Sedim v močvirju in razmišljam.

Ker boste v času pričujoče oddaje že vedeli česar Borut Pahor ne bo zvedel nikoli…- namreč zakaj ni več to kar misli da je, gremo k resnejšim temam. Kajti če mislite, da je usodno vprašanje:  »biti ali ne biti«, Boruta Pahorja ali Janeza Janše, se presneto motite. Niste še videli najhujšega, kajti prihaja – vojna.

Poljski finančni minister Jacek Rostowski je na zasedanju evropskega parlamenta napovedal možnost vojne v Evropi. Da pa bi bila zadeva zabavna do konca, so bili vsi ostali evropski finančni ministri na Poljskem, kjer so Evropo reševali pred tem, kar naj bi jo pahnilo v vojno. Torej, pred propadom Evra.

Na kratko; vsi evropski finančni ministri gredo na Poljsko preprečevati vojno, poljski finančni minister pa gre v Evropo povedati, da je ne morejo… Kar še enkrat več potrjuje že dolgo znano tezo, da so evropski finančni ministri do konca zmedeni. Nekakšni finančni »Loleki-Boleki«, ki zajtrkujejo inflacijo, večerjajo pa obresti ostale od zajtrka! Razen seveda španske finančne ministrice Elene Salgado, ki je bila pred tridesetimi leti prava bejba in jo zaradi tega cenimo še danes.Vendar nazaj k poljskemu finančnemu ministru, ki je napovedal vojno. Pravzaprav je rekel takole: “Evropa je v veliki nevarnosti. Če evroobmočje razpade, Evropska unija ne bo preživela,” (konec citata)

Nato je bajal o tem, kako se je pogovarjal s prijateljem, ki mu je zatrdil, da po takšnih težkih političnih in gospodarskih krizah ponavadi v desetih letih izbruhnejo vojne.

Poljaki sicer res nekaj malega vedo o izbruhih vojn, a vendar se pojavlja temeljno vprašanje, za katerega se zdi, da ga vrli minister ni docela natančno premislil. Njegova predpostavka temelji na tem, da vojne izbruhnejo, poenostavljeno rečeno, ko zmanjka denarja. Gospodarska kriza vodi  do politične, le ta pa do vojne. A vendar je mogoč tudi obraten scenarij in zgodovina človeškega pobijanja si ni prišla na jasno, kateri je pravilnejši. Namreč, da najprej izbruhne vojna, šele za tem pa zmanjka denarja!

Obe teoriji imata svoj prav v praksi in stoletja vojn govorijo o iracionalnih vzrokih za vojne, ki so nato uničile gospodarstva, kot tudi o iracionalnih vzrokih za uničena gospodarstva, ki so nato pripeljala v vojno. A ta zmedena logika poljskega ministra je bila še dokaj dobra, dokler je poslušal svojega prijatelja. Ko pa se je začel zanašati na svoj um,  je šele začel klatiti debele. Ko se mu je namreč zazdelo, da je evro poslance prestrašil do samih kosti, je zabelil do konca: »”Vojna, dame in gospodje. Resno razmišljam, da bi dobil zeleno karto za  svoje otroke,”
Mediji so, jasno, skočili v zrak in Poljaka obtožili konformizma! Češ, ko nastopijo težave, ministri, ki so pravzaprav med najbolj krivimi za taiste težave, pobegnejo preko luže. A ubogi minister ga je polomil na celi črti, ker ZDA pač niso najbolj pameten kraj, kamor bi se človek skril pred vojno. Hočemo povedati, da je od konca druge svetovne vojne v oboroženih spopadih umrlo zanemarljivo malo Evropejcev in na tisoče Američanov. (Balkan seveda ne šteje….)

Da sebe in svoje otroke pred vojno spakiraš v Združene države je podobno varno, kot če bi kdo prodal Čivavo in si kupil Pit Bulla, ker ne pušča dlak.

A potem se je zgodilo nekaj, kar je blodnjam poljskega ministra le dalo nekaj teže. Med zasedanjem finančnih ministrov v Vroclavu, se je na ulicah zbralo 40 000 ljudi, ki so protestirali in nasploh izgledali tako ljuto, kot da bodo pričeli s kakšno manjšo vojno. Ministri so se prestrašili in so srečanje končali celi dve uri prej. Najbrž so ta čas porabili na ameriški ambasadi, kjer so čakali na zeleno karto  za svoje otroke. A to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da so bili na demonstracijah tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in kot poročajo vojni dopisniki, je Dušan Semolič vodil desno krilo zaščitnice in se je bataljon pod njegovim poveljstvom še posebej oblikoval v noro hrabrem žvižganju. Dobili pa so tudi prvo nagrado za najbolj krvoločni transparent, med jutranjo smotro pa je bila slovenska enota posebej pohvaljena za dobro stanje svojih odsevnih jopičev.

Hočemo povedati naslednje; tako kot so neznosno patetični politiki, ki vojno napovedujejo, so neznosno patetični tudi proletarci, ki naj bi jo bojevali. Za resno vojno Evropa potrebuje še nekoliko bolj zmešane politike in še nekoliko revnejše proletarce. Kdaj se bo to zgodilo pa ve le sam gospod bog in pa prijatelji finančnih ministrov.