5500 ton slovenskega krompirja ostaja v skladiščih pridelovalcev, na trgovinskih policah pa ponujajo egiptovski krompir. Vinarjem v kleteh ostaja vino, cene govejega mesa so dosegle dno. Neurejene razmere v živilski verigi in nizke odkupne cene hrane niso novost, jih je pa epidemija z ustavitvijo turistične in gostinske dejavnosti ter zaprtjem javnih zavodov samo še bolj razgalila. V Vročem mikrofonu več o težavah slovenskih pridelovalcev hrane, ki vplivajo tudi na nas, potrošnike.

S kakšnimi težavami se srečujejo slovenski pridelovalci hrane?

V skladiščih pridelovalcev ostaja 5500 ton slovenskega krompirja, na trgovinskih policah pa ponujajo egiptovski krompir. Vinarjem v kleteh ostaja vino, cene govejega mesa so dosegle dno. Neurejene razmere v živilski verigi in nizke odkupne cene hrane niso novost, jih je pa epidemija z ustavitvijo turistične in gostinske dejavnosti ter zaprtjem javnih zavodov samo še bolj razgalila. Ko potrošnik brska po tiskanem oglasnem gradivu trgovcev ali je z njim obdan v zvoku ali sliki, dobi občutek, da slovenski izdelki nekaj veljajo. Da so garant kakovosti in da gre tistim, ki jih ustvarjajo in prodajajo, predvsem za dobro nas, potrošnikov. A tako je le v oglasih.

"V skladiščih je ta hip kar nekaj tisoč ton krompirja. Pred nekaj dnevi sem govoril s pridelovalci krompirja v Prekmurju in na Štajerskem. Tam ima en pridelovalec krompirja v skladišču tudi do 400 ton krompirja presežka. Ponuja ga v razne blagovne centre, ampak mu ne dvignejo niti telefona. Rekel mi je, da je vsak dan vozil krompir v skladišče v Bohovo, zdaj pa ga vozi le enkrat na teden ali na štirinajst dni. To pomeni, da se je prodaja ustavila v celoti." – stisko svojih članov povzame Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije.

V noveli zakona o kmetijstvu bi svoj prostor našle tudi nedovoljene prakse, kar 27 jih je v evropski direktivi. Te veljajo seveda že desetletja in se dotikajo tudi odnosa med šibkejšim in močnejšim členom, pravi predsednik Zadružne zveze Borut Florjančič: "Sam sem deloval dolga leta na obeh straneh verige – kot dobavitelj in kot prodajalec. Ključna stvar je, da je pogodba dobro dogovorjena. Da ima potem tudi ta, ki je šibkejši v tem pogajanju, možnost na vplivanje pogodbe."

"Nekdo, ki je prej služil s prodajo živine, mleka ali zelenjave, se zdaj spopada s krizo. Kmetije so izredno draga podjetja. Ta zahteva veliko osnovnih sredstev – zagotoviti moraš zemljo, streho, stroje ... Ko pa pogledamo, koliko je od tega dobička, ugotovimo, da je malo ali pa celo minus."

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete se strinja, da so odnosi v verigi daleč od enakopravnih, zato poudarja, da je treba tudi razlikovati raznovrstnost pridelovalcev in njihovega dometa. Zavrača pa tudi mit o lojalnosti slovenskega kupca.

"Slovenci smo zelo fleksibilni, zelo hitro spremenimo nakupne navade. Nedavna študija je pokazala, da so tudi starejši kupci, na katere je slovenska industrija zelo močno zaprisegala kot lojalni segment potrošnikov, izrazito pragmatični. Zelo hitro spremenijo in pozabijo na svojo pripadnost."