Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

13.09.2011


Sedim v močvirju in razmišljam

Danes pa o nenavadnem zapletu med ministri in policaji. Govorimo o preiskavi policistov na Notranjem ministrstvu zaradi najema poslovne zgradbe NPU. A še pred trdimi dejstvi nekaj o kadrovski politiki- tako ministrov, kot tudi policajev. Že bežen pogled na dvajset let slovenske samostojne države nas prepriča, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala ministra. Enostavno je preveč ministrov, ki se prepogosto menjavajo in premalo prebivalcev. Če smo v dvajsetih letih vzredili, tako preko prsta, kakšnih 200 ministrov, je to sicer še promil na celotno prebivalstvo; v recimo dve sto letni zgodovini, pa bomo govorili že o procentih celotne populacije.

In zdaj k policajen. Več kot očitno je, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala vsaj enega policaja. Ker, ko gledamo vse te silne racije, ki jih vsakodnevno kažejo v osrednjih dnevnikih, nikoli ne prepoznamo kakšnega  policaja iz katere prejšnjih racij! Vedno so novi, za razliko od odvetnikov, ki čez mesec dni nato ovržejo njihove izsledke. Odvetniki so vedno eni in isti.

Torej gremo k zanimivemu in unikatnemu primeru, ko policisti vstopijo na notranje ministrstvo in pričnejo preiskovati domnevno koruptivno dejanje. Zakonodaja najbrž to omogoča in notranje ministrstvo ni ekvivalent za policijo…, ampak je vsa rabota kljub vsemu vsaj malo smešna. Policaji, ki preiskujejo sami sebe nimajo pravega smisla. Podobno, kot če bi na ministrstvo za delo vdrli delavci in začeli delati. Ali pa bi na ministrstvo za obrambo prišli vojaki in začeli streljati. (slednje je sicer še najbolj verjetno), ali pa bi prišli na ministrstvo za šolstvo učitelji in pričeli učiti. Le če bi umetniki v neprebojnih jopičih vdrli na ministrstvo za kulturo, ni jasno kaj bi tam počeli.

Kakorkoli:

Ko se policaji znajdejo na notranjem ministrstvu, je duhovitost situacije le prva faza vsega absurda. Druga pa je ta, da, kot že čivkajo vrabci na vejah, tiste škatle, ki izginjajo na zadnje sedeže policijskih Golfov, nikoli nikogar ne obsodijo. Pred sodnika jih morda spravijo, za rešetke pa nikoli. Zato so policisti proti ministrom, tajkunom in visokim uradnikom izguba časa!

Vsaj tako se zdi na prvi pogled, ko naša razlaga nenadoma najde presenetljivo rešitev.

Zunanjemu opazovalcu se zdi vse to le nekakšna predstava; gledališke, ali podeželska veseloigra, morebiti pasijonska igra, odvisno od opazovalca in tematike- ampak kaj pa če gre prav za to? Da je vse skupaj ena velika prestava, v kateri ni gledalcev in ne igralcev, temveč smo vsi skupaj ujeti v dramskem besedilu z naslovom: »Republika Slovenija«?

Postmoderna umetnost nekaj podobnih poskusov že pozna, ne nazadnje so se idealu večkrat približali znotraj NSK- a ker vemo da »post moderni« sledi »premoderna«, katere svetišča imamo tudi na slovenskem, je takšen megalomanski dramski koncept povsem možen. Ker pa v drami, kjer smo vsi tako igralci, kot tudi gledalci, ni mogoč kritični odmik- se pravi, da se gledalci ne zavedajo, da igrajo in gledalci ne da gledajo, je najti dokaz za takšno dramo izjemno težko.

Pa smo dokaz vseeno našli in ponudil ga je, kako nenavadno, mariborski župan; ena najboljših stranskih vlog v predstavi-neponovljivi (lačni)  Franz Kangler. Le ta je, ko so policaji odigrali svojo vlogo in odnesli škatle z zaseženim materialom na zadnje sedeže Golfov, tudi odigral svojo vlogo in ovadil policaje, ki so odnesli škatle. A med to običajno ovadbo je navrgel stavek, ki dokazuje, da je »Republika Slovenija« resnično dramska predstava; žal pa se je protagonisti ne zavedamo.

Kangler je med ovadbo izdal, da policaji sami sebi pišejo anonimke, na osnovi katerih nato preiskujejo ministre in župane in uradnike in tajkune. »Hopla« zastrižemo z ušesi! Anonimka, ki ni anonimna in služi le fabriciranju nekega dogajanja, pa ni nič drugega kot dramski tekst. In tako naenkrat naša drama, »Republika Slovenija« dobi tisto nujno, kar potrebuje vsaka drama. Avtorja, ali več njih.

Tako pridemo do presenetljivega spoznanja, da policaji niso policaji temveč so dramatiki. S tem ko sami sebi pišejo anonimke, ko pišejo obtožnice, celo ko pišejo listke za prometne prekrške, pravzaprav pišejo dramsko besedilo. Osnovni namen vsakega dramatika je videti besedilo uprizorjeno in plačano. Policaji pa počnejo prav to!  Z vedno novimi ovadbami skrbijo, da predstava teče naprej, hkrati pa si zagotavljajo eksistenco.

In vezivo, ki kot pribito drži skupaj vse te domneve najdemo, kje drugje, kot pri Cankarju. Cankar v svojem štirinajstem pismu Govekarju najprej protestira, ker ljubljansko gledališče noče uprizoriti komedije: »Za narodov blagor«! Govekar se namreč izgovarja, da nimajo dovolj dobrih igralcev. Kasneje pa v istem pismu Cankar omeni, da ima namen napisati »veliko zgodovinsko dramo«, ki pa je, kot uči literarna zgodovina, ni nikoli izgotovil. Vendar- ali je res ni?

S policaji, ki sami sebi pišejo anonimke in politiki, ki to verjamejo, smo na slovenskem dobili odlične igralce, ki uprizoritveni nivo, kot ga zahteva »Za narodov blagor«, večkratno presegajo. Z vsemi nami, ki te igralce gledamo in toleriramo, dramatikom pa ploskamo,  smo dobili dvo milijonsko zvesto občinstvo, ki se na vsakih volitvah ponovno naroči na en in isti abonma.

In če je »Za narodov blagor«, parabola slovenstva, je Cankarjeva »velika zgodovinska drama« – njegova realnost.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

13.09.2011


Sedim v močvirju in razmišljam

Danes pa o nenavadnem zapletu med ministri in policaji. Govorimo o preiskavi policistov na Notranjem ministrstvu zaradi najema poslovne zgradbe NPU. A še pred trdimi dejstvi nekaj o kadrovski politiki- tako ministrov, kot tudi policajev. Že bežen pogled na dvajset let slovenske samostojne države nas prepriča, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala ministra. Enostavno je preveč ministrov, ki se prepogosto menjavajo in premalo prebivalcev. Če smo v dvajsetih letih vzredili, tako preko prsta, kakšnih 200 ministrov, je to sicer še promil na celotno prebivalstvo; v recimo dve sto letni zgodovini, pa bomo govorili že o procentih celotne populacije.

In zdaj k policajen. Več kot očitno je, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala vsaj enega policaja. Ker, ko gledamo vse te silne racije, ki jih vsakodnevno kažejo v osrednjih dnevnikih, nikoli ne prepoznamo kakšnega  policaja iz katere prejšnjih racij! Vedno so novi, za razliko od odvetnikov, ki čez mesec dni nato ovržejo njihove izsledke. Odvetniki so vedno eni in isti.

Torej gremo k zanimivemu in unikatnemu primeru, ko policisti vstopijo na notranje ministrstvo in pričnejo preiskovati domnevno koruptivno dejanje. Zakonodaja najbrž to omogoča in notranje ministrstvo ni ekvivalent za policijo…, ampak je vsa rabota kljub vsemu vsaj malo smešna. Policaji, ki preiskujejo sami sebe nimajo pravega smisla. Podobno, kot če bi na ministrstvo za delo vdrli delavci in začeli delati. Ali pa bi na ministrstvo za obrambo prišli vojaki in začeli streljati. (slednje je sicer še najbolj verjetno), ali pa bi prišli na ministrstvo za šolstvo učitelji in pričeli učiti. Le če bi umetniki v neprebojnih jopičih vdrli na ministrstvo za kulturo, ni jasno kaj bi tam počeli.

Kakorkoli:

Ko se policaji znajdejo na notranjem ministrstvu, je duhovitost situacije le prva faza vsega absurda. Druga pa je ta, da, kot že čivkajo vrabci na vejah, tiste škatle, ki izginjajo na zadnje sedeže policijskih Golfov, nikoli nikogar ne obsodijo. Pred sodnika jih morda spravijo, za rešetke pa nikoli. Zato so policisti proti ministrom, tajkunom in visokim uradnikom izguba časa!

Vsaj tako se zdi na prvi pogled, ko naša razlaga nenadoma najde presenetljivo rešitev.

Zunanjemu opazovalcu se zdi vse to le nekakšna predstava; gledališke, ali podeželska veseloigra, morebiti pasijonska igra, odvisno od opazovalca in tematike- ampak kaj pa če gre prav za to? Da je vse skupaj ena velika prestava, v kateri ni gledalcev in ne igralcev, temveč smo vsi skupaj ujeti v dramskem besedilu z naslovom: »Republika Slovenija«?

Postmoderna umetnost nekaj podobnih poskusov že pozna, ne nazadnje so se idealu večkrat približali znotraj NSK- a ker vemo da »post moderni« sledi »premoderna«, katere svetišča imamo tudi na slovenskem, je takšen megalomanski dramski koncept povsem možen. Ker pa v drami, kjer smo vsi tako igralci, kot tudi gledalci, ni mogoč kritični odmik- se pravi, da se gledalci ne zavedajo, da igrajo in gledalci ne da gledajo, je najti dokaz za takšno dramo izjemno težko.

Pa smo dokaz vseeno našli in ponudil ga je, kako nenavadno, mariborski župan; ena najboljših stranskih vlog v predstavi-neponovljivi (lačni)  Franz Kangler. Le ta je, ko so policaji odigrali svojo vlogo in odnesli škatle z zaseženim materialom na zadnje sedeže Golfov, tudi odigral svojo vlogo in ovadil policaje, ki so odnesli škatle. A med to običajno ovadbo je navrgel stavek, ki dokazuje, da je »Republika Slovenija« resnično dramska predstava; žal pa se je protagonisti ne zavedamo.

Kangler je med ovadbo izdal, da policaji sami sebi pišejo anonimke, na osnovi katerih nato preiskujejo ministre in župane in uradnike in tajkune. »Hopla« zastrižemo z ušesi! Anonimka, ki ni anonimna in služi le fabriciranju nekega dogajanja, pa ni nič drugega kot dramski tekst. In tako naenkrat naša drama, »Republika Slovenija« dobi tisto nujno, kar potrebuje vsaka drama. Avtorja, ali več njih.

Tako pridemo do presenetljivega spoznanja, da policaji niso policaji temveč so dramatiki. S tem ko sami sebi pišejo anonimke, ko pišejo obtožnice, celo ko pišejo listke za prometne prekrške, pravzaprav pišejo dramsko besedilo. Osnovni namen vsakega dramatika je videti besedilo uprizorjeno in plačano. Policaji pa počnejo prav to!  Z vedno novimi ovadbami skrbijo, da predstava teče naprej, hkrati pa si zagotavljajo eksistenco.

In vezivo, ki kot pribito drži skupaj vse te domneve najdemo, kje drugje, kot pri Cankarju. Cankar v svojem štirinajstem pismu Govekarju najprej protestira, ker ljubljansko gledališče noče uprizoriti komedije: »Za narodov blagor«! Govekar se namreč izgovarja, da nimajo dovolj dobrih igralcev. Kasneje pa v istem pismu Cankar omeni, da ima namen napisati »veliko zgodovinsko dramo«, ki pa je, kot uči literarna zgodovina, ni nikoli izgotovil. Vendar- ali je res ni?

S policaji, ki sami sebi pišejo anonimke in politiki, ki to verjamejo, smo na slovenskem dobili odlične igralce, ki uprizoritveni nivo, kot ga zahteva »Za narodov blagor«, večkratno presegajo. Z vsemi nami, ki te igralce gledamo in toleriramo, dramatikom pa ploskamo,  smo dobili dvo milijonsko zvesto občinstvo, ki se na vsakih volitvah ponovno naroči na en in isti abonma.

In če je »Za narodov blagor«, parabola slovenstva, je Cankarjeva »velika zgodovinska drama« – njegova realnost.


21.04.2020

420 po slovensko

Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.


14.04.2020

Romuni prihajajo

Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.


07.04.2020

Staromaskarji proti mladomaskarjem

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


31.03.2020

Sezam, odpri se že enkrat

Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.


24.03.2020

Marjan

Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.


17.03.2020

Druga osamosvojitvena vojna

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.


10.03.2020

Konec heca

Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič


03.03.2020

Tajno društvo PGC

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič


25.02.2020

Epidemiološki nasveti

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.


18.02.2020

Pismo podpore

Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.


11.02.2020

Navodila za uporabo

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.


04.02.2020

Neznane leteče banane

Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.


28.01.2020

Če ni za bit, je za it!

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.


21.01.2020

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.


14.01.2020

Umetnostna kritika

Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”


07.01.2020

Metamorfoze

Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


Stran 11 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov