Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.
Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.
A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!
Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.
Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«
Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?
Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.
Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?
Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.
Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.
Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.
In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.
Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.
A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!
Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.
Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«
Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?
Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.
Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?
Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.
Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.
Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.
In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov