Sedim v močvirju in razmišljam.

Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.

Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.

A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!

Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.

Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«

Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?

Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.

Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?

Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.

Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.

Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.

In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.