Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Ker boste v času pričujoče oddaje že vedeli česar Borut Pahor ne bo zvedel nikoli…- namreč zakaj ni več to kar misli da je, gremo k resnejšim temam. Kajti če mislite, da je usodno vprašanje: »biti ali ne biti«, Boruta Pahorja ali Janeza Janše, se presneto motite. Niste še videli najhujšega, kajti prihaja – vojna.
Poljski finančni minister Jacek Rostowski je na zasedanju evropskega parlamenta napovedal možnost vojne v Evropi. Da pa bi bila zadeva zabavna do konca, so bili vsi ostali evropski finančni ministri na Poljskem, kjer so Evropo reševali pred tem, kar naj bi jo pahnilo v vojno. Torej, pred propadom Evra.
Na kratko; vsi evropski finančni ministri gredo na Poljsko preprečevati vojno, poljski finančni minister pa gre v Evropo povedati, da je ne morejo… Kar še enkrat več potrjuje že dolgo znano tezo, da so evropski finančni ministri do konca zmedeni. Nekakšni finančni »Loleki-Boleki«, ki zajtrkujejo inflacijo, večerjajo pa obresti ostale od zajtrka! Razen seveda španske finančne ministrice Elene Salgado, ki je bila pred tridesetimi leti prava bejba in jo zaradi tega cenimo še danes.Vendar nazaj k poljskemu finančnemu ministru, ki je napovedal vojno. Pravzaprav je rekel takole: “Evropa je v veliki nevarnosti. Če evroobmočje razpade, Evropska unija ne bo preživela,” (konec citata)
Nato je bajal o tem, kako se je pogovarjal s prijateljem, ki mu je zatrdil, da po takšnih težkih političnih in gospodarskih krizah ponavadi v desetih letih izbruhnejo vojne.
Poljaki sicer res nekaj malega vedo o izbruhih vojn, a vendar se pojavlja temeljno vprašanje, za katerega se zdi, da ga vrli minister ni docela natančno premislil. Njegova predpostavka temelji na tem, da vojne izbruhnejo, poenostavljeno rečeno, ko zmanjka denarja. Gospodarska kriza vodi do politične, le ta pa do vojne. A vendar je mogoč tudi obraten scenarij in zgodovina človeškega pobijanja si ni prišla na jasno, kateri je pravilnejši. Namreč, da najprej izbruhne vojna, šele za tem pa zmanjka denarja!
Obe teoriji imata svoj prav v praksi in stoletja vojn govorijo o iracionalnih vzrokih za vojne, ki so nato uničile gospodarstva, kot tudi o iracionalnih vzrokih za uničena gospodarstva, ki so nato pripeljala v vojno. A ta zmedena logika poljskega ministra je bila še dokaj dobra, dokler je poslušal svojega prijatelja. Ko pa se je začel zanašati na svoj um, je šele začel klatiti debele. Ko se mu je namreč zazdelo, da je evro poslance prestrašil do samih kosti, je zabelil do konca: »”Vojna, dame in gospodje. Resno razmišljam, da bi dobil zeleno karto za svoje otroke,”
Mediji so, jasno, skočili v zrak in Poljaka obtožili konformizma! Češ, ko nastopijo težave, ministri, ki so pravzaprav med najbolj krivimi za taiste težave, pobegnejo preko luže. A ubogi minister ga je polomil na celi črti, ker ZDA pač niso najbolj pameten kraj, kamor bi se človek skril pred vojno. Hočemo povedati, da je od konca druge svetovne vojne v oboroženih spopadih umrlo zanemarljivo malo Evropejcev in na tisoče Američanov. (Balkan seveda ne šteje….)
Da sebe in svoje otroke pred vojno spakiraš v Združene države je podobno varno, kot če bi kdo prodal Čivavo in si kupil Pit Bulla, ker ne pušča dlak.
A potem se je zgodilo nekaj, kar je blodnjam poljskega ministra le dalo nekaj teže. Med zasedanjem finančnih ministrov v Vroclavu, se je na ulicah zbralo 40 000 ljudi, ki so protestirali in nasploh izgledali tako ljuto, kot da bodo pričeli s kakšno manjšo vojno. Ministri so se prestrašili in so srečanje končali celi dve uri prej. Najbrž so ta čas porabili na ameriški ambasadi, kjer so čakali na zeleno karto za svoje otroke. A to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da so bili na demonstracijah tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in kot poročajo vojni dopisniki, je Dušan Semolič vodil desno krilo zaščitnice in se je bataljon pod njegovim poveljstvom še posebej oblikoval v noro hrabrem žvižganju. Dobili pa so tudi prvo nagrado za najbolj krvoločni transparent, med jutranjo smotro pa je bila slovenska enota posebej pohvaljena za dobro stanje svojih odsevnih jopičev.
Hočemo povedati naslednje; tako kot so neznosno patetični politiki, ki vojno napovedujejo, so neznosno patetični tudi proletarci, ki naj bi jo bojevali. Za resno vojno Evropa potrebuje še nekoliko bolj zmešane politike in še nekoliko revnejše proletarce. Kdaj se bo to zgodilo pa ve le sam gospod bog in pa prijatelji finančnih ministrov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Ker boste v času pričujoče oddaje že vedeli česar Borut Pahor ne bo zvedel nikoli…- namreč zakaj ni več to kar misli da je, gremo k resnejšim temam. Kajti če mislite, da je usodno vprašanje: »biti ali ne biti«, Boruta Pahorja ali Janeza Janše, se presneto motite. Niste še videli najhujšega, kajti prihaja – vojna.
Poljski finančni minister Jacek Rostowski je na zasedanju evropskega parlamenta napovedal možnost vojne v Evropi. Da pa bi bila zadeva zabavna do konca, so bili vsi ostali evropski finančni ministri na Poljskem, kjer so Evropo reševali pred tem, kar naj bi jo pahnilo v vojno. Torej, pred propadom Evra.
Na kratko; vsi evropski finančni ministri gredo na Poljsko preprečevati vojno, poljski finančni minister pa gre v Evropo povedati, da je ne morejo… Kar še enkrat več potrjuje že dolgo znano tezo, da so evropski finančni ministri do konca zmedeni. Nekakšni finančni »Loleki-Boleki«, ki zajtrkujejo inflacijo, večerjajo pa obresti ostale od zajtrka! Razen seveda španske finančne ministrice Elene Salgado, ki je bila pred tridesetimi leti prava bejba in jo zaradi tega cenimo še danes.Vendar nazaj k poljskemu finančnemu ministru, ki je napovedal vojno. Pravzaprav je rekel takole: “Evropa je v veliki nevarnosti. Če evroobmočje razpade, Evropska unija ne bo preživela,” (konec citata)
Nato je bajal o tem, kako se je pogovarjal s prijateljem, ki mu je zatrdil, da po takšnih težkih političnih in gospodarskih krizah ponavadi v desetih letih izbruhnejo vojne.
Poljaki sicer res nekaj malega vedo o izbruhih vojn, a vendar se pojavlja temeljno vprašanje, za katerega se zdi, da ga vrli minister ni docela natančno premislil. Njegova predpostavka temelji na tem, da vojne izbruhnejo, poenostavljeno rečeno, ko zmanjka denarja. Gospodarska kriza vodi do politične, le ta pa do vojne. A vendar je mogoč tudi obraten scenarij in zgodovina človeškega pobijanja si ni prišla na jasno, kateri je pravilnejši. Namreč, da najprej izbruhne vojna, šele za tem pa zmanjka denarja!
Obe teoriji imata svoj prav v praksi in stoletja vojn govorijo o iracionalnih vzrokih za vojne, ki so nato uničile gospodarstva, kot tudi o iracionalnih vzrokih za uničena gospodarstva, ki so nato pripeljala v vojno. A ta zmedena logika poljskega ministra je bila še dokaj dobra, dokler je poslušal svojega prijatelja. Ko pa se je začel zanašati na svoj um, je šele začel klatiti debele. Ko se mu je namreč zazdelo, da je evro poslance prestrašil do samih kosti, je zabelil do konca: »”Vojna, dame in gospodje. Resno razmišljam, da bi dobil zeleno karto za svoje otroke,”
Mediji so, jasno, skočili v zrak in Poljaka obtožili konformizma! Češ, ko nastopijo težave, ministri, ki so pravzaprav med najbolj krivimi za taiste težave, pobegnejo preko luže. A ubogi minister ga je polomil na celi črti, ker ZDA pač niso najbolj pameten kraj, kamor bi se človek skril pred vojno. Hočemo povedati, da je od konca druge svetovne vojne v oboroženih spopadih umrlo zanemarljivo malo Evropejcev in na tisoče Američanov. (Balkan seveda ne šteje….)
Da sebe in svoje otroke pred vojno spakiraš v Združene države je podobno varno, kot če bi kdo prodal Čivavo in si kupil Pit Bulla, ker ne pušča dlak.
A potem se je zgodilo nekaj, kar je blodnjam poljskega ministra le dalo nekaj teže. Med zasedanjem finančnih ministrov v Vroclavu, se je na ulicah zbralo 40 000 ljudi, ki so protestirali in nasploh izgledali tako ljuto, kot da bodo pričeli s kakšno manjšo vojno. Ministri so se prestrašili in so srečanje končali celi dve uri prej. Najbrž so ta čas porabili na ameriški ambasadi, kjer so čakali na zeleno karto za svoje otroke. A to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da so bili na demonstracijah tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in kot poročajo vojni dopisniki, je Dušan Semolič vodil desno krilo zaščitnice in se je bataljon pod njegovim poveljstvom še posebej oblikoval v noro hrabrem žvižganju. Dobili pa so tudi prvo nagrado za najbolj krvoločni transparent, med jutranjo smotro pa je bila slovenska enota posebej pohvaljena za dobro stanje svojih odsevnih jopičev.
Hočemo povedati naslednje; tako kot so neznosno patetični politiki, ki vojno napovedujejo, so neznosno patetični tudi proletarci, ki naj bi jo bojevali. Za resno vojno Evropa potrebuje še nekoliko bolj zmešane politike in še nekoliko revnejše proletarce. Kdaj se bo to zgodilo pa ve le sam gospod bog in pa prijatelji finančnih ministrov.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov