Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

13.09.2011


Sedim v močvirju in razmišljam

Danes pa o nenavadnem zapletu med ministri in policaji. Govorimo o preiskavi policistov na Notranjem ministrstvu zaradi najema poslovne zgradbe NPU. A še pred trdimi dejstvi nekaj o kadrovski politiki- tako ministrov, kot tudi policajev. Že bežen pogled na dvajset let slovenske samostojne države nas prepriča, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala ministra. Enostavno je preveč ministrov, ki se prepogosto menjavajo in premalo prebivalcev. Če smo v dvajsetih letih vzredili, tako preko prsta, kakšnih 200 ministrov, je to sicer še promil na celotno prebivalstvo; v recimo dve sto letni zgodovini, pa bomo govorili že o procentih celotne populacije.

In zdaj k policajen. Več kot očitno je, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala vsaj enega policaja. Ker, ko gledamo vse te silne racije, ki jih vsakodnevno kažejo v osrednjih dnevnikih, nikoli ne prepoznamo kakšnega  policaja iz katere prejšnjih racij! Vedno so novi, za razliko od odvetnikov, ki čez mesec dni nato ovržejo njihove izsledke. Odvetniki so vedno eni in isti.

Torej gremo k zanimivemu in unikatnemu primeru, ko policisti vstopijo na notranje ministrstvo in pričnejo preiskovati domnevno koruptivno dejanje. Zakonodaja najbrž to omogoča in notranje ministrstvo ni ekvivalent za policijo…, ampak je vsa rabota kljub vsemu vsaj malo smešna. Policaji, ki preiskujejo sami sebe nimajo pravega smisla. Podobno, kot če bi na ministrstvo za delo vdrli delavci in začeli delati. Ali pa bi na ministrstvo za obrambo prišli vojaki in začeli streljati. (slednje je sicer še najbolj verjetno), ali pa bi prišli na ministrstvo za šolstvo učitelji in pričeli učiti. Le če bi umetniki v neprebojnih jopičih vdrli na ministrstvo za kulturo, ni jasno kaj bi tam počeli.

Kakorkoli:

Ko se policaji znajdejo na notranjem ministrstvu, je duhovitost situacije le prva faza vsega absurda. Druga pa je ta, da, kot že čivkajo vrabci na vejah, tiste škatle, ki izginjajo na zadnje sedeže policijskih Golfov, nikoli nikogar ne obsodijo. Pred sodnika jih morda spravijo, za rešetke pa nikoli. Zato so policisti proti ministrom, tajkunom in visokim uradnikom izguba časa!

Vsaj tako se zdi na prvi pogled, ko naša razlaga nenadoma najde presenetljivo rešitev.

Zunanjemu opazovalcu se zdi vse to le nekakšna predstava; gledališke, ali podeželska veseloigra, morebiti pasijonska igra, odvisno od opazovalca in tematike- ampak kaj pa če gre prav za to? Da je vse skupaj ena velika prestava, v kateri ni gledalcev in ne igralcev, temveč smo vsi skupaj ujeti v dramskem besedilu z naslovom: »Republika Slovenija«?

Postmoderna umetnost nekaj podobnih poskusov že pozna, ne nazadnje so se idealu večkrat približali znotraj NSK- a ker vemo da »post moderni« sledi »premoderna«, katere svetišča imamo tudi na slovenskem, je takšen megalomanski dramski koncept povsem možen. Ker pa v drami, kjer smo vsi tako igralci, kot tudi gledalci, ni mogoč kritični odmik- se pravi, da se gledalci ne zavedajo, da igrajo in gledalci ne da gledajo, je najti dokaz za takšno dramo izjemno težko.

Pa smo dokaz vseeno našli in ponudil ga je, kako nenavadno, mariborski župan; ena najboljših stranskih vlog v predstavi-neponovljivi (lačni)  Franz Kangler. Le ta je, ko so policaji odigrali svojo vlogo in odnesli škatle z zaseženim materialom na zadnje sedeže Golfov, tudi odigral svojo vlogo in ovadil policaje, ki so odnesli škatle. A med to običajno ovadbo je navrgel stavek, ki dokazuje, da je »Republika Slovenija« resnično dramska predstava; žal pa se je protagonisti ne zavedamo.

Kangler je med ovadbo izdal, da policaji sami sebi pišejo anonimke, na osnovi katerih nato preiskujejo ministre in župane in uradnike in tajkune. »Hopla« zastrižemo z ušesi! Anonimka, ki ni anonimna in služi le fabriciranju nekega dogajanja, pa ni nič drugega kot dramski tekst. In tako naenkrat naša drama, »Republika Slovenija« dobi tisto nujno, kar potrebuje vsaka drama. Avtorja, ali več njih.

Tako pridemo do presenetljivega spoznanja, da policaji niso policaji temveč so dramatiki. S tem ko sami sebi pišejo anonimke, ko pišejo obtožnice, celo ko pišejo listke za prometne prekrške, pravzaprav pišejo dramsko besedilo. Osnovni namen vsakega dramatika je videti besedilo uprizorjeno in plačano. Policaji pa počnejo prav to!  Z vedno novimi ovadbami skrbijo, da predstava teče naprej, hkrati pa si zagotavljajo eksistenco.

In vezivo, ki kot pribito drži skupaj vse te domneve najdemo, kje drugje, kot pri Cankarju. Cankar v svojem štirinajstem pismu Govekarju najprej protestira, ker ljubljansko gledališče noče uprizoriti komedije: »Za narodov blagor«! Govekar se namreč izgovarja, da nimajo dovolj dobrih igralcev. Kasneje pa v istem pismu Cankar omeni, da ima namen napisati »veliko zgodovinsko dramo«, ki pa je, kot uči literarna zgodovina, ni nikoli izgotovil. Vendar- ali je res ni?

S policaji, ki sami sebi pišejo anonimke in politiki, ki to verjamejo, smo na slovenskem dobili odlične igralce, ki uprizoritveni nivo, kot ga zahteva »Za narodov blagor«, večkratno presegajo. Z vsemi nami, ki te igralce gledamo in toleriramo, dramatikom pa ploskamo,  smo dobili dvo milijonsko zvesto občinstvo, ki se na vsakih volitvah ponovno naroči na en in isti abonma.

In če je »Za narodov blagor«, parabola slovenstva, je Cankarjeva »velika zgodovinska drama« – njegova realnost.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

13.09.2011


Sedim v močvirju in razmišljam

Danes pa o nenavadnem zapletu med ministri in policaji. Govorimo o preiskavi policistov na Notranjem ministrstvu zaradi najema poslovne zgradbe NPU. A še pred trdimi dejstvi nekaj o kadrovski politiki- tako ministrov, kot tudi policajev. Že bežen pogled na dvajset let slovenske samostojne države nas prepriča, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala ministra. Enostavno je preveč ministrov, ki se prepogosto menjavajo in premalo prebivalcev. Če smo v dvajsetih letih vzredili, tako preko prsta, kakšnih 200 ministrov, je to sicer še promil na celotno prebivalstvo; v recimo dve sto letni zgodovini, pa bomo govorili že o procentih celotne populacije.

In zdaj k policajen. Več kot očitno je, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala vsaj enega policaja. Ker, ko gledamo vse te silne racije, ki jih vsakodnevno kažejo v osrednjih dnevnikih, nikoli ne prepoznamo kakšnega  policaja iz katere prejšnjih racij! Vedno so novi, za razliko od odvetnikov, ki čez mesec dni nato ovržejo njihove izsledke. Odvetniki so vedno eni in isti.

Torej gremo k zanimivemu in unikatnemu primeru, ko policisti vstopijo na notranje ministrstvo in pričnejo preiskovati domnevno koruptivno dejanje. Zakonodaja najbrž to omogoča in notranje ministrstvo ni ekvivalent za policijo…, ampak je vsa rabota kljub vsemu vsaj malo smešna. Policaji, ki preiskujejo sami sebe nimajo pravega smisla. Podobno, kot če bi na ministrstvo za delo vdrli delavci in začeli delati. Ali pa bi na ministrstvo za obrambo prišli vojaki in začeli streljati. (slednje je sicer še najbolj verjetno), ali pa bi prišli na ministrstvo za šolstvo učitelji in pričeli učiti. Le če bi umetniki v neprebojnih jopičih vdrli na ministrstvo za kulturo, ni jasno kaj bi tam počeli.

Kakorkoli:

Ko se policaji znajdejo na notranjem ministrstvu, je duhovitost situacije le prva faza vsega absurda. Druga pa je ta, da, kot že čivkajo vrabci na vejah, tiste škatle, ki izginjajo na zadnje sedeže policijskih Golfov, nikoli nikogar ne obsodijo. Pred sodnika jih morda spravijo, za rešetke pa nikoli. Zato so policisti proti ministrom, tajkunom in visokim uradnikom izguba časa!

Vsaj tako se zdi na prvi pogled, ko naša razlaga nenadoma najde presenetljivo rešitev.

Zunanjemu opazovalcu se zdi vse to le nekakšna predstava; gledališke, ali podeželska veseloigra, morebiti pasijonska igra, odvisno od opazovalca in tematike- ampak kaj pa če gre prav za to? Da je vse skupaj ena velika prestava, v kateri ni gledalcev in ne igralcev, temveč smo vsi skupaj ujeti v dramskem besedilu z naslovom: »Republika Slovenija«?

Postmoderna umetnost nekaj podobnih poskusov že pozna, ne nazadnje so se idealu večkrat približali znotraj NSK- a ker vemo da »post moderni« sledi »premoderna«, katere svetišča imamo tudi na slovenskem, je takšen megalomanski dramski koncept povsem možen. Ker pa v drami, kjer smo vsi tako igralci, kot tudi gledalci, ni mogoč kritični odmik- se pravi, da se gledalci ne zavedajo, da igrajo in gledalci ne da gledajo, je najti dokaz za takšno dramo izjemno težko.

Pa smo dokaz vseeno našli in ponudil ga je, kako nenavadno, mariborski župan; ena najboljših stranskih vlog v predstavi-neponovljivi (lačni)  Franz Kangler. Le ta je, ko so policaji odigrali svojo vlogo in odnesli škatle z zaseženim materialom na zadnje sedeže Golfov, tudi odigral svojo vlogo in ovadil policaje, ki so odnesli škatle. A med to običajno ovadbo je navrgel stavek, ki dokazuje, da je »Republika Slovenija« resnično dramska predstava; žal pa se je protagonisti ne zavedamo.

Kangler je med ovadbo izdal, da policaji sami sebi pišejo anonimke, na osnovi katerih nato preiskujejo ministre in župane in uradnike in tajkune. »Hopla« zastrižemo z ušesi! Anonimka, ki ni anonimna in služi le fabriciranju nekega dogajanja, pa ni nič drugega kot dramski tekst. In tako naenkrat naša drama, »Republika Slovenija« dobi tisto nujno, kar potrebuje vsaka drama. Avtorja, ali več njih.

Tako pridemo do presenetljivega spoznanja, da policaji niso policaji temveč so dramatiki. S tem ko sami sebi pišejo anonimke, ko pišejo obtožnice, celo ko pišejo listke za prometne prekrške, pravzaprav pišejo dramsko besedilo. Osnovni namen vsakega dramatika je videti besedilo uprizorjeno in plačano. Policaji pa počnejo prav to!  Z vedno novimi ovadbami skrbijo, da predstava teče naprej, hkrati pa si zagotavljajo eksistenco.

In vezivo, ki kot pribito drži skupaj vse te domneve najdemo, kje drugje, kot pri Cankarju. Cankar v svojem štirinajstem pismu Govekarju najprej protestira, ker ljubljansko gledališče noče uprizoriti komedije: »Za narodov blagor«! Govekar se namreč izgovarja, da nimajo dovolj dobrih igralcev. Kasneje pa v istem pismu Cankar omeni, da ima namen napisati »veliko zgodovinsko dramo«, ki pa je, kot uči literarna zgodovina, ni nikoli izgotovil. Vendar- ali je res ni?

S policaji, ki sami sebi pišejo anonimke in politiki, ki to verjamejo, smo na slovenskem dobili odlične igralce, ki uprizoritveni nivo, kot ga zahteva »Za narodov blagor«, večkratno presegajo. Z vsemi nami, ki te igralce gledamo in toleriramo, dramatikom pa ploskamo,  smo dobili dvo milijonsko zvesto občinstvo, ki se na vsakih volitvah ponovno naroči na en in isti abonma.

In če je »Za narodov blagor«, parabola slovenstva, je Cankarjeva »velika zgodovinska drama« – njegova realnost.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov