O protestih, na katerih je nastajala slovenska država, o povodih in razlogih za takšne kolektivne akcije, protestniških junakih in antijunakih, odzivih oblasti, ki bi morala pravico do protestov spoštovati in njeno uresničevanje omogočati, o omejevanju in celo prepovedih protestnih gibanj, nalogah policije, pa tudi o protestih, ki potekajo zdaj, med pandemijo covida 19, govorijo doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in strokovnjak za varnostna vprašanja prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.

V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja temeljni pravici

"Proteste lahko izvajajo posamezniki, najbolj vpadljivi pa so tisti, v katere so vključene večje skupine ljudi," pravi  izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki dodaja, da ljudi, ki se odpravijo na ulice, najbolj mobilizirajo občutek nezadovoljstva, krivice, ki jih doživljajo: "Glavni pogoj za izbruh protesta je občutek relativne deprivacije, ko se posamezniku dozdeva, da je razlika med pričakovanim in dejanskim zelo velika."

Kaj pa voditelji protestov, med katerimi najdemo tudi junake, ki sčasoma postanejo antijunaki?

"Tistemu, ki v gibanju postane voditelj, se lahko hitro zgodi, 'da se mu od višine zvrti', kot poje skupina Martin Krpan. Pride na oblast in pričakuje, da bodo drugi razumeli, da je v gibanje vložil več kot ostali, ne razume pa, da ga je pravzaprav množica povzdignila do te slave."

"Bili so protesti, ki so imeli večji odmev, pa tudi taki z manjšim odmevom. Te kolektivne akcije so del našega vsakdana, element v demokratičnem ustroju in delovanju družbe, v tem ni nič napačnega. Ljudje se identificirajo z različnimi protesti, v naši zgodovini pa so pomembni tisti, ki so zaobjeli največji spekter ljudi, verjetno pa so bili uspešni zato, ker so imeli konkreten cilj."

Veliko strok se ukvarja s protesti – zgodovina, sociologija, psihologija, socialna psihologija, pravo, kriminologija … "Pomembno je, da vse te stroke proteste obravnavajo, da obravnavajo tudi nedavne dogodke, čeprav pri nas, če se lotimo aktualnega dogajanja, hitro slišimo očitke, da politiziramo. Moji ameriški kolegi, socialni psihologi, interpretirajo aktualne dogodke, imajo pogum, da se tega lotijo, pri nas pa je vedno neka pazljivost, lažje interpretiramo, kaj se dogaja v tujini."

Dr. Musil je še povedal, da je tudi med strokovnjaki, raziskovalci, znanstveniki razširjeno, da je treba iti čim dlje od politike: "Menim, da bi se morali s politiko ukvarjati vsi, saj gre za načelo vodenja, upravljanja skupnosti in mi vsi smo skupnost. Temu smo zavezani. Intelektualci še toliko bolj, ker je država v nas vlagala in ji moramo vračati tako, da se ukvarjamo s tem, kaj se dogaja z našo skupnostjo. To je naša zaveza, ki pa se ji poskušamo, priznam, včasih malce izogniti," je kritičen Musil.

Je v sodobnem človeku dovolj uporniškega duha, da se dvigne s kavča? Dr. Musil pojasnjuje, da je v obdobju epidemije ena izmed možnih poti, če so ljudje nezadovoljni, da namesto kolektivne akcije izberejo neakcijo, da pasivno sprejemajo stvari in čakajo na boljše čase. V zadnjih mesecih je tega več kot prej, opaža Bojan Musil, a odgovor na vprašanje sklene optimistično.

"Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."

Kaj bi dr. Bojan Musil postavil v našo vitrino ob 30. obletnici slovenske države? Izbral je značko iz devetdesetih let, ki je bila povezana s kampanjo Sveta Evrope Vsi drugačni, vsi enakopravni.

"Mislim, da je akcija Vsi drugačni, vsi enakopravni precej zaznamovala moja študentska leta, povezana je z različnimi množičnimi protesti pri nas, saj se navezuje na varovanje demokracije in človekovih svoboščin."

Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je tudi do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugimi tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.

"Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati."

"V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano," pripoveduje dr. Rajgelj.

"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."

V zadnjih mesecih so se številni posamezniki in organizacije zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih. Ker so potrebovali pravno pomoč, je nastala Pravna mreža za varstvo demokracije. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja mreže, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni, ki jih dobivajo, so zelo visoke.

"V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek."

Da stroka ni soglasna o tem, kakšen epidemiološki problem v resnici predstavljajo protesti, je velik problem, opozarja Barbara Rajgelj, ki je povedala, da so pridobili zapisnike strokovne skupine za covid-19.

"Ti zapisniki so slabši kot zapisniki našega hišnega sveta. Sramotno je, kako so se tega lotili. Ti zapisniki bi morali biti osnova vseh ukrepov, ki so se pozneje pretočili v pravna pravila. Iz zapisnikov je razvidno, da se ta zdravniška srenja ukvarja z ureditvijo zdravstvene dejavnosti, nihče pa jih ne opozarja ali ne vodi skozi idejo ustavnih pravic.  Oni ne vidijo razlike med protestom in trgovskim ali gostinskim zbiranjem. V tej skupini ni nobenega pravnega znanja. Vsakič so odločali o tem, ali naj še za en teden podaljšajo obvezna razkužila v blokih, pol leta pa sploh niso govorili o pravici do protesta."

Kakšen protestniški narod smo?

"Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Pravica do protesta je na neki način vsebinsko izvotlena. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot tudi njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav."

Vitrino Slovenijo krasi še en nov eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik  iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.

Prof. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede. Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala.

"Filozofija slovenske policije se je obrnila leta 2020, ko je nastopila kriza covida-19. Takrat so policisti dobili dodatne naloge za preprečevanje širjenja bolezni in so zelo hitro uporabili tudi represijo, ker so za to dobili jasna navodila in ker so izhajali iz predpostavke, da je varovanje življenja temeljna pravica, ki je za policista sveto, vse ostalo pride na vrsto pozneje, tudi pravica do zbiranja in svobode izražanja."

Covid-19 in pandemija nista varnostni problem, zato to ni primarno policijska naloga, policisti pa so dobili nalogo, da so oni tisti, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji, razlaga dr. Lobnikar, ki ugotavlja, da se slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni odzvala pravilno. Sledila je le enemu gospodarju.

"Vsaka policija ima dva gospodarja. Eden je oblast, ki jo pooseblja vlada, policija mora delati to, kar ji povedo, da mora narediti. Kako to policija naredi, pa je stvar policijske profesije. Drugi gospodar policije pa so državljani, davkoplačevalci, ki jim mora enako zvesto služiti. Policija je v lasti ljudi."

"Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, pa čeprav ji gredo uporniki na živce," pravi dr. Lobnikar, ki je bil na razvoj policijske dejavnosti v zadnjih treh desetletjih zelo ponosen.

"Kar so policijski vodje in policisti naredili v zadnjem letu, zelo kvarno dolgoročno vpliva na to, kako ljudje gledajo na slovensko policijo," razočarano ugotavlja Lobnikar.

"Covid19 bo minil, izkušnje iz tega obdobja pa bomo dolgo nosili v sebi. Slovenska policija v tem letu ni ravnala tako kot leta 1991. Takrat je vedela, komu mora služiti."

Kaj je dr. Lobnikar prispeval za Vitrino Slovenijo? Stekleno kocko z znakom Fakultete za varnostne vede.

Več in podrobneje pa v epizodah serije Vitrina Slovenija podkasta Vala 202 Zgodbe.