajo, mar ne?

“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.


07.10.2014

(Ne)akreditirani študijski programi

V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.


02.10.2014

Ko te občina zadolži za več kot tisočaka ...

Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.


30.09.2014

Dela in zastoji na primorski avtocesti

Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.


25.09.2014

Lokalne volitve

Še dober teden je do lokalnih volitev. Na županskih stolčkih bo kot kažejo javnomnenjske ankete ostala večina tudi tistih županov, ki so jih povezovali s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi ali celo korupcijskimi dejanji.


23.09.2014

Vodena vadba starejših

“Ko sem šla v pokoj, sem povsem popustila. Težko je bilo priti s Tromostovja do pošte.” Gospa Polona se je pred tedni odločila, da se bo po letih neaktivnosti spet začela gibati in ukvarjati s športom. Je izjema ali pravilo? So vodene športne dejavnosti za starejše predrage, neprilagojene, preglasne, preveč intenzivne? In so sploh zdrave?


18.09.2014

Črpanje evropskih sredstev

Pred lokalnimi volitvami se sprašujemo, koliko bi morali županski kandidati vedeti o zapletenem svetu črpanja evropskih sredstev, brez katerih bodo težko uresničili svoje obljube?


16.09.2014

Škotska pred dnevom D

Škotska se v četrtek na referendumu odloča o tem, ali bo postala samostojna ali še naprej ostaja v Združenem Kraljestvu. Zadnje dni, ko je postala verjetna tudi zmaga zagovornikov samostojnosti, so se zato začela postavljati tudi vprašanja, ki prej niso bila toliko aktualna. Kaj bi se zgodilo s Škotskim članstvom v EU, katero valuto bi Škoti uporabljali. Kakšen je utrip na Škotskem dva dni pred referendumom, česa se bojijo in česa veselijo? Ter predvsem – ali lahko škotski referendum vpliva na procese osamosvajanja v drugih podobnih primerih, predvsem v Kataloniji?


Stran 33 od 64
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov