Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje so začeli opozarjati, da se je nanje med epidemijo popolnoma pozabilo. Še posebej izločene so se počutili stanovalci študentskih domov v Ljubljani, ki so razpeti med svojimi zahtevami in upravo, ki je začela vpeljevati spremembe domskega reda. Kaj od uprave zahtevajo študentje in kako na to odgovarja uprava Študentskih domov v Ljubljani?
V upanju, da v življenju ne bom več pisal izjav, s katerimi bi zagovarjal svoje bivanje doma, vas, uprava ŠDL, lepo pozdravljam
Študentski domovi v Ljubljani so za večino študentov zaprti že šesti mesec zapored. Stanovalci domov imajo prepovedane obiske, domski red je strog, izjeme tistih, ki tam lahko ostanejo, pa so zelo ozko določene. Študenti opozarjajo, da je študentsko bivanje treba razumeti v bistveno širšem kontekstu kot osamosvojitev in most na poti k odraslosti. Te povezanosti pa na upravi Študentskih domov Ljubljana in Ministrstvu za znanost, izobraževanje in šport ne vidijo.
Ukrepi zapiranja študentskih domov so poglobili tudi razlike med manj in bolj privilegiranimi študenti, na kar opozarja Patrik Čelik, predsednik Študentskega sveta stanovalcev.
"Zapiranje študentskih domov je povzročilo, da so študenti, ki so že tako socialno manj privilegirani, zdaj v še slabšem položaju in imajo še manj možnosti, da se v teh ključnih študentskih letih proaktivno razvijajo."
Študenti so zaradi odločitve vidno nezadovoljni in želijo v zvezi s tem tudi ukrepati. Zaradi strahu pred izselitvijo se posamezniki, ki bivajo v Študentskih domovih Ljubljana, ne želijo poimensko izpostaviti.
"Zdi se mi sporno, da nas mečejo iz domov. Nekateri imamo še vedno študentska dela, doma nimamo možnosti za študiranje ali pa si dom delimo s posamezniki iz kritične skupine. Nesmiselno je, da pošljem na upravo željo, da ostanem v študentskem domu, in mi prošnjo zavrnejo z razlago, da študentsko delo ni dovolj. Še vedno sem študent, se preživljam sam. Od česa naj živim?"
"Naj tudi uprava ŠDL pokaže, da jim je mar. To, da si slišan, pomeni veliko več kot to, da prejmeš telefonski klic direktorja (Tomaža Pečnika) in se počutiš še bolj nadzorovanega, kot da si nekaj naredil narobe."
In kaj na vse to pravi uprava Študentskih domov v Ljubljani?
"Ker smo imeli ogromno vprašanj, pa zelo malo časa, smo enostavno naredili tipske odgovore. Vem, da je to zelo ponesrečen tip komunikacije, ampak tako smo lahko pravočasno skomunicirali zadeve." – Igor Brlek, vodja sektorja za študentske zadeve na ŠDL
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Študentje so začeli opozarjati, da se je nanje med epidemijo popolnoma pozabilo. Še posebej izločene so se počutili stanovalci študentskih domov v Ljubljani, ki so razpeti med svojimi zahtevami in upravo, ki je začela vpeljevati spremembe domskega reda. Kaj od uprave zahtevajo študentje in kako na to odgovarja uprava Študentskih domov v Ljubljani?
V upanju, da v življenju ne bom več pisal izjav, s katerimi bi zagovarjal svoje bivanje doma, vas, uprava ŠDL, lepo pozdravljam
Študentski domovi v Ljubljani so za večino študentov zaprti že šesti mesec zapored. Stanovalci domov imajo prepovedane obiske, domski red je strog, izjeme tistih, ki tam lahko ostanejo, pa so zelo ozko določene. Študenti opozarjajo, da je študentsko bivanje treba razumeti v bistveno širšem kontekstu kot osamosvojitev in most na poti k odraslosti. Te povezanosti pa na upravi Študentskih domov Ljubljana in Ministrstvu za znanost, izobraževanje in šport ne vidijo.
Ukrepi zapiranja študentskih domov so poglobili tudi razlike med manj in bolj privilegiranimi študenti, na kar opozarja Patrik Čelik, predsednik Študentskega sveta stanovalcev.
"Zapiranje študentskih domov je povzročilo, da so študenti, ki so že tako socialno manj privilegirani, zdaj v še slabšem položaju in imajo še manj možnosti, da se v teh ključnih študentskih letih proaktivno razvijajo."
Študenti so zaradi odločitve vidno nezadovoljni in želijo v zvezi s tem tudi ukrepati. Zaradi strahu pred izselitvijo se posamezniki, ki bivajo v Študentskih domovih Ljubljana, ne želijo poimensko izpostaviti.
"Zdi se mi sporno, da nas mečejo iz domov. Nekateri imamo še vedno študentska dela, doma nimamo možnosti za študiranje ali pa si dom delimo s posamezniki iz kritične skupine. Nesmiselno je, da pošljem na upravo željo, da ostanem v študentskem domu, in mi prošnjo zavrnejo z razlago, da študentsko delo ni dovolj. Še vedno sem študent, se preživljam sam. Od česa naj živim?"
"Naj tudi uprava ŠDL pokaže, da jim je mar. To, da si slišan, pomeni veliko več kot to, da prejmeš telefonski klic direktorja (Tomaža Pečnika) in se počutiš še bolj nadzorovanega, kot da si nekaj naredil narobe."
In kaj na vse to pravi uprava Študentskih domov v Ljubljani?
"Ker smo imeli ogromno vprašanj, pa zelo malo časa, smo enostavno naredili tipske odgovore. Vem, da je to zelo ponesrečen tip komunikacije, ampak tako smo lahko pravočasno skomunicirali zadeve." – Igor Brlek, vodja sektorja za študentske zadeve na ŠDL
Zamisel o novem Smučišču 2864, prvem slovenskem integralnem smučišču z najnovejšo in najbolj dovršeno tehnologijo žičniških naprav in naprav za dodatno zasneževanje, ki naj bi se razprostiralo na preko 1,5 mio m2 površin med Bohinjsko Bistrico in Soriško planino, je stara že skoraj 4 leta.
Nova visoka zunanjepolitična predstavnice Evropske unije Federice Mogherini je v intervjuju za španski časopis El Pais le nekaj dni po nastopu svojega položaja izrazila, da je njen cilj doseči oblikovanje palestinske države. Švedska je konec oktobra kot prva zahodnoevropska država članica EU priznala državo Palestino, zato se postavlja vprašanje – se bomo tudi Slovenci vkrcali na tako imenovani “švedski vlak”? Je po dolgih letih shizofrenih političnih signalov naposled nastopil pravi čas, da Slovenija prizna Palestino?
Magnetogram 69. seje vlade, na kateri so odločali o kandidatih za evropskega komisarja, postaja najbolj iskan dokument v Sloveniji, s katerega vlada nikakor noče umakniti stopnje tajnosti interno, čeprav je to od nje zahteval tudi informacijski pooblaščenec. O zadevi bo zdaj odločalo še upravno sodišče. Javnost se upravičeno sprašuje, kaj potem v resnici pomeni transparentnost delovanja vlade, javnih ustanov in funkcionarjev.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Neveljaven email naslov