Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav
V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu, fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.
"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja. Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije
Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.
"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske
Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav
V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu, fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.
"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja. Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije
Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.
"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske
Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Že dobre tri mesece so šolajoči se slovenski otroci in mladostniki doma, najdlje v primerjavi z vrstniki ostalih držav EU. In nič ne kaže, da se bodo šolska vrata osnovnih in srednjih šol za večino kaj kmalu odprla. Kakšen primanjkljaj v znanju in spretnostih bo prinesla tako dolgo trajajoča šola na daljavo? Bodo pristojni še dodatno razrahljali učne načrte in pravila za dokončanje šolskega leta? Kako bo z ocenjevanjem, ko se bodo enkrat vrnili v šolske klopi in kako rešiti zagate s praktičnim poukom v strokovnih srednjih šolah? Smo čisto pozabili na nadarjene učence? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, kjer so zadolženi za razvoj in prilagoditve celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema države.
Nadzor oljčnega olja Inšpekcije za varno hrano je pokazal, da je na trgovskih policah celo olje, ki je označeno kot ekstra deviško, pa v resnici sploh ni primerno za uživanje. Več kot je nadzora, manj je nepravilnosti, zato bi bilo nadzor nujno še okrepiti. Obetajo pa se tudi spremembe na področju pridelave hrane. Evropska komisija od članic med drugim zahteva zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu za 50 odstotkov in zmanjšanje uporabe antibiotikov. Sogovornika: Andreja Bizjak in Jernej Drofenik (oba z Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)
Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.
Zgodovina je sicer polna teorij zarot, ki so nastopile ob pandemijah, a vse povezane z mobilnim omrežjem 5G v zadnjih letih še posebej izstopajo. Zakaj so tako privlačne, kaj 5G prinaša in zakaj neupravičeno vzbuja skrb in razburja? V minulem odbitem letu smo veliko govorili o mobilnem omrežju prihodnosti, Vroči mikrofon zato povzema več epizod podkasta Odbita do bita in tolmači ključne pomisleke.
Učenci s posebnimi potrebami so se po več kot dveh mesecih spet vrnili v šolske klopi. Kako je potekal "nov začetek šolskega leta", smo preverili na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne – IRIS. Naša gostja je bila ravnateljica centra Katjuša Koprivnikar.
Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zadnjih deset let v Sloveniji nismo imeli urejenega področja za izplačevanje nadomestil iz naslova praznih nosilcev podatkov, za to pa od julija 2019 skrbi kolektivna organizacija Kopriva. Pri nakupu prenosnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, ključkov USB in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. Zbiranje nadomestila za prazne nosilce podatkov: kasete, CD-je, spominske kartice, računalnike, telefone …, katere koli naprave ali nosilce, ki omogočajo reproduciranje avtorskih del, deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Julija 2019 pa se je to področje korenito spremenilo. Kako, s sogovorniki na področju glasbenih kolektivnih organizacij ugotavlja Klara Zupančič.
Pretekli teden so v Sloveniji razglasili letošnje prejemnike Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj, ki veljajo za najvišja priznanja v znanosti. Zoisovi nagradi za življenjsko delo sta šli tokrat v roke raziskovalki na področju biomedicine in biokemije in nekdanji dolgoletni direktorici Nacionalnega inštituta za biologijo Tamari Lah Turnšek in zaslužnemu profesorju in nekdanjemu dolgoletnemu direktorju Kemijskega inštituta Stanislavu Pejovniku, med drugim tudi za pionirsko delo na področju litijevih baterij. Slišali boste nekaj letošnjih prejemnikov nagrad, ki bodo razmišljali o tem, kako je razvita znanost povezana s kakovostjo življenja v državi in kaj izgubljamo z njenim zanemarjanjem. Zoisove nagrajence je v oddaji Studio ob 17h gostila Nina Slaček, za Vroči mikrofon pa jih je povzela Maja Ratej.
Neveljaven email naslov