Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem svojih gostiln in lokalov
Gostinski lokali v posavski regiji in jugovzhodni Sloveniji so prejšnji teden lahko odprli terase in vrtove. Sonce je na teraso priklicalo tudi prve goste v gostišču Veselič v Podzemlju v Beli krajini. Gostinka Andreja Drakulič Veselič pravi, da se dosledno držijo vseh ukrepov, zato ne razume, zakaj so nekatere druge dejavnosti odprte: "Okrevanje bo dolgotrajno, ker so se spremenile navade ljudi."
Z veseljem bi teraso odprla tudi Gostilna pri Andreju na Ptuju. Zlata Šenkiš Rep in njen mož sta bila brezposelna, septembra pa sta se odločila, da bosta namesto čakanja na Zavodu RS za zaposlovanje najela prostor in odprla svoj lokal. Poslovala sta dober mesec, potem pa je sledilo zaprtje.
"Dosti bolj je problematično to, da se dobivajo po kleteh in jih je veliko na kupu. Tam ni razkuževanja, distance, opozarjanja. Večkrat smo imeli dostavo in jih je bilo v prostorih, ki so pol manjši od našega, po 20 in več."
Lastnik gostilne Termika in kampa Park Lijak v Vipavski dolini Aleksander Mladovan se je pred epidemijo ukvarjal z večmilijonsko investicijo, za ta pogovor pa si je utrgal čas v zaprašenih delavskih oblačilih: "Ta korona nas je dobila sredi razvoja, zato smo zdaj v zelo težkem položaju. Sam sem si bil prisiljen poiskati začasno delo v gradbeništvu kot pomočnik zidarja, tako da imam vsaj za kruh in mleko za družino. Najhujši je bil božično-novoletni čas, ko so otroci pričakovali darila in jih nisem mogel kupiti."
Šefinja Ksenija Krajšek Mohorčič pravi, da so si v gostilni Mohorčič v Rodiku poleti naredili zalogo, ki pa zdaj hitro kopni. Kljub temu pa se prejemnica Michelinove nagrade ni odločila za dostavo: "Naše zgodbe si ne predstavljam zapakirane v plastične posodice."
"Nekateri gostinci morajo državno pomoč celo vračati, nekateri, čeprav so zaprti, niti niso dobili državne pomoči, ker so na primer leta 2019 imeli investicije in niso imeli prometa. Zgodbe so zelo kaotične."
Nekateri gostinci se preusmerjajo v druge dejavnosti in skušajo svojo dejavnost prilagoditi. Simo Komel iz bistroja Grad Štanjel in gostilne Kobjeglava pravi, da rezultatov še ni: "Žal jih je veliko že obupalo in zaprlo podjetje. Tržišče bo obubožano, naše stranke bodo začele hoditi drugam, ne bodo se vračale več v Slovenijo, tako da pričakujemo kar velik upad."
Tine Čokl iz kavarne Cafe Čokl v Ljubljani se je ob drugem zaprtju odločil za ponudbo kave prek okenca, kar ob prvem valu ni bilo mogoče. Kavarna deluje znotraj zadruge Buna, zato do državne pomoči ni upravičena, rešuje pa jih kava, ki jo ponujajo ob okencu: "Veselimo se trenutka, ko bomo lahko ukinili prakso prevzema. Včasih ne moremo sproti odstranjevati smeti, ki se naberejo v našem košu. Ta volumen odpadkov me vedno znova spodbudi k razmišljanju, koliko posrednih učinkov bodo te spremenjene prakse v času koronakrize imele – cel kup nekih odpadkov."
"Še najbolj me motijo nasprotujoče si informacije in slaba pojasnila. Ves čas se otepam misli, da gre za teorijo dvojne zanke, da daš v javnost eno sporočilo, čez čas pa temu nasprotno sporočilo. Ker so ljudje zmedeni, imajo vladajoči relativni mir."
In ko so gostinci januarja na ministrstva po e-pošti poslali vprašanje, ali je dovoljeno organiziranje poslovnega kosila v gostilni, so dobili takšen odgovor: "Seveda ni mogoče, in sicer zaradi odlokov, ki preprečujejo druženje in gibanja."
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem svojih gostiln in lokalov
Gostinski lokali v posavski regiji in jugovzhodni Sloveniji so prejšnji teden lahko odprli terase in vrtove. Sonce je na teraso priklicalo tudi prve goste v gostišču Veselič v Podzemlju v Beli krajini. Gostinka Andreja Drakulič Veselič pravi, da se dosledno držijo vseh ukrepov, zato ne razume, zakaj so nekatere druge dejavnosti odprte: "Okrevanje bo dolgotrajno, ker so se spremenile navade ljudi."
Z veseljem bi teraso odprla tudi Gostilna pri Andreju na Ptuju. Zlata Šenkiš Rep in njen mož sta bila brezposelna, septembra pa sta se odločila, da bosta namesto čakanja na Zavodu RS za zaposlovanje najela prostor in odprla svoj lokal. Poslovala sta dober mesec, potem pa je sledilo zaprtje.
"Dosti bolj je problematično to, da se dobivajo po kleteh in jih je veliko na kupu. Tam ni razkuževanja, distance, opozarjanja. Večkrat smo imeli dostavo in jih je bilo v prostorih, ki so pol manjši od našega, po 20 in več."
Lastnik gostilne Termika in kampa Park Lijak v Vipavski dolini Aleksander Mladovan se je pred epidemijo ukvarjal z večmilijonsko investicijo, za ta pogovor pa si je utrgal čas v zaprašenih delavskih oblačilih: "Ta korona nas je dobila sredi razvoja, zato smo zdaj v zelo težkem položaju. Sam sem si bil prisiljen poiskati začasno delo v gradbeništvu kot pomočnik zidarja, tako da imam vsaj za kruh in mleko za družino. Najhujši je bil božično-novoletni čas, ko so otroci pričakovali darila in jih nisem mogel kupiti."
Šefinja Ksenija Krajšek Mohorčič pravi, da so si v gostilni Mohorčič v Rodiku poleti naredili zalogo, ki pa zdaj hitro kopni. Kljub temu pa se prejemnica Michelinove nagrade ni odločila za dostavo: "Naše zgodbe si ne predstavljam zapakirane v plastične posodice."
"Nekateri gostinci morajo državno pomoč celo vračati, nekateri, čeprav so zaprti, niti niso dobili državne pomoči, ker so na primer leta 2019 imeli investicije in niso imeli prometa. Zgodbe so zelo kaotične."
Nekateri gostinci se preusmerjajo v druge dejavnosti in skušajo svojo dejavnost prilagoditi. Simo Komel iz bistroja Grad Štanjel in gostilne Kobjeglava pravi, da rezultatov še ni: "Žal jih je veliko že obupalo in zaprlo podjetje. Tržišče bo obubožano, naše stranke bodo začele hoditi drugam, ne bodo se vračale več v Slovenijo, tako da pričakujemo kar velik upad."
Tine Čokl iz kavarne Cafe Čokl v Ljubljani se je ob drugem zaprtju odločil za ponudbo kave prek okenca, kar ob prvem valu ni bilo mogoče. Kavarna deluje znotraj zadruge Buna, zato do državne pomoči ni upravičena, rešuje pa jih kava, ki jo ponujajo ob okencu: "Veselimo se trenutka, ko bomo lahko ukinili prakso prevzema. Včasih ne moremo sproti odstranjevati smeti, ki se naberejo v našem košu. Ta volumen odpadkov me vedno znova spodbudi k razmišljanju, koliko posrednih učinkov bodo te spremenjene prakse v času koronakrize imele – cel kup nekih odpadkov."
"Še najbolj me motijo nasprotujoče si informacije in slaba pojasnila. Ves čas se otepam misli, da gre za teorijo dvojne zanke, da daš v javnost eno sporočilo, čez čas pa temu nasprotno sporočilo. Ker so ljudje zmedeni, imajo vladajoči relativni mir."
In ko so gostinci januarja na ministrstva po e-pošti poslali vprašanje, ali je dovoljeno organiziranje poslovnega kosila v gostilni, so dobili takšen odgovor: "Seveda ni mogoče, in sicer zaradi odlokov, ki preprečujejo druženje in gibanja."
Z evropskimi poslanci iz Slovenije o pozitivnih dosežkih mandata in izzivih, ki jih čakajo do konca leta 2019
Tanja Starič in Tomaž Celestina, naša radijska kolega z aktualno politične redakcije sta nam pomagala prečesati leto 2016 – s škiljenjem tudi v 2017.
Pred koncem leta so nas razveselili odlični rezultati slovenskih šolarjev na področju naravoslovne, matematične in bralne pismenosti v mednarodnih raziskavah znanja TIMSS in PISA. Zlasti je razveseljiv njihov napredek na področju bralne pismenosti, saj je bila ta pismenost v prejšnjih dveh raziskavah PISA 2009 in 2012 prepoznana kot šibkejše področje znanja in spretnosti naših šolarjev.
Rok za prenos tako imenovanih certifikatskih delnic iz KDD-ja na trgovalne račune borznih hiš in bank se naglo izteka. 170 tisoč imetnikov omenjenih vrednostnih papirjev ima namreč le še do konca leta, torej natanko 17 dni časa, da delnice prenese, proda ali se jim odpove.
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
Spremembe, ki jih za samozaposlene v kulturi napoveduje pristojno ministrstvo, so med kulturnimi ustvarjalci povzročile pravi vihar. Uradniki na ministrstvu za kulturo neživljenjsko zaostrujejo kriterije in pogoje za pridobitev statusa. Predlagajo celo ukinitev nekaterih poklicev, ki so ključni stebri kulturnega ustvarjanja, novih poklicev, ki nastajajo v sodobni umetnosti, pa ne priznavajo.
Ko po odlični oddaji slišimo vzklike: »Bravo, novinarji!«, je smer medijske strategije jasna. Mediji in novinarji morajo delovati v interesu javnosti. Torkov Vroči mikrofon o novinarjih, odzivih na novinarska razkritja, o zaskrbljujoči medijski sedanjosti in o iskanju novih poti. Gosta: doktorica Sandra Bašić Hrvatin, strokovnjakinja za medije, in novinar Vasja Jager.
Kako smo pri nas uspeli zanemariti poplavno varnost, kažejo posledice katastrofalnih poplav, ki se zadnja leta kar vrstijo. Na nevzdržno stanje opozarjajo vzdrževalci vodotokov, preverili smo, ali so res tempirana bomba ob prvem večjem deževju.
Zdi se, da je bilo v več kot leto dni trajajoči predsedniški volilni kampanji videti vse razen politike, vsebine in programa. Kaj bodo volitve prinesle zunanji politiki ZDA? Kakšen je utrip v New Yorku tik pred odločitvijo? Kaj bo jutri drugače, za Ameriko in svet?
Poslanci imajo na današnji seji na mizi še zadnjo možnost zagotoviti pravico do brezplačnega kosila v šolah vsem revnim otrokom, k čemur so jih javno pozvale številne humanitarne organizacije.
Donedavni tesni sodelavec novega generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa sam sebe označuje za ekonomskega migranta. V Evropo se je preselil iz Pakistana, ker je tu dobil službo pri UNHCR, visokem komisariatu Združenih narodov za begunce. Svojo pisarno ima v Budimpešti, kjer ima odličen pogled na trenuten odnos Evrope do begunske problematike, človekovih pravic in novega vala nacionalizmov.
Po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji več kot dva tisoč sedemsto brezdomcev. Oziroma toliko je oseb, vključenih v programe za brezdomstvo. A verjetno je tistih, ki so brez strehe nad glavo, precej več, saj je pri nas največkrat tako, da dokler nekdo ne spada v neko še tako nesmiselno evidenco, ga tako rekoč ni. Društvo Brezdomni do ključa je lani naštelo več kot štiri tisoč brezdomnih oseb, med njimi so bile tudi cele družine. Po podatkih društva Humanitarček brezdomni moški na cesti preživijo povprečno dvanajst let, ženske štiri. Kakorkoli, pot navzdol je hitra in lahko se zgodi vsakomur. Da bi spremenili odnos družbe do brezdomcev, se vse od leta 2010 zaznamuje svetovni dan brezdomcev. Predstavili bomo nekaj zgodb s temo letošnjega gesla dneva brezdomcev "Lahko se zgodi tudi tebi".
Kulturno dediščino je treba vključiti v življenje in uživati v njej, pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kakšno je naše sobivanje s kulturno dediščino in kako odgovorni dediči smo?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok. In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Nekaj več kot 200 tisoč Slovenk in Slovencev se mora do konca leta odločiti, kaj bodo storili z vrednostnimi papirji, shranjenimi na Klirinško depotni družbi. V skladu z zakonom jih morajo prenesti na borzne hiše ali banke, ob tem pa se odpirajo številna vprašanja, večinoma povezana s stroški takšnega prenosa. In sicer koliko v povprečju stane takšen prenos, kolikšni so poznejši letni stroški vodenja računa na borznih hišah, pa tudi, kaj se bo zgodilo s papirji, večinoma iz časa privatizacije, ki bodo na KDD-ju ostali pozabljeni …
Kolikor vprašanih, toliko mnenj o javnih uslužbencih. In še kakšno več. Prevladujoče pa, da v zasebnem sektorju delajo, v javnem hodijo v službo. Da je potraten, prevelik, počasen in da so zaposleni nekakšne svete krave, ki službo dobijo in jo obdržijo do smrti. kaj pa če vse to ni nujno res? Pred skorajšnjim nadaljevanjem plačnih pogajanj, katerih tema bo hitrost sproščanja še veljavnih znižanj in zamrznitev, dobronamerno ponujamo nekaj iztočnic – za razmislek.
Turistično uspešna je lahko tudi hiša sredi puščave, a le, če se tako odločimo, če hočemo, če je politična volja. Tako pripoveduje gospod Taleb Rifai, generalni sekretar Svetovne turistične organizacije, ki je agencija Združenih narodov s sedežem v Madridu. Pogovarjali smo se o globalnem turizmu, ki že več let izkazuje nenehno rast, pa tudi napovedi za prihodnost mu, kljub krizam, kažejo zelo dobro: leta 2015 je mednarodne meje prestopilo skoraj 1,2 milijardi turistov, vsak sedmi prebivalec sveta je potoval v tujino, kar je izjemna aktivnost človeštva.
1. septembra bo 56.000 dijakov preizkusilo sistem integrirane oziroma enotne vozovnice, s katero bodo lahko izbirali med 35-imi ponudniki javnih prevozov, ki po državi ponujajo avtobusni in železniški promet ter mestni promet v Mariboru in Ljubljani. O reševanju težav, ki so se že prvi dan, ob začetku prodaje, pojavile in delovanju sistema novih vozovnic bo na vprašanja odgovarjala Suzana Habjanič iz Službe za trajnostno mobilnost in prometno politiko Ministrstva za infrastrukturo.
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta. A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Neveljaven email naslov