Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.

Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.

Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.

Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«

To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.

Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.

Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.

Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.

A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.

Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.

Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.

Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.

V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.

In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.