Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.

Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice. Želijo pa si predvsem spoštovanja in pošteno plačilo za svoje delo tudi po tem, ko bo epidemije konec.

Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo svoje zdravje.

Med njimi je tudi diplomirani zdravstvenik Boštjan Plahutnik, spremljevalec v nujnem reševalnem vozilu in vodja izmene. Na reševalni postaji UKC Ljubljana dela že od leta 2003. In kot pomni, takšnih razmer, kot so zdaj, še ni bilo.

"Delo je naporno predvsem zaradi vse zaščitne in varovalne opreme, ki jo moramo nositi: plašči, dvojne rokavice, maske. Pri vseh malo bolj zahtevnih intervencijah je to oprema, ki ovira gibanje, v njej je vroče, saj oprema ne diha, veliko se potiš že pri minimalnih posegih in postopkih, ki jih je treba opravljati na bolniku. Zaradi maske in zaščitnih očal pa je moten tudi vidni spekter. Problem pa je tudi, ker nam priprava na intervencijo vzame veliko časa. Da vse to oblečemo, je potreben čas. Po končani intervenci pa smo približno še dve uri in pol brez vozila, ker ga moramo v celoti očistiti. Kadra nimamo dovolj že dolgo časa. Ne zadoščamo niti predpisom ZZZS-ja."

Tudi ljudje so v zadnjem času vse bolj napeti, tudi konfliktni, pravi Plahutnik: "Imamo dnevno in nočno izmeno. Prosti smo samo en konec tedna, s tem, da gremo v soboto zjutraj z nočne, v ponedeljek zjutraj pa pridemo nazaj v službo. Praznikov večinoma nimamo."

Podobno zgodbo pripoveduje tudi medicinska sestra v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem Nataša Zanoškar, ki pravi, da uporabnikom, ki so odrasli z motnjo v duševnem razvoju, v teh razmerah še vedno skušajo nuditi toplino in nežnost.

"Čez določen čas te spoznajo po glasu. Potem mu lažje dopoveš, da ga ne moreš toliko objemati, ga imeti na rokah, ga pocrkljati ali biti v neposredni bližini. Počasi so se že vdali v usodo, pa vseeno upamo, da bomo mogoče čez kakšen mesec ali dva vsega tega rešeni, da bomo lahko slekli zaščitna oblačila, se objeli, da bomo spet taki kot prej. Njim je bližina zelo pomembna. Moram pa reči, da stisko, ki jo zaradi tega doživljajo, pogumno prenašajo."

V času epidemije zaposleni delajo 12 ur na dan: "Eden drugemu pomagamo, da zmoremo. Noben ne glede na to, da mu pripada prosti čas, ne reče, da bo zdaj prost. Tudi starejše delavke so same šle nazaj v nočno in delajo po 12 ur. To ni bil noben problem. Ampak ne vem, kako dolgo bomo še zdržali, ker nam že odtekajo moči. Drug drugega bodrimo in spodbujamo, a ne vem, kako dolgo nam bo še to v pomoč."

"Vsi delamo z maksimalnim tempom. Ampak kaj bo potem, ko bo epidemije konec? Mi bomo ostali isti, vsi izgoreli, izmučeni, vsi s kupom dopusta, ki ga, ko se razglasi epidemija, v zdravstvu ne smemo izkoristiti, plače pa se nam bodo znižale na raven pred epidemijo."

Vodja varstveno delovnega centra Ravne na Koroškem Jože Kropivnik pravi, da je zaradi delovnega časa, skafandrov in čustev uporabnikov težko: "Težave imamo pri zaposlovanju. Plače so enostavno prenizke in ljudje grejo na dela drugam."

V domu upokojencev Kranj dela tudi srednja medicinska sestra Jasmina Gerdej, po 35 letih delovne dobe tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih. Za pogovor si je utrgala čas med skrbno odmerjenem počitkom po 13 urah nedeljskega dela in pred ponedeljkovo nočno. Pravi, da je že zelo utrujena.

"Čisto sem že izgorela. Brez zanimanja. Ne samo, da me boli hrbet in si obrokov več niti ne kuham normalno, ampak nimam več niti zanimanja za sočloveka, za družino. Ko razmišljam, ali bi raje šla ven na sprehod, ali se raje uležem, sploh ne grem več na sprehod. Hobije sem skoraj opustila. Enostavno obsedim s tem v naročju in zrem v prazno. Nimam več prave življenjske energije."

Jasmina Gerdej, ki pravi, da so izšolane medicinske sestre tako slabo plačane, da gredo nekatere raje delat v lokal, opozori na najslabše plačano osebje v domu: "To je kader, ki je nujno potreben, pa se o njem ne govori. Sester je malo, negovalnega kadra je malo, tudi tega je malo, ker je tako slabo plačan."

In edina spodbuda bi po njihovem mnenju bila dobro plačilo: "Čeprav v službo hodimo s srcem, še vseeno hodimo za plačilo."