Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav
V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu, fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.
"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja. Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije
Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.
"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske
Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav
V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu, fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.
"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja. Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije
Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.
"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske
Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.
Letalski prevoz je zadnja leta poceni in tako dostopnejši. Projekcije kažejo, da bo zračni promet vse gostejši, tudi v prihodnje bodo zamude, morda jih bo še več. Ne glede na rast in razvoj, infrastruktura številu letal in potnikov ne sledi. Zamude, tudi odpovedi letov se dogajajo vsem letalskim prevoznikom, a vendarle zadnje mesece imajo potniki Adrie Airways, na katerega smo Slovenci še posebej vezani, velike težave, ki nekoliko izstopajo. O razmerah v letalskem prometu, tudi o njegovi prihodnosti, predvsem pa o Adrii Airways je v Vročem mikrofonu odgovore iskala Tatjana Pirc.
Po desetletjih zelo raznoliko urejenega dispečerskega sistema za nujno pomoč v Sloveniji zlagoma prehajamo na sodoben, poenoten sistem, ki bo za vso državo voden iz le dveh centrov: ljubljanskega in mariborskega. Slednji je pred dnevi že začel delovati v Mariboru. Kakšne so prve izkušnje, kaj se bo z novim sistemom spremenilo za tiste, ki pomoč potrebujejo in kaj za reševalce, bo v Vročem mikrofonu pojasnil vodja Dispečerske službe zdravstva UKC LJ Ljubljana Andrej Fink, ki bo odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.
Medvladni podnebni forum je objavil najpomembnejše podnebno poročilo do zdaj. Do leta 2030 bomo morali globalne emisije CO2 prepoloviti, porabo premoga bomo morali zmanjšati vsaj za dve tretjini, porabo nafte za 37 odstotkov. Če se želimo izogniti najhujšemu scenariju, bodo nujne hitre in premišljene spremembe. Bodo vodilni svetovni znanstveniki uspeli strezniti politike, tudi slovenske? Bomo prekinili škodljive prakse preteklih let? Vroči mikrofon je pripravil Gorazd Rečnik.
Kaj preostane odgovornemu in etičnemu oglaševalcu, ko ugotovi, da so njegovi oglasi na spletnih straneh umeščeni v slabo družbo, ob nedostojne, nesprejemljive, nestrpne, žaljive ali sovražne vsebine? O tem so s Tatjano Pirc govorili strokovnjaki za medije, oglaševanje in tržno komuniciranje: dr. Milena Fornazarič, dr. Tanja Kamin in dr. Marko Milosavljevič.
18. novembra bodo lokalne volitve. Kandidatke in kandidati so že v nizkem startu, nas pa je zanimalo, v kakšni kondiciji so slovenske občine.
Hrvaški domovi za upokojence že nekaj časa veljaj za resno alternativo namestitvi slovenskih starostnikov v domačih domovih za upokojence. Najdemo jih vzdolž celotne meje z južno sosedo, zakaj so zanimivi za slovenske stanovalce pa je hitro jasno. Kaj nižja cena pomeni za kakovost storitve? Katere pravice stanovalcem ne pripadajo in kakšna so morebitna doplačila? Vroči mikrofon o razmerah v hrvaških domovih za starejše, ki so vedno pogostejši izbor slovenskih starostnikov.
Sovražnega govora je vsak dan več, a zakaj se v Sloveniji najhujših primerov kazensko skoraj ne preganja? Na to vprašanje odgovarjajo generalni državni tožilec Drago Šketa, dr. Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta, in Andrej Motl, koordinator prijavne točke Spletno oko. Oddajo je pripravila Tatjana Pirc.
Se prevozniki prilagajajo potrebam potnikov, sledijo ponudniki komercialnih prevozov povečanim turističnim tokovom? O izzivih javnega avtobusnega prometa, skrbi za čistejše okolje, novih koncesijah in o tem, kakšne strateške odločitve bi morali sprejeti, da bi bil javni prevoz prva izbira. Odgovori: mag. Sandi Brataševec, glavni izvršni direktor Nomago, in Robert Sever, direktor Združenja za promet, GZS.
Češka še vedno velja za perspektivno državo, predvsem gospodarski kazalci so zelo pozitivni, imajo celo najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Po žametni revoluciji leta 1989 in razcepitvi s Slovaško, se je Češka hitro razvijala. Kakšno so trenutne razmere na področju gospodarstva, politike, kulture, kakšna je njena vloga v EU, kako je z vezmi s Slovenijo, kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak.
Več kot leto dni smo v oddajah na Valu 202 opozarjali na problematičnost spreminjanja zakonodaje, ki naj bi prebivalce kar se da varovala pred hrupom. Na zdravstvene posledice izpostavljenosti hrupu vse glasneje opozarja Svetovna zdravstvena organizacija WHO in tudi evropska zakonodaja stremi k vse večjim omejitvam hrupa ter spodbuja zniževanje obremenjenosti z njim in to s številnimi ukrepi. A slovenska zakonodaja gre v drugo smer. Čeprav smo v preteklosti obvladovanje hrupa – vsaj na zakonski ravni – imeli urejeno precej strožje kot številne evropske države in čeprav evropska zakonodaja v ničemer ne zahteva, da sprejete standarde znižujemo na račun zdravja državljanov, je vlada v odhodu minuli teden storila prav to.
Zapornice in zaporniki se pripravljajo na prostost in na vračanje v družbo od prvega dne, ko pridejo v zapor. Delo, obravnave, izobraževanje, aktivnosti, ki jih imajo obsojenci med prestajanjem kazni, so del priprave na življenje po odpustu.
Za izvedbo volitev v državni zbor so zelo pomembni trije gospodje: Henry Richmond Droop, Victor d’Hondt in Dušan Vučko, direktor Državne volilne komisije. O prazniku demokracije, ki se ga udeleži le polovica povabljenih, o Droopu in d’Hondtu, o končnih izidih, o poklicanih, izvoljenih in nezadovoljnih smo se z Dušanom Vučkom pogovarjali pred torkovim Vročim mikrofonom.
Že takoj ob začetku motoristične sezone smo bili priča tragičnim dogodkom. Najpogostejši vzroki za nesreče med motoristi so neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil o prednosti in nepravilno prehitevanje. V statistiki vseh prometnih nesreč pa najpogostejši dejavnik ostaja alkohol, ki je krivec za vsako tretjo nezgodo s smrtnim izidom. V tem tednu se je pričela nacionalna preventivna akcija – "Alkohol, droge in druge psiho–aktivne snovi v prometu", ki želi jasno sporočiti, da opojne substance nikakor ne sodijo v promet.
Trajnostni razvoj, vzdržno gospodarstvo, človekove pravice, demokracija, zdravje, socialna varnost, kultura, to so le nekatera ključna področja, o katerih bi se morali pogovarjati pred volitvami. In po volitvah! A za vsebino ni časa, vrtimo se predvsem okrog tega, kdo ne sme zmagati in proti komu je treba glasovati. Raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko in aktivni državljan Andrej Gnezda iz Umanotere o tem, zakaj je predvolilni boj poln praznega.
Ocene razmer v zdravstvu, povezane z naročanjem, s čakalnimi dobami in vrstami, so precej različne, od mnenj, da so čakalne vrste umetno ustvarjene do alarmantnih komentarjev, da gre že skoraj za nacionalno katastrofo, ki jo povzročajo številni dejavniki, tudi in predvsem interesi lobijev v zdravstvu.
“Slovenija ima potencial, da postane ena najboljših gorsko-kolesarskih destinacij na svetu.” Gorsko kolesarjenje v Sloveniji še vedno tiči v sivem območju nekje med legalnostjo in nelegalnostjo. Izzivov za razvoj rekreativnega gorskega kolesarstva v Sloveniji je za aktiviste, podjetnike in turistične delavce še precej. V Vročem mikrofonu bomo s številnimi gosti razpravljali o tem, kako zakonodajni in birokratski postopki ovirajo razvoj gorsko-kolesarskih turističnih destinacij v Sloveniji, kako je z vožnjo po poteh v naravovarstvenih območjih, sploh v Triglavskem narodnem parku, in kakšnega sobivanja na poteh se bodo morali naučiti kolesarji in pohodniki. Predstavimo tudi nekaj dobrih praks in izkušenj iz Švice, Avstrije in Finske.
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive? V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.
Kako se danes preživljajo slovenski glasbeniki, ko je prodaja fizičnih nosilcev zvoka v digitalni dobi tako rekoč zanemarljiva? Od koncertov živijo le redki, zato je še toliko bolj pomembno, da je trg urejen, saj zelo pomemben vir prihodkov prihaja od nadomestil predvajanja za avtorske in izvajalske pravice. Tu so zadeve nekoliko manj razdelane, sploh na področju izplačevanja nadomestil iz praznih medijev – USB-ključev, zgoščenk, notranjih pomnilniških enot računalnika in navsezadnje tudi mobilnih telefonov, pri čemer glasbeniki že sedem let niso dobili niti centa. In če bo to področje kdaj urejeno, glasbeniki denarja za nazaj ne bodo dobili izplačanega. Več o tem, kje se je zataknilo in zakaj se zadeve ne uredijo, s sogovorniki: Vojkom Tomanom, direktorjem Urada za intelektualno lastnino, Jero Rakovec Nahtigal z združenja SAZAS, Miho Guštinom – Guštijem, Markom Godnjavcem z Nika Records in Mojco Menart z ZKP RTV Slovenija.
Med programom in obljubam stranke in tistim, kar se dejansko zgodi v politiki, obstaja velik razkorak
Način življenja tudi v Sloveniji povzroča nenehno zviševanje porabe električne energije, programi za varovanje okolja pa tako kot od drugih v svetu tudi od nas zahtevajo zagotavljanje večjega deleža iz obnovljivih virov energije. Da ne bi v brezglavem sledenju slednjemu s hidroelektrarnami uničili še edine prostotekoče reke pri nas, so mnoge nevladne organizacije in posamezniki spet močno dvignili glas v bran reki Muri.
Neveljaven email naslov